zoper toženi stranki Urankar Igor in Kladnik Ladislav ... zaradi plačila 651,73 €

P 22/2007

S O D B A

v imenu Ijudstva

Okrajno sodišče v Kamniku je v pravdni zadevi tožeče stranke Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, Šubičeva 2, Ljubljana zoper toženi stranki Urankar Igor, Loke 10, Laze v Tuhinju in Kladnik Ladislav, Livarska ul. 1, Kamnik, ki ju zastopa odv. Primož Brišnik iz Mengša, zaradi plačila 651,73 €, po opravljeni glavni obravnavi dne 18.5.2007

r a z s o d i l o:

1. Sklep o izvršbi opr. št. I 3/2006 z dne 2.3.2006, po katerem je toženec Kladnik Ladislav dolžan plačati glavnico v znesku 651,73 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 56,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2006 dalje, vse v roku 8 dni in pod izvršbo, ostane v celoti v veljavi.
2. Sklep o izvršbi opr. št. I 5/2006 z dne 2.3.2006, po katerem je toženec Igor Urankar dolžan plačati glavnico v znesku 651,73 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 78,95 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2006 dalje, vse v roku 8 dni in pod izvršbo, ostane v celoti v veljavi.
3. Toženca Kladnik Ladislav in Urankar Igor sta dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 707,61 € vsak do 1/2 , v roku 8 dni po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

