Primož Blaha - 12. dan: Mera peak
Kratka in mrzla noč v šotoru seveda ni bila namenjena spanju, temveč vsaj čim boljšemu počitku. Zeblo me k sreči ni, malo pa me je skrbel veter, ki je vsake toliko ponehal, nato pa spet zatresel šotor. Z Zoranom in Anjo imamo z Elbrusa še vse predobro v spominu kaj pomeni veter pri takem vzponu.
Res si nisem želel (pravzaprav sem se naravnost bal!) nočnega izhoda na wc, a hidracija je pomembna. Ko sem tako enkrat sredi noči pil, sem ugotovil, da imam mokro rit!? Nisem se polil, dejansko je premočil šotor in podloga, premočila mi je spalka, imel sem mokre hlače (vse troje), skratka bil sem moker do kože! Šit! Naslednje tri ure pred odhodom sem tako napol presedel na vrečki in nahrbtniku ter sušil hlače – moker v takem mrazu pač ne morem nikamor! Še sreča za toplo spalko in hitro sušeče materiale!
Končno je prišla odrešitev, ko je Mingma pokukal v šotor s čajem in zajtrkom. Nato pa je napočil trenutek odhoda in – hočeš nočeš – treba je bilo ven na mraz. Vse kar smo imeli oblek, smo imeli na sebi, takoj smo tudi nataknili dereze, smuči so šle na hrbet in to je to. Veter je potihnil, mraz je bil strupen, zato čim prej začnimo!
Mingma je zastavil kar soliden tempo, Zoran in Iva pa sta suvereno sledila. Jaz sem se počutil presenetljivo dobro (pač glede na okoliščine) in po nekaj korakih sem hitro ujel ritem. Prav zadovoljen sem bil sam s sabo; najbolj me je bilo strah, da bi prišel na vrh preveč izmučen, saj bi težko potem še odsmučal. Kasneje smo sicer malo upočasnili, da smo se obdržali skupaj. Skrbelo me je, da bi preveč stali in se čakali, saj bi s težkimi smučmi na hrbtu po nepotrebnem izgubljal energijo. A saj ni bilo druge kot trmariti proti vrhu, to smo si pač zadali.
Tak vzpon v temi je neko posebno doživetje. Tri ure smo hodili, vsak s svojimi mislimi in tistima dvema osvetljenima metroma snega pred seboj, ob škripanju derez; neštete zvezde in lučke kolegov pa so se včasih zdele zgolj iluzija. Zanimivo sicer, da so meni takrat po glavi rojile vse mogoče misli, tudi takšne, ki niso imele veze z vzponom. Res hecno. Ko sem se pripravljal in razmišljal o vzponu, se spominjal Elbrusa, sem si mislil kako se bom ukvarjal samo s hojo in samim seboj, potem pa takole cel kup bedarij v glavi.
Po kakšnih treh urah se je začelo daniti. Takrat smo bili že visoko nad 6000 m in daleč tam na vzhodu se je zarisal obris mogočne Kangčendzenge, nebo pa je začelo dobivati prve barve. Koliko lepih motivov, a za dobro fotko bi bilo potrebnega preveč časa. Tudi sicer sem ta dan še najmanj slikal. Tako ali tako pa so to trenutki, ki jih noben fotograf ne more ujeti, noben poet opisati – jaz pa jih bom vedno nosil s seboj! Zato se imam za bogatega, saj jih bom lahko kadarkoli podoživel in se vsakič znova spomnil, da je vse mogoče, če se le dovolj potrudiš.
Z veseljem smo pričakovali sonce, da bi nas vsaj malo ogrelo, čeprav smo vedeli, da bo toplina bolj namišljena – v soncu je pač vse bolj prijazno. Vrha ni bilo videti, a prav daleč ne more biti; še kakšno uro, dve stisnemo pa bo! Potem pa – veter! O joj! Skoraj takoj po sončnem vzhodu je začel pometati čez vršni plato in prihajal v divjih sunkih, da nas je občasno kar premikal. Skorajda jezno sem vztrajal naprej, ves čas navzgor, vetru navkljub. Tudi višina se je že poznala, zdelo se mi je že res dolgovezno; le kje je zdaj ta vrh?!
