Sašo Matas: Po mojem mnenju so uporabniki storitev (če se lahko tako tehnicistično izrazimo), ko se jim izstavi račun za reševanje, prepogosto zavedeni in lahkoverno le-tega plačajo, čeprav ...
... po mojem za to po večini primerov ni nikakršne podlage. Vsaj kolikor lahko spremljam opise dogodkov in vzroke, kako je do nesreč sploh prišlo.
Pomembno je, da 118. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki govori o pokrivanju stroškov za fizične osebe, preberemo v celoti. Omenjeni člen določa, da stroške nujnega ukrepanja fizična oseba krije takrat:
- kadar namenoma ali iz velike malomarnosti povzroči nesrečo
- ali, kadar fizična oseba zaradi malomarnosti, neusposobljenosti ali neustrezne opremljenosti povzroči nesrečo.
Najprej, huda malomarnost pomeni skrajno nepazljivost, zanemarjanje tiste pazljivosti, skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka. Navadno to pomeni, da se očita takrat, kadar se prekrši navadna skrbnost. Torej, ko gre za očitne elemente, na katerega bi bil povprečen človek (torej ne planinec, niti ne alpinist ali turni smučar) pazljiv. Npr. če je za naslednji dan vremenska napoved izredno slaba, povprečno skrben človek ne bo šel v gore. Zadeve pa postanejo malo bolj komplicirane za presojo že ob naslednji predpostavki: …če bo preko noči zapadlo veliko snega … . Ali je zgolj večja količina snega razlog za odpoved ture v nižjih, manj strmih legah in je torej oseba, ki se v tem primeru odloči za izvedbo ture, hudo malomarna? Po mojem mnenju ne, saj gre za hudo malomarnost v primeru opustitve tiste skrbnosti ravnanja, ki bi bila očitna povprečno skrbnemu človeku, skrben človek pa se prepriča kakšna bo situacija v teh legah (vendar nanjo jasno nima vliva!).
Vendar pa je tako, da povprečno skrben človek ve malo o gorah in bi bilo njegovo ravnanje zelo hitro v bolj poznavalskih krogih označeno kot lahkomiselno. Še argument več, da bi lahko postavili hipotezo, da izkušen gornik ne more biti hudo malomaren. Oziroma, bi bilo takšno ravnanje pri tem človeku skrajno nenavadno in to bi moralo biti izhodišče za presojo njegovih odločitev (ki so potem vodile neprijeten dogodek, ta pa v reševanje). Temu v pravu rečemo olajševalna okoliščina, ki pa jo je sodišče v znani sodbi iz leta 2007 (www.gore-ljudje.net/novosti/9773/) po mojem mnenju napačno obravnavalo, saj se je celo postavilo na stališče, da gre pravzaprav za oteževalno okoliščino, ko sta bila reševana alpinista, ki bi že lahko vedela kako in kaj. Bi pa lahko morda pritrdili sodišču v oziru slabe vremenske napovedi. Edino v tem delu lahko vzdrži sodba, nikakor pa po mojem ne v tistem, ko sodišče odloči, da sta udeleženca alpinista in bi morala biti zato bolj skrbna – zakon za to skupino ljudi ne določa višjega standarda skrbnosti. Bojim pa se in kaže na nerazumevanje, da velja splošna presoja, in je to žal 'udomačeno' razmišljanje, da tisti, ki gre v hribe, že po naravi ravna malomarno – oziroma neskrbno in kliče k nesreči.
Račun pa se verjetno največkrat izstavi predvsem na podlagi zgoraj navedene druge alineje, ki pravi, da … 'fizična oseba, ki je zaradi malomarnosti, neusposobljenosti ali neustrezne opremljenosti povzročila ogroženost'. Vedeti je potrebno, da je za plačilo škode dovolj izpolnitev kateregakoli izmed naštetih vzrokov. Ti pa so po mojem mnenju, iz primerov sodeč, prepogosto neprimerna in preuranjeno izbrana podlaga. Prvič, iz člena ni povem jasno, katero stopnjo malomarnosti zakon zasleduje. Predpostavljamo, glede na prvi del 118. člena, da gre za hudo malomarnost , tako izhaja tudi iz odločitev znane sodbe iz leta 2007. Ki je bila, ob strani, po mojem zgrešena ravno zato, ker usposobljenost izpostavlja kot oteževalno okoliščino (…bila sta alpinista …) in ne razume in podcenjuje dejanje 'zaplezanosti'. V to stanje se alpinist težko spravi iz hude malomarnosti oziroma, bi pri izkušenih alpinistih morali to predpostavko prej zavreči kot izpostaviti za nenavadno - ker je to nekaj bolj kot ne prisotnega pri plezanju v gorah, že tudi zato, ker je 'prava' smer v visoki steni ponavadi nekaj precej neizplicitnega.
