Bojan Ambrožič: ... Akcije je bilo v nekaj minutah konec. Helikopter naju je potem odložil pri Češki koči in odletel dalje. Vse je potekalo tako presenetljivo hitro, da sem se komajda uspel zahvaliti gorskim reševalcem. Zato sem jim tu, na tem mestu, iskreno zahvaljujem. »Hvala!«
V smer Severnega stebra Skute, v njeni severni steni, sva se z Domnom podala že lani. Vendar sva obrnila še preden sva zares začela, kajti imela sva precej težav z iskanjem pravilnega vstopa v smer. Še dodatno težavo je povzročil zadnji ostanek Ledenika pod Skuto, čez katerega nisva mogla varno brez zimske opreme. Pravilen vstop sva kasneje vendarle našla, vendar je bilo že prepozno, da bi lahko šele začela s plezanjem. Zato sva sklenila, da je šlo le za raziskovalno turo in da se v smer vrneva prihodnjič …
In sva se res. Bila sva samozavestna, da sva rešila orientacijske zagate, kompletno zimsko opremo pa sva tudi nosila s seboj. S plezanjem baje le druge stopnje, mogoče mestoma tretje stopnje pa tudi ne bi smela imeti težav …
Po zoprnem melišču nad Kranjsko kočo na Ledinah sva se povzpela pod steno Skute. Pod njo je tudi letos še ležal žalosten ostanek ledenika, čez katerega sva se brez težav povzpela s cepinom in derezami. Obhod okoli njega po krajni zevi ni mogoč, saj je ponekod preozko in ledu je še vsaj pet metrov. Na srečo se je na nekem mestu snežišče še držalo stene in zato ni bilo treba tvegati skoka prek globoke luknje.
Smer je označena z velikimi rdečimi pikami, kar naj bi olajšalo orientacijo. Pikam res ni bilo težko slediti, saj so pametno postavljene. Po tej smeri so včasih mislili napeljati zelo zahtevno zavarovano plezalno pot (»ferato«) na vrh Skute, a so na srečo ta načrt opustili.
Vstopni del čez široko skalnato gmoto ni bil težak, a zoprn zaradi naloženega grušča. Potem so pike vodile ostro v levo, v prečnico. Ta raztežaj sicer ni zahteven, ampak ima na sredi zelo izpostavljen detajl, ki zahteva nagib iz stene. Tu sva se potem prvič navezala na vrv. Sam sem snel še težak nahrbtnik, da me ne bi na previsnem delu preveč vleklo iz stene. Vendar vseeno nisem našel zadovoljivih oprimkov. Zato sem zadevo obvozil navzgor in naokoli, kar pa je zahtevalo plezanje krepke III. težavnosti, ob tem, da mi je vsak drugi oprimek ostal v roki. Na vrhu raztežaja so kar trije svedrovci, ki so mi precej olajšali izdelavo sidrišča. Domen (varovan od zgoraj) je čez tisti kratek previsni del kar skočil.
Potem je sledilo (pričakovano) položno plezanje I. ali II. težavnosti, kjer nisva bila navezana. Za tem so pike zavile levo na strm raz. Navezana sva zlezla po plitvem žlebu sredi raza na vrh. Skala ni bila tako krušljiva, vendar je bila to konkretna štirica. Menila sva, da je to najtežje mesto v smeri, kot sva prebrala v opisu. »OK, sedaj bo samo še lažje,« si misliva. In naslednji raztežaj je bil res samo zelo razgleden sprehod do konca raza.
Potem se je stena spet postavila pokonci. Da bi se izognila strmini, sva prečila desno navzdol v izrazito grapo. Do njenega zatrepa je šlo spet le za hojo. Izstop levo iz nje, pa ni bil šala. Spet sem snel nahrbtnik, da bi lažje plezal. Grapa je na srečo tu dovolj ozka, da se da izplezati ven kot v kaminih, z upiranjem nog in rok na obe nasprotni steni.