Čez čas sem opazil Zorana, ki je odložil smuči – do vršne kupole je bil le še streljal! Zadnjih 15 ali 20 m je bolj strmih in tam so Šerpe napeljali fiksno vrv po kateri smo požimarili na vrh. Nič posebnega, a na tej višini hudo utrujajoče! Tako se še niti nisem dobro zavedal kje smo, ko smo se že objemali in slikali. Komaj sem dojel razgled: na vse strani razburkano belo morje Himalaje, mnogi vrhovi že pod nami, proti severu kot na dlani panorama za bogove in še in še… Mingma pa nas je že priganjal k odhodu.
Kratek abzajl in z Zoranom sva se hitro pripravila na smuko. Komaj sem pogledal, je Zoran že smučal. Dobro, tudi meni ni bilo, da bi čakal na tistem mrazu in vetru. Zgornji del je k sreči zelo položen, saj je bilo spihano, klože, skorja, skratka nič kaj prijetno. A že kmalu se je teren malo prevesil (naklonina je sicer povsod blaga, kvečjemu zmerno strma) in razmere so postale… odlične! Tu sta se tisti mraz in obilica padavin obrnila nama v prid in vse do sedla sva imela prvovrsten pršič! Tega res nisva pričakovala, kakšne super razmere! Take, ko po navadi začneš nekontrolirano vriskati; tu sem pač vriskal zgolj navznoter, saj je bila sapa preveč dragocena. Smučanje na 6000+ res ni enostavno – po nekaj zavojih si brez zraka. Zelo naporno. Kljub temu sem neizmerno užival – ne smučaš vsak dan v Himalaji, potem pa še takšne razmere! Krasno, res enkratno! Eno tistih doživetij, ki so vredna več kot vse bogastvo sveta.
Kar hitro sva bila pri High campu, kjer naju je pričakal Raj s čajem in juho. Malo oddiha, potem sva spakirala stvari za nosače, ko so že prišli ostali trije z vrha. Z Zoranom sva takoj hitela naprej – nisva upala tvegati, da bi naju med smučanjem ujela megla, dolino pa so že pogoltnili oblaki. Spodnji del do sedla je še bolj položen, že skoraj preveč. A v še vedno odličnih razmerah sva lepo in uživaško vijugala z razgledom na tisto panoramo, kakršne ne vidiš na nobenem smučišču. In kljub utrujenosti sem si želel, da bi trajalo vsaj še malo …
Toliko bolj, ker sva oba vedela, kaj naju čaka na koncu. Na sedlu so šle smuči nazaj na rame, potem pa še kakšno uro in pol navzdol po tisti moreni, strmi, spolzki, obupni. Sploh ne bom pisal o teh grozotah, izbire tako ali tako nisva imela in počasi sva se pač privlekla do Khareja.
Malo pivo za 7$? Kdaj pa, če ne zdaj! Sva naročila kar po dva; po 9 dneh naporov si končno lahko privoščiva. V resnici jih tudi tako nisva spila s kakšnim užitkom, kljub zadovoljstvu z dosežkom. Kar dobro nas je zdelalo vse skupaj. Mraz in veter sta imela tudi posledice: Zoranov palec je bil rahlo pomrznjen, moj na desni roki pa je bil celo čudno rdeče barve, a se mi je zdelo, da ni kaj hudega.
Le kakšno uro za nama so prišli še ostali, utrujeni in premraženi. Iva je bila na koncu še edina, ki se je ves čas dobro držala, ni imela težav in bila povrhu tudi ves čas nasmejana. No, saj Mingme in Raja pri tem sploh ne upoštevam, ona dva sta bila neprimerno bolje aklimatizirana, tako da jima napori in mraz niso prišli do živega.
Po kosilu smo vsak zase poniknili v spanec. Zvečer smo še nekaj hodili naokoli, pili čaj, se greli ob pečki, a do večerje ni bilo nikomur in kmalu smo znova utonili v tople spalke …
Primož Blaha