O b r a z l o ž i t e v

V tej pravdni zadevi je sodišče že izdalo sodbo pod opr. št. P 55/2006, katera je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 787/2007 z dne 14.3.2007 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ponovnem postopku je sodišče ponovilo vse že izvedene dokaze in sicer vpogledalo listine ter prebralo izpovedi strank ter prič.
Tožeča stranka zahteva povračilo stroškov, ki so nastali ob helikopterskem reševanju v gorah, zato je sodišče kot pravno podlago upoštevalo Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. list RS št. 84/94 in št. 28/2006).
Toženca sta v ugovoru zoper sklep o izvršbi primarno ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke. V skladu z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je namreč za reševanje v gorah pristojna gorska reševalna služba, ki deluje v okviru Planinske zveze Slovenije. Zato bi bila le ta aktivno legitimirana v zvezi s plačilom stroškov reševanja. Samo reševanje pa je v pristojnosti Ministrstva za obrambo in ne Ministrstva za notranje zadeve.
V skladu z 74. čl. Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je gorska reševalna služba, ki jo upravljajo postaje gorske reševalne službe, javna služba za zaščito, reševanje in pomoč v gorah. Citirana zakonska določba pa ne rešuje vprašanja, kateri udeleženec reševalne akcije, kadar jih je sodelovalo več, upravičen zahtevati povrnitev stroškov reševanja. V skladu z 72. čl. citiranega zakona naloge zaščite, reševanja in pomoči pa opravljajo subjekti, navedeni v tem členu, torej tako javne službe za zaščito reševanja in pomoč, med katerimi je tudi gorska reševalna služba, kot tudi policija, kar je izrecno navedeno v 4. alineji navedenega člena. V konkretnem primeru pa sta v intervenciji sodelovala Letalska policijska enota Brnik s svojim helikopterjem ter Gorska reševalna služba Kranjska gora s svojim zdravnikom. Gorska reševalna služba Kranjske gore je dejansko prevzela organizacijo reševalne akcije kar pa ne pomeni, da ima s tem pooblastilo izterjati povrnitev tudi tistih stroškov, ki so nastali drugim sodelujočim v intervenciji, to je v obravnavanem primeru Letalski policiji enote Brnik. Glede na navedeno je ugovor aktivne legitimacije, ki sta jo podala toženca neutemeljen.
Iz izvedenih dokazov izhaja, da je dne 8.8.2005 Regijski center za obveščanje Kranj obvestil dežurno ekipo za helikoptersko reševanje na Brniku, da sta v severni ste Špika dva alpinista oz. toženca, zato se je ob 19.15 uri vključil v reševanje helikopter Letalske policijske enote Brnik z letalcem reševalcem, zdravnikom in policistom. Iz poročila o poteku reševalne akcije izhaja, da je bila reševalna akcija uspešno zaključena ob 20.00 uri. Toženca Kladnik Ladislav in Igor Urankar sta ob zaslišanju povedala, da sta se skupaj z Damjanom Kočarjem in Juretom Prezljem dogovorila za vzpon na Špik. Odločili so se, da bosta šla oba toženca v Dibonovi smeri, Kočar in Prezelj pa sta se odločila za direktno smer. Ko so prišli do Dibonove police sta se toženca ločila od Kočarja in Prezlja. Toženca sta trdila, da sta se držala opisa poti v Plezalnem vodničku - Mertuijek. Približno po .dveh raztežajih sta ugotovila, da ne plezata v Dibonovi smeri, temveč v smeri SZ raza, imenovanega tudi smer Debelak - Držaj -Šumer. Dibonova smer je v vodniku (pril. B6) ocenjena z težavnostno stopnjo „4" SZ raz pa s težavnostno stopnjo „5". Odločila sta se, da pot nadaljujeta glede na to, da sta ocenila, da smer SZ raza zanju ne predstavlja kakšne večje zahtevnosti. Nadalje sta toženca povedala, da sta prišla v steno ob 07.00 uri zjutraj, načrtovano pa je bilo tako, da bi prišla na vrh Špika najkasneje do 20.00 ure zvečer. Za sestop pa bi potrebovala približno dve uri in pol. Ko sta preplezala pod polico, ki je pod vrhom Špika okrog 17.00 ure popoldne, pa so se začele pojavljati megle. Ob tem času pa je bil problem sestopati s takšne stene že zaradi same opreme, ker potrebne opreme za sestop nista imela in bi bil sestop v tej situaciji tudi tvegan, zato sta pot nadaljevala. Ko sta prišla nad omenjeno polico je bilo potrebno preplezati še žleb, takrat pa se je stvar zakomplicirala, kajti na polovici tega žleba je začel teči dobesedno slap vode, zato