Primož Blaha: 4. dan: Katmandu – Lukla – Chuttanga
Po zgodnjem zajtrku smo se spet zapeljali na letališče, le da tokrat na domači terminal, ki daje vtis bolj napol zgrajenega hleva kot pa letališkega terminala. V Luklo letijo le majhna letala in gneča je pričakovana, saj je to vstopna točka za vse treke in odprave v tem delu Himalaje. Meni se je zdel pravi čudež, da sploh kdorkoli dobi svojo prtljago. Nepalci so skoraj brez izjeme zelo prijazni in ustrežljivi, a popolnoma dezorganizirani. V glavni hali smo pri stojnici naše letalske družbe prekladali tiste torbe, ki so jih tehtali, prestavljali, potem stehtali še nas, vmes vozili neke pakete, skratka cel kaos. Preden smo šli na letališče, smo dobili več različnih informacij koliko kilogramov prtljage je dovoljeno, na koncu ni nič držalo in so vse sprejeli brez težav. Le moje smuči so jim bile sumljive: »What are this sticks? What do you need this?« Ko sem jim pokazal nekaj smučarskih gibov, so me še bolj čudno gledali, nato pa skomignili z rameni in si mislili svoje.
Končno smo se vkrcali, dobili vsak svoj bonbon in vato za ušesa ter poleteli proti Himalaji! Let do Lukle slovi kot izredno panoramski, kar se je tudi potrdilo: v dobre pol ure smo preleteli zelena gričevja, na obzorju pa so zrasli beli velikani. Zelo impresivno! Med obsedenim slikanjem skozi okno, smo naenkrat opazili, da smo precej blizu tal, vse naokoli so se dvigala strma pobočja in že kmalu smo pred seboj zagledali kratko pristajalno stezo. Komaj smo dojeli kaj se dogaja in že smo bili na tleh, sekundo kasneje smo že stali. Najbrž še dobro; ko smo potem opazovali vzlete in pristanke drugih avionov, smo šele spoznali kakšno noro letališče je to! Sredi majhne vasice na 2800 m se razteza pristajalna steza v dolžini vsega 460 m in z naklonom 12% – na koncu steze pa na eni strani prepad, na drugi strm breg! Možen je torej samo en poskus.
Kot rečeno smo šli na odpravo z lokalno agencijo, ki je uredila vse potrebno. V Lukli nas je pričakal vodič Raj. Majhen, zelo zgovoren in vedno nasmejan Nepalec, ki je skrbel za nas ves čas, hkrati pa smo izvedeli še marsikaj zanimivega, se naučili kakšne nepalske besede ali celo pesmi. On je tudi skrbel za organizacijo, najel nosače, preskrbel prenočišča in hrano; celo on sam je pobiral naročila, nam postregel, počakal, da smo pojedli in si šele nato privoščil svoj dnevni obrok dal bhata (riž in leča).
Poleg njega nas je spremljal še Mingma Sherpa (mingma pomeni torek, Šerpe imajo navado poimenovanja po dnevu na katerega so rojeni; posledično je veliko soimenjakov). Precej bolj tih in zadržan, saj je tudi slabše govoril angleško, a sčasoma smo le izvedeli marsikaj zanimivega (npr. to, da je preplezal že ogromno stvari, bil med drugim 4x na Everestu, en teden preden se nam je pridružil, je prišel s Čo Oja…). Neverjetni so. To jim je pač način preživljanja: v sezoni gredo za par mesecev v hribe in vodijo turiste, potem pa se vrnejo domov v neko malo vasico par dni hoda od zadnje ceste in čakajo naslednjo sezono. Mingma se je verjetno malo dolgočasil, saj smo bili za njega zelo počasni, njegova vloga pa je bila predvsem vodenje na vrh.
In kot da ne bi imeli dovolj dva vodiča, smo dobili tudi tri nosače. Te je najel Raj v Lukli in ko smo prileteli, so si takoj naložili naše torbe – vsak po 30 kg!?! – mi pa smo potem nosili le majhne nahrbtnike s tistim, kar smo potrebovali čez dan. Pravi luksuz. No, za nosače malo manj. Za njihove razmere dokaj spodoben zaslužek, a ko opazuješ, kako tovorijo torbe, večje od njih, v slabih čevljih, po snegu, po skalah, v dežju in mrazu … nikakor ne lahek zaslužek!
Preden smo se odpravili naprej, smo šli na čaj, da je Raj uredil vse formalnosti. Potem pa končno na pot! Prvi dan nas ni čakalo veliko hoje, a pred nami sta bila še dva tedna in vsi smo bili polni pričakovanj in tudi skrbi kaj nas še čaka. Zelo hitro smo se dvignili na višino, zato smo takoj na začetku privzeli moto, ki nas je spremljal celo pot: bistare bistare (počasi, počasi).
En teden preden smo prišli je prek Nepala segel ciklon z močnimi padavinami in ohladitvijo, ki je največje preglavice sicer prinesel na območju Annapurne in Dhaulagirija. Pa tudi tu se vreme še ni čisto popravilo, zato nas je skrbelo kako bo. V Lukli je bilo vreme lepo in toplo, a nad vrhovi so se že nabirali oblaki. K sreči se je potem vreme stabiliziralo in smo se vsak dan zbudili v čudovito jasno jutro, dejstvo pa je, da se vremenski vzorci spreminjajo, kar smo zelo občutili tudi mi.
Glavna pot iz Lukle vodi proti Namche bazarju in naprej EBC-ju, mi pa smo se že takoj usmerili na drugo stran in kmalu pustili vrvež za sabo. Pot se lepo in zložno vije po zeleni pokrajini polni potočkov. Nismo bili še uhojeni, vendar veseli, da smo končno na poti – zato smo tudi prišli! A že prvi dan ni bilo vse v redu. Zoran se je namreč slabo počutil, sumimo, da je bila to hrana na avionu. Revež je tako v naslednjih dneh precej trpel, a vseeno vztrajal in se pravzaprav presenetljivo dobro držal, tako da nas je ves čas dohajal. In to v stanju, ko bi kdo drug že zdavnaj obupal.
Po parih urah hoje smo prišli do zaselka nekaj hiš, kjer nam je Raj oznanil, da bomo prespali, saj da so v vasici Chuttanga, kakšnih 20 min višje, menda vsi lodži zasedeni (gre za zelo majhno vasico s skromnimi zmogljivostmi). Tako smo se nastanili v edinem lodžu, ki je premogel 3 sobe in majhno jedilnico. Ker se je do takrat že pooblačilo in se ohladilo, smo se stisnili in se greli s čajem. Kmalu je začel dež, mi pa smo se vedno bolj stiskali in drgetali – hiša je bila zgrajena samo iz kamenja, pokrita s platnom, niso pa imeli niti gašperčka. Ne prav obetaven začetek, v resnici je bilo naravnost grozno!
K sreči je proti večeru dež ponehal in smo šli vsaj na kratek sprehod malo višje. Tako smo se za silo ogreli, hkrati pa spoznali, da je le malo višje snežilo in da nas naslednji dan čaka prva resna preizkušnja. No ja, tudi noč v tistih sobah je bila kar preizkušnja! K sreči smo imeli vsi tople spalke, tako da nas vsaj zeblo ni, če že spali nismo kaj prida …
Primož Blaha