Primož Blaha - 6. dan: Thuli Kharka – Khote
V naslednjih dneh smo imeli bolj umirjen tempo, čeprav nas je vsak dan čakalo kar nekaj hoje. Zajtrk smo imeli običajno ob 7h ali celo 7:30, tudi zato, da bi nas med hojo v globoki dolini čim prej ogrelo sonce. Glede na to, da se je ob 18h stemnilo in smo hodili spat že zgodaj, sem seveda vsak dan vstajal ob prvem svitu (malo pred šesto) ter si pred zajtrkom privoščil kratek sprehod in uživanje v prebujanju dneva.
Ta dan smo bili sicer na dokaj zaprtem kraju, tako da so bili razgledi bolj kratkosežni, je pa zato sonce že zelo zgodaj posijalo na naš kotiček Himalaje. Počasi smo se odpravili naprej, za začetek spet nekaj časa prečno gor in dol, nato pa strmo navzdol skozi rododendronov gozd daleč do dna doline ob reki Hinku Khola. Rododendronov gozd pomeni pravi gozd ogromnih dreves, ne zgolj grmičev, kar mora biti spomladi fascinantno.
Spodaj smo se celo pot navduševali nad slikovitim gozdom, skoraj pravo džunglo. Pot se je še precej vlekla, ves čas smo se strmo vzpenjali in spuščali, a tu nam je bilo končno vsaj toplo. Zdaj smo bili že na območju narodnega parka Makalu-Barun, ki pokriva cel spekter klimatskih pasov, pestre gozdove (več vrst rododendrona, bambusa, breze, redke ptice, rdečo pando, snežnega leoparda itd.
Kot rečeno, gredo praktično vsi, ki tu hodijo na Mero. Srečevali smo predvsem skupine nosačev, vsake toliko pa kakšno skupino turistov. Gre za dokaj priljubljen vrh, še vedno pa ni prehude gneče. Bolj zaskrbljujoče je bilo, da so nam vsi, ki so se vračali govorili, da ni bil nihče na vrhu zaradi prevelikih količin snega. Mi smo imeli do vrha še precej časa, zato smo upali na najboljše. Glede tega je obljudenost vrha lahko pomembna prednost.
Tudi ta etapa se je izkazala za precej dolgo, a končno smo prišli do naslednjega naselja Khote na okoli 3500 m. To je tudi najbolj prijetna vasica na celi poti, lepo urejena pa še wc je bil v isti stavbi kot sobe. Saj ne, da je bilo zaradi tega dosti lažje sredi noči iz tople spalke pa vendar je to neke vrste luksuz. V vseh naseljih so imeli tudi tople tuše. To sicer zgleda tako, da je v leseni hiški obešen kanister s pipico, v katerega natočiš vročo vodo. Problem seveda nastane na koncu, ko vode zmanjka in se znajdeš na tistem mrazu. Kakorkoli, nihče od nas ni imel niti najmanjše želje po umivanju. Saj tudi ogledala nismo videli 2 tedna, tako da se nismo preveč sekirali.
Tako kot smo se vsak dan zbudili v jasno jutro pa smo tudi vedno prišli na cilj v oblačnem in mrzlem popoldnevu. In spet ni bilo druge kot v jedilnico, kjer smo se greli s čajem, gašperček pa so zakurili šele zvečer, saj je kurjava redka. Z Anjo in Tejo smo šli popoldne še na sprehod skozi vasico in naprej ob reki navzgor. Tokrat ni bilo potrebe, da bi pridobili kaj višine, bolj je šlo za preganjanje dolgčasa. Zoran je bil še vedno slab, a počasi je šlo na bolje, ostali smo se počutili dobro. To je v redu, od tu bo šlo le še navzgor!
Primož Blaha