Za tem delom je sledilo spet zanimivo in lahko plezanje I. do II. stopnje. Stopila sva v še eno grapo, ki je bila na videz na koncu zaprta, a se je desno našel lep prehod naprej, ki naju je pripeljal do mesta, ki sva ga poimenovala »Prostor za piknik«. To pa zato, ker se je ravno tedaj navlekla megla in nisva videla kam morava plezati naprej. Sklenila sva, da medtem pomalicava in počakava, da se megla razkadi. Vsaj do tega mesta sva bila prepričana, da sva v pravi smeri.
Potem pa res nisva vedela več točno kam. Na desni sva (skozi meglo) zaznala raz. Našla sva lep in lahek (II) prehod nanj. Tudi vzpenjanje po njegovem hrbtu je bil čisti plezalni užitek, saj je bilo dovolj lahko, da nama ni bilo treba biti navezna.
Od tu dalje ni bilo čisto nič več lahko. Enostavno nisva vedela kam morava. Sledila sva svojim občutkom in upala, da bova naletela na čim lažje prehode. Vzpela sva se še po tretji grapi in našla obetaven izstop iz nje. Vendar je plezanje hitro postalo zelo težko in izpostavljeno. Gora je bila tako krušljiva, da se mi je zdelo da plezam po hišici iz kart. Počasi sem začel razmišljati, da se danes ne bo vse dobro izteklo. Višinomer je kazal, da imava do vrha Skute še skorajda 300 metrov stene. Noč pa tudi ni bila več daleč.
Naslednji raztežaj je bil daleč najtežji (V). Stopi in oprimki so bili tako majhni, da sem iskreno pogrešal plezalnike. Po nekaj poskusih sem končno našel nekaj pametnega za prijeti in še preverim če bo zdržalo mojo težo. Ne! Skala se sproži in komajda sem si ji izognil, da me ni potegnila v prepad. Strese me, oblije mrzel pot. Želim odnehati, a niti ne morem. Nekajkrat globoko vdihnem, da se spet zberem in nadaljujem s plezanjem. Ostanem optimističen, ker se »za vogalom« kaže spet lažji teren. Sidrišče naredim na velik skalni rogelj, ki sicer rizično visi iz stene, a sem prepričan, da se tako velika skala spet ne more podreti. Domen varovan od zgoraj uspešno pripleza do mene. Pošljem ga naprej naj on vodi naslednji raztežaj, saj sem sam že izžet. Nekajkrat se potrudi, poskuša najti dober stop, vendar brez uspeha, ker ne najde sigurnih oprimkov. Zato odneha. Kako pravilno, ker se ravno tedaj skala na kateri je bilo sidrišče, zruši. Če bi se podrla le malo prej naju bi lahko oba potegnila čez steno. Šaliva se, da gotovo plezava prvenstveno smer, ker gotovo nikomur še ni prišlo na pamet, da bi lezel kaj tako krušljivega.
Potem še sam poskusim splezati naprej. Edini viden prehod je bil navzgor skozi naravno okno. Samo upal sem, da se bo stena na drugi strani okna končno »umirila«, in da ne bo postalo še hujše. Pa dejansko je. Skozi okno sem videl le nekaj sto metrov čistega prepada. Delovalo mi je podobno, kot bi stopil na okensko polico v vršnem nadstropju najvišje zgradbe na svetu in pogledal navzdol. Lepo, čudovit razgled, a kaj, ko do tega okna (kot v nebotičniku) ni stopnic. »Treba bo čim prej zlezti ven iz te luknje,« si mislih. Pravzaprav sploh ni bilo veliko izbire v katero smer plezati, kot pa navpično navzgor. Menim, da sploh ne bi bilo plezanje tako grozno težko (IV), če ne bi bilo že spet vse noro krušljivo. Vsak oprimek sem po dvakrat preveril, če me bo zdržal. Skorajda noben ni! Sumljive skale sem pometal čez steno. Pač moral sem biti prepričan. Domen si je ob tem bobnenju skal gotovo že mislil, da me je vse skupaj pomedlo. Končno mi uspe izplezati na raz in čezenj na drugo stran, kjer sem našel končno prostor za sidrišče in oddih.
