Primož Blaha: 5. dan: Chuttanga – Zatrwa la – Thuli Kharka
Prvo noč smo bolj ali manj uspešno preživeli (Zoran sicer ni nič spal in je tudi izbruhal vso večerjo). Vstali smo ob prvem svitu, saj nas je čakal dolg in naporen dan. Že doma nas je skrbelo, da se bomo tako hitro dvignili tako visoko, ko smo zjutraj gledali proti pobeljenim pobočjem, pa še toliko bolj.
Zbudili smo se v jasno in zelo mrzlo jutro in šele takrat spoznali, da smo v resnično lepih krajih – kjer so bili prejšnji dan zgolj oblaki, so zdaj žareli beli vrhovi v prvem soncu! Hitro na zajtrk in čim prej na pot! Zajtrk je bil tu precej skromen, sploh glede na naporen dan pred nami. V naslednjih dneh smo se vsaj vedno dobro najedli, čeprav je bila izbira povsod skopa: čapati, naan (tibetanski kruh), toast ali palačinke z medom ali marmelado, jajca in to je bilo vse. Vsak dan.
Preden smo se odpravili, smo že privlekli na plano velik del toplih oblačil, ki smo jih imeli rezervirane za kasneje. Do prelaza Zatrwa la smo namreč hodili po zahodnem pobočju in do sonca je bilo še daleč. Ni pa bilo daleč do snega! Običajno v tem času ni snega pod okoli 5000 m, tokrat pa je zasnežilo vse do cca 3500 m. Za dostop pa smo imeli seveda vsi le lahke pohodne čevlje; pri nas v teh še na Šmarno ne grem v snegu! No, k sreči niso nikomur premočili, prav toplo pa nam ni bilo.
Vzpon do 4610 m visokega prelaza je dolg in nepopustljiv in ker še nismo bili aklimatizirani, smo hodili počasi. Sprva skozi gozd, nato pa čedalje bolj strmo do edine majhne hišice ob poti, kakšnih 1000 m višje, kjer smo se za silo pogreli s čajem in juho. Razgled je bil sicer enkraten pa tudi zasnežena pokrajina je bila verjetno lepša kot če bi bilo kopno. A pred nami je bil še strmejši del vzpona do prelaza. Navzgor je šlo, čeprav v snegu ni bilo povsem nedolžno. Sploh grozno je bilo gledati nosače, ki smo jih srečevali, kako hodijo navzdol v supergah, težko otovorjeni, zdrsavajo in se napol dričajo … prav neverjetno, da ni nihče zgrmel po bližnjici v dolino!
Po dolgem in napornem vzponu smo končno dosegli prelaz in si oddahnili, ko smo na drugi strani zagledali pretežno kopno pot. Do takrat se je sicer spet pooblačilo, a menda nimamo več daleč. Tako smo vsaj mislili. V resnici se še nekaj časa nismo začeli spuščati, temveč pot vodi prečno gor in dol, pravzaprav večinoma gor!? Tako tisti prelaz sploh ni bila najvišja točka, saj smo se dvignili še do okoli 4800 m! Kljub temu težav z višino nismo imeli, verjetno pa se nam je poznala tako višina kot utrujenost še v naslednjih dneh.
Pot se je končno začela spuščati preko večinoma kopnih travnatih pobočij in sčasoma smo le prišli do majhnega zaselka Thuli Kharka na okoli 4300 m (višine krajev in tudi nekaterih vrhov so tam zelo nezanesljive, tako da se sploh ne bom preveč ukvarjal s tem, saj ni tako bistveno). Mimogrede, v Katmanduju sem si kupil tudi karto, ker imam pač rad karte. Navdušen sem ugotovil, da imajo karto Mera peak; potem pa malo manj navdušen ugotovil, da na njej sploh ni Mere!? Saj pravim, da so Nepalci kljub dobrih namenom malce zmedeni… No, potem sem našel še drugo karto »Mera peak« na kateri je tudi naše območje, kupil pa sem jo bolj za spomin kot zaradi njene uporabne vrednosti. Dober primer slabe karte.
Na tej strani prelaza smo bili že nad dolino Hinku, ki nas bo v naslednjih dneh pripeljala pod naš cilj. Dolina je v tem zgornjem delu neposeljena, tako da treking tu ni tako udoben kot kje drugje po Nepalu. Praktično vsi na tej poti gredo na Mero (zelo majhen delež morda tudi naprej v dolino Hongu). Na poti so zgradili majhne zaselke, ki so sestavljeni iz nekaj lodžev in par hiš v katerih živijo domačini – oskrbniki, ki pridejo gor samo v času sezone. Lodži so zato tu zelo skromni, presenetljivo ni niti interneta, na voljo so samo satelitski telefoni. So pa cene izredno visoke, saj zaloge dostavljajo gor s helikopterjem. Če je bila cena vode v Katmanduju 20 rupij, je bila tu gor neverjetnih 400 rupij (to je 4$ za en liter vode!!!). K sreči nas je ves čas zeblo in smo rajši vzeli prekuhano vodo za čaj (ki je imela sicer ogaben okus po dimu, pa saj tudi tista v plastenkah ni bila prav dobra).
Vso hrano (in neomejene količine čaja, ki smo ga spili res ogromno!) smo imeli plačano, tako da denarja skorajda nismo rabili – le toliko, da smo kupili vodo za na pot. Kosilo je bilo po navadi bolj skromno nekje ob poti, za večerjo pa smo si privoščili kaj več. Hrana je bila na splošno dobra, tudi porcije velike (jaz sem sploh dobival še od ostalih, posebno prve dni, ko Zoran ni mogel nič jesti in sem bil kar zadovoljen s svojim apetitom). Seveda pa je bila izbira skromna: riž ali nudli z zelenjavo, momoti (neke vrste žlikrofi polnjeni z zelenjavo, mesom ali krompirjem), razne juhe (iz vrečke) in občasno celo pice (ki so bile seveda zamrznjene in miniaturne). Mesa skoraj nič, imeli so le posušeno jakovo meso, ki pa je tam viselo dva meseca, tako da niti ni bilo prav mikavno.
Lodž tu je bil precej boljši od prejšnjega dne, predvsem so imeli v jedilnici gašperček, tako da smo se vsaj pred spanjem malo pogreli. Ta dan je Anja praznovala, zato smo ji naročili eno dvojno palačinko, Raj pa je nekje staknil svečke in je bilo prav luštno. Nismo pa dolgo ponočevali, bolj nam je bil potreben počitek. Prvo preizkušnjo smo prestali, naslednjih nekaj dni bo lažjih.
Primož Blaha