Primož Blaha - 9. dan: Thangnak – Khare
Novo jutro, novo upanje. Kot vedno nas je spet pričakalo krasno jutro in skrbi prejšnjega dne so se razblinile ob pogledu navzgor. Tudi Zoran se je počutil dobro in se je končno naspal. Mene je še vedno bolelo grlo in cel dan mi je teklo iz nosa in oči, tako da nisem bil najboljši, ampak sem čutil, da bo kmalu spet v redu. Drugače je bilo z Anjo in ko smo začeli hoditi, ji je šlo bolj počasi. Kljub temu je vztrajala in ni bilo videti, da bi bil glavni problem višina.
Thangnak leži skoraj v zatrepu doline, višje pa se dvigajo ogromne morene. Ena izmed njih je nekoč skrivala jezero, nato pa leta 1998 popustila. Jezero je poplavilo dolino daleč navzdol in poplavni val je menda segel vse do Indije. Že prejšnje dni smo med hojo gledali izpodjedena pobočja, ki še danes pričajo o tem, nižje je odnašalo vasi in jih dobesedno izbrisalo. Katastrofa ali le še en vsakdanji dogodek v Himalaji? (za občutek: govorimo o cca 100 m visoki in 300 m široki moreni, ki je popustila in sprostila nepredstavljive količine vode!)
Naša pot pa je vodila preko morene proti vzhodu, kjer dolino dokončno zapira masiv Mere, z dobro vidnim sedlom Mera la, ki je s 5415 m najnižja točka in tudi prehod v odročno dolino Hongu. Sedlo je bil tudi naš cilj, ta dan pa smo se vzpeli do zadnje vasice tik pod njim. Khare leži na okoli 4900 m, a zopet smo prišli tja v oblačnem popoldnevu in nismo slutili v kakšnem ambientu se nahajamo.
Pot je bila spet naporna in mrzla, lodž precej lep – a tudi mrzel. Še najbolj nevaren je bil wc, ki je bil nesramno poledenel, tako da je nudil dober trening v smuk pozi. Popoldne smo se vzpeli na bližnji greben, a hitro obrnili, saj smo bili utrujeni pa še grozno mraz je bilo. Naslednji dan smo imeli spet počitek; na tej višini smo morali biti previdni, da se ne bi preveč izmučili.
10. dan: Khare (aklimatizacija)
Zjutraj sem se kar težko skobacal iz tople spalke, saj nisem imel okna, da bi preveril vreme. Ko pa sem stopil ven, sem se hitro prebudil! Vrh Kusum Kanguruja je bil že v soncu, jaz pa še v vasi! Hitro sem stopil proti tistemu grebenu nad vasjo in spotoma ugotovil več razveseljivih dejstev: prvič, počutil sem se odlično! Drugič, bil sem na nedoumljivo lepem kraju, sredi divjih visokih gora! Tretjič: prav res, počutil sem se odlično!
Sence so bežale navzdol, jaz pa sem hitel po grebenu navzgor proti zastavicam na vrhu. Skoraj celo uro sem hodil, a z vsakim metrom sem bil bolj poln energije in navdušenja. Odprl se je pogled po dolini Hinku navzdol, Mera je bila kot na dlani in videl sem večji del poti, ki nas je čakala do vrha. Na drugi strani Kangtega in za ovinkom Malangphulang, sosednji Peak 41, poleg pa še cela vrsta brezimnih vrhov. Tako torej zgleda jutro v osrčju Himalaje! Ni slabo, sploh ne.
Nazaj dol na zajtrk, potem pa smo se namenili proti sedlu Mera la. Anja je poskusila, a žal se je izkazalo, da ne gre. Celo noč je kašljala in začelo ji je zmanjkovati energije, zato je šla nazaj ležat. Ostali pa smo se spoznali z dostopom do sedla, čeprav nismo šli čisto do gor, saj je kar daleč. Nam je bilo pa hitro jasno, da bo to najbolj zoprn del vzpona in sestopa. Zelo strmo, delno zasneženo, delno poledenelo in kot vse v Himalaji – razvlečeno.
Ko smo se vrnili v Khare, je bilo kmalu jasno, da z Anjo ni dobro in vsi smo se morali hitro sprijazniti z dejstvom, da je edina rešitev sestop. Kjer smo bili, je sestop vse prej kot kratek in enostaven, zato smo klicali helikopter. Verjetno si nihče od nas ni mislil, da bomo kdaj v takšni situaciji. Vsem nam je bilo žal za Anjo, a vsi, tudi sama, smo vedeli, da bo tako najbolje.
Z Rajem sva tekla na satelitski telefon in moral jim je najprej povedati številko zavarovanja, preden so obljubili, da bo helikopter priletel takoj, ko bo možno. Upali smo, da bo to še isti dan, saj je bilo gor sonce. A v dolini je bilo že oblačno in zaman smo čakali celo popoldne, nato pa se sprijaznili, da pride šele naslednje jutro.
Malo tesnobno je bilo, ko smo zvečer pakirali za zadnji vzpon proti vrhu, Anja pa je le nemočno čakala in je bila iz ure v uro slabša. Čakala jo je dolga in naporna noč. Mislim, da nihče v hiši tisto noč ni dosti spal, ko je poslušal njeno kašljanje. Res grozno kako višina oslabi človeka, čeprav sploh ni šlo za višinsko bolezen ali pljučni edem, seveda pa je v takih primerih treba vedno pomisliti na najslabše. Dolga je bila tisto noč do odrešilnega jutra …
Primož Blaha