Primož Blaha: Za devetimi gorami, za devetimi vodami, leži pravljična dežela … hm ne, to ne bo najboljši uvod. Nepal je gotovo ...
... izredno privlačna in posebna dežela, polna lepot, drugačnosti in prijaznih ljudi, a realnost je žal že zdavnaj povozila pravljico … Saj ne mislim tarnati, jaz sem bil navdušen, verjetno pa bom v zgodbi večkrat navrgel kakšna opažanja, ki bodo sama pričala o tem.
Pravljica gor ali dol, letos si nas je peterica zaželela obiskati Nepal in se povzpeti v osrčje Himalaje. Izbrali smo si vrh z imenom Mera peak in to ime nas je celo leto spremljalo in se nam čedalje pogosteje vmešavalo v vsakdanje misli. Vsak se je po svoje pripravljal, jaz sem predvsem veliko razmišljal o tem kaj nas čaka. Dolgo časa sem se tudi odločal ali naj vzamem smuči; z Zoranom naju je namreč mikalo, saj je – s tehničnega vidika – smučanje relativno (!!) nezahtevno. Na koncu sva tako tri tedne tovorila še smuči z upanjem, da od tega tisti en dan tudi smučava.
Za malo suspenza naj že v uvodu povem, da je naša odprava naletela na dokaj zahtevne razmere in trde preizkušnje, tako da še zdaleč ni šlo vse po načrtih. Saj sem že večkrat prebral, da Himalaja ni kar tako in da moraš biti pripravljen na marsikaj. V teoriji se sliši logično. No, zdaj to vem tudi iz lastnih izkušenj!
Zelo intenzivna in tudi poučna izkušnja torej. Morda pa bo ta zgodba poučna še za koga drugega, sploh v dobi interneta, kjer se ob lepih slikah in vznesenih komentarjih vse zdi enostavno in dosegljivo. Upam si trditi, da smo vsi vedeli v kaj se spuščamo in nismo podcenjevali vsega skupaj. Mera peak je namreč po NMA kategorizaciji (Nepal Mountaineering Association) opredeljen kot trekking peak, agencije pa ga oglašujejo kot enega lažjih – a je hkrati najvišji – izmed teh »pohodnih vrhov«. Višina 6461 m govori sama zase.
Mimogrede, praktično vsi se povzpnejo na vrh Mera Central, čeprav je malenkost višji Mera North s 6476 m. To so splošno priznane višine, kljub temu pa je v evidenci NMA že vrsto let uradno visok 6654 m, kar je v resnici višina bližnjega vrha Peak 41. Tako na koncu dobiš potrdilo, da si bil skoraj 200 m višje kot v resnici. To je samo še en tipičen primer nepalske zmedenosti in trdovratne birokracije.
Spet se prehitevam, zato bodi dovolj o tem za uvod! Do Mere je namreč še dolga pot, vsaka pot v Nepalu pa se neogibno začne – in konča – v Katmanduju.
1. dan: Ljubljana – Istanbul – Katmandu
Glavna letošnja atrakcija so bili leti Turkish Airlines iz Ljubljane preko Istanbula v Katmandu – in povrhu še za zelo ugodno ceno! Končno enkrat, da smo leteli iz Ljubljane in se ni bilo treba ukvarjati z dodatnimi prevozi. V soboto je bil let popoldne, tako da smo že res nestrpno čakali dogovorjeno uro, ko se nas je vseh 5 zbralo na Brniku: Iva in Zoran iz Reke ter Anja in Teja iz Velenja, jaz pa tam nekje vmes. Potovanje je bilo klasično dolgočasno, nad Turkishem smo bili sicer malo razočarani, a glavno, da smo hitro prišli na drugi konec sveta!
2. dan: Katmandu (Swayambhunath)
Po nočnem letu smo okoli 6h zjutraj pristali na letališču Tribhuvan. Ko smo se dodobra načakali, dobili vize in vso prtljago, nas je zunaj že pričakal Krishna iz naše agencije. Naložili smo se v kombi in se zapeljali v hotel Manang na robu Thamela.
