Primož Blaha: 7. dan: Khote – Thangnak
Še eno lepo in mrzlo jutro v globoki dolini, kamor dolgo ne posije sonce. Jaz sem se pred zajtrkom spet malo potepal ob reki in pogledoval navzgor proti neskončno visokim goram, ki so se še nekam sramežljivo kazale za nižjimi grebeni. Ena teh je bila tudi naš cilj – Mera. Presneto velik hrib izgleda že od daleč! In tudi presneto strm s te strani, zato je naša pot vodila vse naokoli, kar pa nam je povsem ustrezalo tudi zaradi aklimatizacije.
Po kakšne pol ure hoje smo bili končno na soncu, pred nami pa se je dolina odprla proti glavnim veljakom v teh krajih: dvoglavi Kusum Kanguru ter sveta gora Kyashar (tudi Four corners), na drugi strani pa ogromen masiv Mere. Pot se zložno vzpenja, ves čas ob živahni reki, nad nami lepi razgledi in kar hitro nam je minilo, kljub temu, da ni prav blizu. Sonce se je trudilo, da bi nas ogrelo, a hladen veter mu ni pustil.
Ob poti smo obiskali majhen samostanček pod skalami, višje pa v spet oblačnem popoldnevu že kar zdelani dosegli Thangnak na okoli 4200 m. Ta dan smo bili nekam sumljivo utrujeni, jaz sem se počutil v redu, a nekako brez energije. Mislim, da se nam je poznal tisti napor čez Zatrwa la, poleg tega nas je ves čas po malem zeblo. Povsem drugače bi bilo, če bi lahko popoldne po koncu hoje za vsaj kakšno uro posedeli na toplem soncu in si odpočili.
Problem trekingov in vzponov na te »lažje« vrhove v Nepalu je tudi velik obisk. Nepalci so se na to navadili in seveda si želijo vedno več zaslužka. Cene naraščajo tudi zaradi dragih dovoljenj, taks, vstopnin, zavarovanj itd. Smo si rekli, le napol v šali, da smo plačali veliko denarja zato, da takole trpimo in nas stalno zebe. Tudi originalni program odprave, ki ga ponujajo, je nastavljen na čisti minimum, kar seveda poslabša možnosti uspeha v primeru, da gre karkoli narobe ali se le malo zamudiš. Že tako se mi zdi noro, da smo imeli več kot pol leta vnaprej znan točen dan, na katerega naj bi šli na vrh!? Zato smo si izborili tri dni rezerve za aklimatizacijo in za primer slabega vremena, kar se mi zdi res nujno. Seveda so se nam popolnoma prilagodili, v vsakem primeru pa bomo plačali, ne glede na to, ali pridemo na vrh ali ne.
Odločili smo se, da naslednji dan počakamo v Thangnaku in si malo odpočijemo. Popoldne smo šli spet na kratek sprehod kakšnih 100 m višje nad vasjo. Mislim, da nam bo res prijal en dan počitka, nismo bili v najboljši formi. Mene je vseeno razveselil večerni pogled na zahodno steno Mere, ki se je proti večeru odkrila iz megle. Saj pravim, ogromen hrib, vrh pa je bil še nekje daleč zadaj.
8. dan: Thangnak (aklimatizacija)
Kljub dnevu za počitek nisem mogel spati in sem šel spet na jutranji sprehod. Počutil sem se malo bolje, le grlo me je bolelo in upal sem, da ne bo kaj hujšega. Na višini je lahko tudi prehlad zelo zoprna zadeva.
Dan počitka seveda ne pomeni samo ležanje, za aklimatizacijo bo bolje, da se povzpnemo čim višje. Počasi, brez pretiravanja. Skrbelo nas je, da se nam bo pokvarilo vreme, saj so se že zjutraj pojavili sumljivi visoki oblaki. Povrhu je bilo še bolj mraz kot že sicer in kljub soncu smo ostali v puhovkah.
Zoran je bil bolje, a več dni brez hrane in brez spanja ga je vidno zdelalo, tako da je resno razmišljal, da tudi naslednji dan ne bi šel z nami naprej. Poleg tega je začel Anjo dajati kašelj, čeprav se je vse do takrat počutila še najbolje od vseh. Trije so tako kmalu obrnili in se vrnili nazaj v lodž počivat, s Tejo in Rajem pa smo šli še višje in se precej dvignili. Smo bili kar zadovoljni, hkrati pa sta se dvignila megla in veter, zato smo hitro obrnili in šli nazaj na kosilo. Vzdušje je bilo nekam klavrno, počutili smo se utrujene, premražene, vreme ni izgledalo obetavno, višje pa bo kvečjemu še hujše. Ampak načrti so ostali nespremenjeni, saj če bi hoteli kar tako obupati, bi lahko ostali tudi doma!
Primož Blaha