sta se odločila za sestop na varno mesto, kajti samega iz samega rosenja je začela teči ledena voda, padala je sodra, skratka razmere so bile nemogoče. Ker sta bila premočena oz. podhlajena, ne bi zdržala več kot eno uro, zato sta videla edino rešitev, da sprožita reševalno akcijo, zato sta nato poklicala na št. 112, Center za zaščito in reševanje. Toženec Kladnik je ob zaslišanju še povedal, da je reševalcem sporočil, da sta z Urankarjem v Debelakovi smeri, medtem ko je Gregor Brce, ki je v akciji sodeloval kot dežurni reševalec - letalec povedal, da sta bila toženca dejansko bolj levo in sicer med Mariborsko smerjo in Direttissimo, kar kaže na to, da toženca nista točno vedela, kje se nahajata. Tudi zdravnik Vlado Jurekovič, ki je sodeloval v reševalni ekipi je ob zaslišanju povedal, da v kolikor pozna sam Špik, sta se toženca izgubila, znašla sta se na nekem brezpotju, na zahtevnem terenu, brez možnosti zavetja, skratka alpinistično rečeno sta se znašla v mišnici. Tudi Damijan Kočar, kateri je s tožencema prehodil skupaj približno polovico poti je ob zaslišanju povedal, da sta toženca naredila napako oz. zgrešila pot, če pa enkrat zgrešiš pot, pa ure zelo hitro tečejo.
118. čl. Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami določa, da je fizična oseba, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila ogroženost, zaradi katere so nastali stroški nujnega ukrepanja, dolžna pokriti stroške reševanja.
V obravnavanem primeru iz izvedenih dokazov izhaja, da sta toženca ravnala z veliko malomarnostjo. Po pravnih standardih pa gre za veliko malomarnost v primeru skrajne nepazljivosti, ki pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Za toženca, ki se ukvarjata z alpinizmom že več let, z zaključeno šolo za alpiniste v okviru Planinskega društva Kamnik pa se pričakuje, da bi v tem primeru morala ravnati še z večjo skrbnostjo. Toženca sta se namreč pred vzponom odločila, da bosta plezala Dibonovo smer, po določenem času sta ugotovila, da sta to smer zgrešila in se kljub temu nista vrnila nazaj v izhodišče oz. nista sestopila s stene, pač pa sta pot nadaljevala po njunih navedbah v smeri Debelak - Deržaj -Šumer, kljub temu, da gre za višjo stopnjo težavnosti plezalne smeri. Nadalje iz Plezalskega vodnička - Martuljek izhaja, da bi za vzpon v tej smeri potrebovala 5-7 ur, toženca pa sta ob zaslišanju povedala, da sta okrog 09.00 ure ugotovila, da nista v pravi smeri in kljub temu da naj bi po podatkih Vodnička za preplezanje DebeSjak - Deržaj - Šumer smeri potrebovala 5-7 ur, načrtovala pa sta, da bosta prišla na vrh Špika najkasneje do osme ure zvečer. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da toženca niti nista vedela, da sta zastavljeno smer zgrešila, kar potrjuje tudi izpoved reševalca - letalca Gregorja Brceta, da sta bila v času reševanja toženca med Mariborsko smerjo in Derettissimo. Toženca sta tudi izrecno povedala, da sta se pred vzponom pozanimala glede vremenskih razmer. Iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje (pril.A3) izhaja, da je bila vremenska napoved za 6.8.2005 za Julijske Alpe in sicer sprva sončno vreme, čez dan naj bi se razvili kopasti oblaki, pihal naj bi šibak veter, ponoči naj bi se pooblačilo, okrepile naj bi se tudi padavine. Napovedano je bilo tudi, da se bo ohladilo in da se bo meja sneženja spustila do 2.000 m. Glede na navedbe tožencev, da sta imela v planu, da prideta na vrh Špika ob osmi uri zvečer bi toženca morala vedeti, da se bo vreme poslabšalo prej, preden bosta uspela priplezati na vrh Špika. Toženca sta tekom postopka sicer trdila, da sta bila opremljena z opremo za bivakiranje, in da naj bi v primeru sestopa potrebovala le dve uri in pol. Sodišče tem navedbam glede potrebne opreme ni sledilo, kajti iz Poročila o poteku reševalne akcije (prii. A6) izhaja, da je toženec Urankar po mobilnem telefonu poklical Regijski center za obveščanje in zaprosil za pomoč, reševalcem pa sta alpinista navajala, da za bivakiranje nimata ustrezne opreme, da sta premočena, da se bosta podhladila. V kolikor je slediti navedbam tožencev, da sta dejansko plezala v Debeljak - Držaj - Šumer smeri pa je za preplezanje te smeri po priročniku določen čas 5-7 ur, toženca pa sta poklicala reševalce ob 18.58 uri (poročilo pril. A18) kar pomeni, da sta toženca do tedaj, ko sta poklicala reševalce plezala več kot 11 ur kar pomeni, da poti nista poznala oz. da sta med vzponom zašla, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Od tožencev kot izšolanih alpinistov pa bi se pričakovalo, da bosta temeljito proučila plezalne smeri in da bi se za tak vzpon odločila le v primeru zanesljivega vremena, kajti upoštevati je potrebno, da so bile tega dne napovedane ohladitve in da se bo meja sneženja spustila do 2.000 m, toženca pa sta načrtovala, da bosta dosegla vrh Špika ob osmi uri zvečer.