Drugič, člen določa še opustitev dveh skrbnosti, in sicer če nesrečo povzroči oseba, ki je neusposobljena ali neustrezno opremljena. Torej je za presojo pomembno tudi to, da smo usposobljeni, ko gremo v gore in pri tem ustrezno opremljeni. Vendar je tudi to usposobljenost in opremljenost potrebno VEDNO jemati v kontekstu konkretnega primera, slednji dve v kontekstu oseb, ne nesreče same! Kot tudi presojo malomarnosti. Omenjeni primer alpinista (www.gore-ljudje.net/novosti/60229/), ki so ga reševali, ker se mu je zlomila dereza, po moje kaže na popolno nerazumevanje tako alpinizma kot 118. člena zakona. To, da se ti zlomi dereza, zelo težko postane na kakršnokoli način malomarnost, razen če bi Uprava za zaščito in reševanje RS lahko dokazala, da so bile dereze v zelo slabem stanju že pred samim vzponom. Prav tako pa v tem primeru sigurno ne more kazati na usposobljenost (zlom dereze nima s tem nikakršne veze) in še manj na neopremljenost.
In morda še k primeru potepanja okoli Skute, ki je bil tudi omenjen na teh straneh. Edino kar bi lahko očitali fantoma, ker se iz zapisa zdi, da sta bila prav opremljena in tudi ne malomarna, je morda stanje (in ne dejstvo) in podlaga za izstavitev računa, da nista (bila) usposobljena. Za takšno presojo pa je precej bolj pomembno poznavanje ne same nesreče, temveč udeležencev, kar dvomim, da je Uprava za zaščito in reševanje RS pri izstavitvi računa storila. Zato sam, verjetno pri nobenemu izmed primerov zgoraj, računov ne bi plačal, temveč bi s pravimi argumenti (in pravno pomočjo) plačilu oporekal.
Druga, nepravna plat teh zgodb pa je po moje še bolj tragična. Menim, da je pozicija, kjer smo se znašli, precejšen problem, pa ne niti toliko zaradi tistih uslužbencev na Upravi za zaščito in varovanje RS, ki pač izvajajo zakon (čeprav so morda celo nad-dosledni pri tem), ampak predvsem zakona samega. Ta na precej nenavaden način izpostavi in izostri naš občutek za vrednote gorništva, za tradicijo, ki jo po zakonu sodeč država res ne razume najbolje. Zakaj sicer ni problema, če nekdo zaspi ob prižganem štedilniku in mu zgori pol stanovanja. Zakaj v teh primerih gasilci ne izstavijo računa? Zakaj ni problema, če pri prometnih nesrečah, ko motoristi drvijo po slovenskih cestah (če sem lahko še sam nerazumen in malo profan do konjičkov drugih), stroške reševanja, zdravljenja itd. plača država. Kaj s tem sporočamo ljubiteljem gora?
To je problem. Ker tak zakon, in to je v diskusijah na raznih društvih prisotno, vodi k samoomejevanju takrat, ko morda to ni primerno, k še bolj problematičnemu podcenjevanju situacije in večjim ter, žal navajam kot argument, dražjim posledicam. In nenazadnje, ker to vodi k povprečju, in ne, kot bi bilo prav, k napredku, pa čeprav se nekomu zdi smešno ali, še bolj verjetno, prav blazno početje naših vrhunskih alpinistov. Povprečno skrbnemu človeku prav gotovo. Družbeno gledano je grožnja morebitnega plačila precej nesorazmerna prednosti tistih nekaj plačil reševanja.
Da pa smo narod planincev, alpinistov in ljubiteljev gora iz zakona žal ne veje, še manj iz njegove uporabe, kar kaže kvečjemu na nerazumevanje in po mojem tudi na zavržno gledanje na to subkulturo, ki je za to državo in vse politike, ki se tako radi posončijo s kamerami pred Aljaževim stolpom (četudi tja nekatere zvlečejo s helikopterjem), vse prej kot primerno.
Sašo Matas