Primož Blaha - 11. dan: Khare – High camp
Končno je prišlo jutro, jasno kot vedno. Anja je bila po neprespani noči že precej na koncu z močmi in nestrpno smo pričakovali helikopter, ki naj bi priletel takoj zjutraj. Na koncu se je čakanje zavleklo; toliko, da so se iz doline že spet začeli dvigati oblaki. Sčasoma je helikopter le prišel, na njem pa celo Ganesh (šef naše agencije), ki jo je pospremil v bolnico v Katmanduju. Kot se je izkazalo, je šlo za vnetje pljuč in po nekaj dneh antibiotikov je bilo bolje. Torej ni šlo za vpliv višine – seveda pa je ta močno poslabšala stanje in takojšen sestop je bil verjetno nujen.
Istočasno smo se ostali štirje odpravili na zadnji vzpon proti vrhu. Malo kasneje kot načrtovano, a na koncu smo se vendarle morali posloviti od Anje, ki je z Rajem počakala helikopter (Raj pa nas je kasneje brez težav dohitel).
Pred nami je bil dolg in naporen dan, hkrati pa smo morali varčevati z energijo za vzpon na vrh naslednji dan. Do sedla Mera la se vleče nič kaj prijetna pot po strmi moreni, ki je bila večidel kopna, vmes zasnežena in poledenela. Po drugi strani pa so se z višino seveda odpirali razgledi, kmalu smo se znašli pod ledenikom in okolica je postala divja, negostoljubna, a hkrati presunljivo lepa. Videli smo že gaz, ki je preko širnega in položnega pobočja vodila proti majhni špički nekje daleč tam gor, ki predstavlja vršno kupolo Mera Central.
Tik pod širokim sedlom se nahaja prostor za bazni tabor, ki pa ga mi nismo koristili, temveč smo se namenili naravnost v višinski tabor. Pod sedlom so nas že zagrnili oblaki, a višje smo se spet dvignili nadnje. Razdalja od sedla do velike skale, pod katero leži High camp je izredno varljiva, razsežnosti so tam drugačnega merila kot smo ga vajeni. Blaga naklonina pri tem ne pomaga.
Luksuz, ki ga nismo pričakovali je bil, da so nam vse do High campa nosači nesli vso opremo: poleg šotorov in hrane tudi naše spalke in seveda najine smuči! Kar smo imeli oblačil pa smo se že tako navadili nositi s seboj (oz. na sebi!). A če nas je na dostopu kar naprej zeblo, pa smo tu visoko zgoraj doživeli pravi šok. Višinsko sonce ima neverjetno moč in sredi snežnega prostranstva se je zdelo komaj vzdržno. Prav surrealističen občutek, da ti je tam visoko gor na večnem ledu in snegu vroče kot v peklu! Tista angleška fraza »ko pekel zamrzne« je dobila nov pomen.
Nekje vmes je Mingma pospešil naprej in nas na cilju počakal z vročim čajem, šotori so bili postavljeni, večerja se je že kuhala. Saj pravim, lepo so skrbeli za nas. High camp je postavljen na izredno lepem kraju, na nekakšnem skalnem balkonu: nad nami divji seraki, pod nami prepad in pred nami – razgled! Tam zgoraj na višini 5800 m, nad oblaki, smo se počutili resnično daleč nad vsem zemeljskim. Sonce se je zelo hitro skrilo za robom in pritisnil je strašen mraz, da smo rajši pobegnili v šotore, kjer smo pojedli in se nalivali s čajem.
Proti večeru pa se je splačalo malo potrpeti zunaj na mrazu – saj bodo slike bolje povedale kaj mislim s tem. Kmalu nas je objela tema, vse smo imeli pripravljeno za končni vzpon, zato smo se kar takoj zavili v tople spalke in polni pričakovanj zatiskali oči v upanju na spanec.
Primož Blaha