Nobenega dvoma ni bilo, da je bilo življenje tožencev ogroženo. Zdravnik Vlado Jurekovič, ki je sodeloval v helikopterski ekipi je izrecno povedal, da bi toženca, v kolikor ne bi bila rešena iz Špika lahko utrpela resne poškodbe ali pa bi lahko tudi umrla. Nadalje Iz izvedenih dokazov izhaja, da toženca nista bila poškodovana, da pa sta imela psihične težave v smislu strahu in panike, bila pa sta po navedbah zdravnika Jurekoviča tudi blago podhlajena. Da toženca nista bila poškodovana kaže tudi dejstvo, da so po reševalni akciji pristali v Kranjski gori, toženca sta izstopila iz helikopterja, helikopterska ekipa pa je imela v planu še eno reševalno akcijo. Iz navedenega tako izhaja, da je bilo življenje tožencev ogroženo, da je do tega prišlo zaradi njune velike malomarnosti, zato morata plačati stroške reševanja v smislu 118. čl. Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Tožeča stranka izkazuje višino terjatve z računom št. 255922 z dne 3.10.2005 z zapadlostjo 18.10.2005. Toženca sta ugovarjala sami višini terjatve in sicer da naj bi se helikopter vključil v reševalno akcijo ob 09.15 uri, akcija pa naj bi se zaključila ob 20.00 uri kar pomeni, da je tožeča stranka zaračunala 15 minut poleta preveč. Ugovor tožencev v tem smislu je neutemeljen, kajti v skladu s cenikom storitev in blaga lastne dejavnosti Ministrstva za notranje zadeve (pril. A11) se stroški poleta zaračunajo od vžiga motorja helikopterja na Brniku do vrnitve v bazo in ugasnitve motorjev. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve - Letalske policijske enote z dne 21.9.2006 (pril. A15) pa izhaja, da je helikopter po podatkih iz knjige letenja vzletel iz Brnika ob 17.15 uri in se vrnil v bazo ob 18.00 uri, kar po srednjem evropskem času pomeni ob 09.15 uri in 20.15 uri. Stroški prevoza za 60 minut tako znašajo 312.360,00 SIT oz. 1.303,46 €. Glede na to, da sta toženca v enaki meri iz velike malomarnosti povzročila da sta bila ogrožena, zaradi česar so nastali stroški reševanja, sta dolžna plačati vsak polovico tega zneska, to je 651,73 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2005 dalje, ko je račun zapadel v plačilo (pril. A1).
Glede na navedeno je sodišče sklep o izvršbi opr. št. I 3/2006 z dne 2.3.2006 ter I 5/2006 z dne 2.3.2006 vzdržalo v celoti v veljavi.
Toženca sta dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške in sicer sestava pripravljalne vloge z dne 23.8.2006 200 tč., pripravljalna vloga z dne 18.10.2006 100 tč., zastopanje na naroku dne 26.10.2006 200 tč., odsotnost iz pisarne za prihod na narok in vrnitev 200 tč., zastopanje na naroku dne 17.11.2006 100 tč., odsotnost iz pisarne 200 tč., pristop na obravnavo dne 18.5.2007 200 tč., kar vse skupaj znaša 1.400 tč. po Odvetniški tarifi, materialni stroški v višini 2 % od skupnega števila točk ter potne stroške za pristop na obravnave za 180 prevoženih kilometrov. Stroški so odmerjeni z veljavno Odvetniško tarifo. Pri odmeri stroškov je sodišče upoštevalo stroške, ki so bili potrebni za to pravdo (155. čl. ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sodbo je dopustna pritožba v roku 8 dni od prejema odpravka sodbe. Možno jo je izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba se vloži pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. O njem odloča Višje sodišče v Ljubljani. Če se pritožba vloži po pooblaščencu, mora biti ta odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer bo sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Okrajno sodišče v Kamniku
dne 18.5.2007

Okrajna sodnica svetnica
STANISLAVA AVBELJ l.r.
(žig)