Po skoraj natanko 3 letih torej spet v Katmanduju. Kaj je novega? Nič kaj dosti pravzaprav. Edino res prijetno presenečenje je bilo, da so pospravili tiste smeti, ki so me ob prvem obisku tako šokirale, saj so ležale prav povsod. Razen tega pa enak kaos, hrup, prah, umazanija… Hotel je bil videti precej lep, vsaj dokler nismo prišli v sobe. Predvsem kopalnica ni bila videti kot prostor, kjer bi se lahko umil – sploh, ko si odprl pipo in je iz nje pritekla rumena voda.
Katmandu ima resne probleme zaradi zelo hitre rasti in prenaseljenosti. Infrastruktura je izredno slaba in vprašanje je, če je sploh realno možno to rešiti. Največji problem je pitna voda, prav tako kanalizacija, o elektriki pa sploh ne vem kaj naj si mislim. Izpadi so redni, slike pa dovolj zgovorne, da ne potrebujejo komentarja. O cestah pa tako ni, da bi izgubljal besede… Najbolj neverjetno je, da stalno nekaj popravljajo in delajo, a ni videti, da bi to kakorkoli pomagalo.
Vsekakor je Katmandu svojevrstno doživetje. Ulice Thamela so se mi zdele nekam bolj prazne kot sem jih imel v spominu, še vedno pa je hoja precej težavna, ob umikanju vsem motoristom in taksijem, turistom, luknjam, prodajalcem… Tudi Zoran in Anja sta obujala spomine na prejšnje obiske, Iva in Teja pa sta se lahko samo čudili temu kaosu. Zoran je že točno vedel, kje bomo zamenjali denar (in spotoma izvedeli kakšne novice o Slovencih), kje bomo dobro jedli, kupovali itd.
Dopoldne smo še nekam zmedeno begali naokoli, ne da bi dobro vedeli kam bi se dali. Po kosilu pa smo se odpravili do opičjega templja Swayambhunath. Na cestah prevladujejo taksiji, ki so vsi brez izjeme Suzuki Marutti. Zelo majhni avtomobili, a mi smo se vedno vsi stlačili noter in vsaka vožnja je bila doživetje. V vsem času nismo videli niti ene nesreče, niti praske, kar se nam je zdel pravi čudež.
Do templja na vrhu hriba vodi dolga vrsta stopnic, vse naokoli pa mrgoli opic, ki se potikajo naokoli in iščejo priložnost, da kakšno ušpičijo. Malo smo se sprehodili, si ogledali mesto od zgoraj, potem pa počasi nazaj v Thamel na večerjo v hotelu, kjer so vmes tudi predstavljali lokalne plese (ki so si vsi nekako podobni, čeprav izhajajo iz različnih koncev Nepala). Zvečer pa še v Tom&Jerryja, saj se nam naslednji dan ni nikamor mudilo.
3. dan: Katmandu (Boudhanath)
Še en cel dan smo imeli v Katmanduju. Zato smo se dobro naspali, po zajtrku pa smo šli do enega najpomembnejših budističnih svetišč Boudhanath. Za razliko od prvega obiska, ko smo si vse te stvari ogledali bolj na hitro, smo si tokrat vzeli čas in pohajali okoli, stikali po okoliških samostanih, vrteli molilne mlinčke, lovili zastavice v objektive…
Popoldne smo preživeli v Thamelu, si ogledovali kaj vse bomo nakupili, ko se vrnemo, opazovali dogajanje in se sploh obnašali kot pravi turisti.
Spat smo šli zgodaj, saj smo imeli jutranji let v Luklo. Razen tega, da smo si spakirali, pa kakšnega dela nismo imeli, saj smo potovali z lokalno agencijo, tako da so ves čas skrbeli za nas in smo imeli vse vnaprej plačano in urejeno. Pred odhodom me je sicer malo skrbelo kako bo to izpadlo, saj imam rajši potovanje v lastni režiji, ko si lahko sproti prilagajaš in se izmišljuješ. No, v naslednjih dneh nas je čakala rutina trekinga in ta organiziranost me ni nič kaj motila – tako ali tako nam ni ostalo drugega kot vsak dan priti od točke A do točke B. Ampak o tem več v nadaljevanju ...
Primož Blaha