Opravičilo. Tudi tukaj bi morala biti tudi kaka slika, pa je ni, ker je šlo mestoma preveč za nohte da bi zraven še fotkal.
Vendar to je bil oddih le za trenutek. Končno sem videl vrh Skute, ki pa je bil še 200 višinskih metrov nad mano. »Le kako se bo to danes izšlo?« se sprašujem. Počakam še Domna, da spleza do mene, da razmisliva kaj dalje narediti.
Dejstva so bila taka. Noč je bila pred vrati. Stena pred nama se je še bolj zaprla in nama ni bilo niti najmanj jasno kam morava plezati naprej. Morate razumeti, da sva pričakovala v povprečju nenavezano plezanje II. stopnje in ne nikakršnih totalno krušljivih štiric ali petic. Zato sva spoznala, da sama ne moreva več varno naprej. Vsak nadaljnji raztežaj bi bil tveganje za hud padec ali pa, da bi se totalno zaplezala in ne bi mogla več niti centimeter gor ali dol.
Tu na tem mestu sva vsaj našla dovolj prostora, da bi tudi lahko tudi za silo bivakirala. Razmišljava, da bi sicer lahko preživela noč, ampak težava bi bila, da bi bilo zjutraj še vedno 200 metrov stene nad nama, ki jo nebi bila sposobna preplezati. Zato sva se enotno in po mojem osebnem mnenju edino pravilno, odločila, da pokličeva gorsko reševalno službo. Dejstvo je, da je to odločitev, ki jo ni bilo lahko sprejeti. Vendar sam nisem videl nobenega smisla, da s plezanjem posiljujeva naprej, ker je bilo le še vprašanje časa, kdaj bi se komu kaj pripetilo. Bila sva tudi na takem mestu, da naju bi s helikopterjem brez težav dosegli. Raztežaj ali dva nižje helikopter sigurno ne bi mogel zraven. Enako vprašanje bi bilo, če bi naju lahko pobrali, če bi kdo padel, že takoj v naslednjem raztežaju.
Zato sva pač poklicala GRS. Še dobro, da je mobitel lovil avstrijski signal (5 črtic), ker našega ni. Operaterju sva povedala kdo sva, kje sva, na kateri višini sva (povprečje dveh meritev višinomerov) in da sva nepoškodovana. Domen je imel še GPS s katerim bi lahko natančno povedal kje sva. Reševalci so nama takoj povedali, da helikopter mogoče ne bo mogel vzleteti, in da bova morala verjetno prenočiti v steni, a na to sva bila pripravljena.
Ampak na moje presenečenje je helikopter priletel v manj kot uri po najinem klicu. Nekajkrat je zaokrožil, da je preiskal steno pod nama. Ko je dosegel najino višino, naju je takoj opazil. Reševalec se je spustil po vitlu in naju dvignil v helikopter. Akcije je bilo v nekaj minutah konec. Helikopter naju je potem odložil pri Češki koči in odletel dalje. Vse je potekalo tako presenetljivo hitro, da sem se komajda uspel zahvaliti (Jezerskim) gorskim reševalcem. ZATO SEM JIM TU NA TEM MESTO ISKRENO ZAHVALJUJEM: »HVALA!«
Bila sva rešena in odnesla sva jo brez prave praske. A, vem kaj se sedaj sprašujete: »Kdo bo pa to plačal?« Priznam, ne vem še kdo. Vendar v kolikor dobim jaz položnico, jo bom plačal. Reševalci dela ne bi mogli opraviti bolje, pa še prišli so ekspresno hitro. Ampak ob tem ostaja grenak priokus, da ta denar niti ne bo šel reševalcem, ker to delajo popolnoma zastonj.
Ko sva v polmraku sestopala proti avtu sem samo upal, da ne bi storil nepotrebne napake in si zvil še gležnja.
Lep gorniški pozdrav!
Bojan Ambrožič