Viš (2666 m)

Na veličastno trdnjavo

Viš je eden izmed velikanov Julijskih Alp. Na divjih grebenih, v temačni grapah in prepadnih stenah Višnje gore so se v preteklosti odvijale velike zgodbe – žal ne vedno vesele in dobrih namenov. Prva svetovna vojna je goro za vedno spremenila. Še vedno nas ob poteh in tudi na samem vrhu spremljajo pomniki na leta človeške norosti, kjer je bilo še preživeti težko, kaj šele vojskovati. Na Višu je bila avstrijska opazovalnica, kjer so vojaki preživeli celotno zimo 1916-17. Neverjetno! In če samo še pomislimo, da je bila skozi severovzhodno deber, ki se je danes kljub varovalom lahko lotijo le odlično pripravljeni gorniki, speljana oskrbovalna pot na vrh, se moramo, če drugega ne, vsaj globoko zamisliti. Razumeti je težko! Nam »mladičem«, ki vojnih grozot nismo doživeli, pa še posebej.

Danes je drugače. Gora je prepredena s označenimi potmi, kjer si lahko po mili volji izberemo svojim zmožnostim in izurjenosti primerno. Najlažja, a nikakor ne lahka, je pot čez južna pobočja. Z vzponom do koče Corsi, ki stoji v Gorenji krnici, je to spoštovanja vredna celodnevna tura. Do omenjene koče lahko pridemo z Nevejskega prevala čez planino Krni dol in pod Kapno steno (625), iz Jezerske doline čez Viško planino (628), odkoder se lahko povzpnemo do prečne poti z Neveje, ali pa krenemo proti severu, kjer se priključimo zahtevni novi poti (650), ki se iz doline odcepi kakšen kilometer prej. Sprva vodi po gozdu, višje, potem ko se zlije s Kraljevo potjo od koče Brunner, pa postaja zahtevnejša, saj vodi preko grap, ki se spuščajo izpod težko dostopnih vrhov v skupini(ci) Visoke Bele špice. Večjih težav na poti vendarle ni, zato se mi zdi to najbolj zanimiv pristop. Seveda je možno do koče priti tudi po dolinah Belega potoka (625) in Mrzle vode(618 in 627), a to je potem že poštena tura, ki bo že zaradi dolžine pristopa zahtevala prenočevanje pred ali po vzponu na Viš.

Mimogrede, pot iz doline Mrzle vode ne pripelje več naravnost po žlebu na Trbiško škrbinico (tam so varovala potrgana!), temveč je speljana po sosednjem, vzhodneje ležečem žlebu, ki se na vrhu konča z ozko neimenovano (vsaj jaz ji ne vem imena) škrbino, ki je najnižja točka med Krniško špico in Divjo kozo. Na drugi strani se ob pomoči skob in jeklenic za kratko spustimo, potem pa pod neimenovanim vrhom/stolpom (pri Marku najdemo opisno ime vrh Trbiške škrbinice, 2280 m) izpostavljeno – še vedno ob pomoči železja – prečimo do Trbiške škrbinice, odkoder se spustimo do koče Corsi ali pa nadaljujemo po policah poti Anita Goitan. Več o poti iz doline Mrzle vode bom napisal pri Divji kozi.

Kot že rečeno je na Viš speljano lepo število poti. Ker se za začetno spoznavanje spodobi, da se na vrh povzpnemo po najlažji poti, bomo danes odšli po njej. Največja zanimivost poti čez južna pobočja je naravni predor (Galerija), skozi katerega se povzpnemo na vršna pobočja. Pot je opisana v številnih vodnikih, zato se mi ne zdi smiselno ponavljati. Viš premore dva vrhova, (severo)vzhodnega in (jugo)zahodnega. Slednji je nekaj metrov nižji, vendar najdemo na njem vpisno knjigo in Marijin kipec. Če se želimo povzpeti na najvišjo točko, se temu nikakor ni treba odreči. Dosežemo jo lahko brez omembe vrednih težav. Razgled je podoben, vidimo pa tudi Zajzero z Ojcingerjevo Ovčjo vasjo, ki je z markiranega vrha ne moremo uzreti.

Če si zaželimo malo več, se od koče Corsi povzpnemo na Škrbino Zadnje špranje, bolj znano kot Mojzesovo škrbino. Od tod sledimo poti Anita Goitan in se nad Galerijo priključimo običajni poti. Do tod seveda lahko pridemo tudi tako, da se od koče povzpnemo do Trbiške škrbinice, nato pa se oprimemo prej omenjene poti, ki je pod Divjo kozo, Malo špico, Turnom in Gamsovo materjo zelo zahtevna in izpostavljena. Nikar po njej brez samovarovanja! Še težji je vzpon iz Žabniške krnice skozi severovzhodno deber (v tem primeru je izhodišče seveda v Zajzeri, vmesna postaja pa koča Pellarini), ki jo je prvi preplezal Kugy s svojimi vodniki, vse ostalo pa je v Viševih strmalih namenjeno bogovom. Dobesedno! Okrog osrednjega dela Viševe skupine so namreč Police bogov. Poimenoval jih je seveda Kugy, prva pa preplezala slavni Comici in Cesca. Se spomnite, kako je znameniti nihaj opisoval Avčin? Kako je visel nad brezdanjim prepadom? Z glavo navzdol! Tudi severovzhodna stena je močno slovenska. »Našo smer« sta v njej med obema vojnama potegnila Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj.

Da ne pozabim … V tem članku sem uporabil ime Nevejski preval. Po pravici povem, da hudičevo nerad, a kaj pomaga, ko bi z besedama »Na žlebeh« naredil samo dodatno zmedo. Ker so »vsi« sodobni pisci napravili križ čez staro slovensko ime za sedlo med Reklanico in Jezersko dolino (poznam samo enega, ki ga ni), ga bom tudi jaz, a to še ne pomeni, da se strinjam z našim nepotrebnim prevodom italijanskega imena. Tisti eden, ki vztraja pri imenu Na žlebeh je Pavle Merkù, avtor priročnika z naslovom Slovenska krajevna imena v Italiji. Dobrih deset let staro delo sem pred kratkim pregledal in našel v njem veliko zanimivega. V knjigi so nekatera naša imena označena s poševno lojtro (#), ker so iz različnih razlogov zgrešena, nezgodovinska ali mistificirana. Avtor svetuje, da se tem imenom (poimenoval jih je spački) izogibamo. Na »črni listi« sta tudi Nevejski preval in Nevejsko sedlo, ki sta le, piše Merkù, kalka (prevoda) italijanske imenske oblike. V zadnji, leta 2008 natisnjeni izdaji priročnega Atlasa Slovenije so se »znašli« tako, da so napisali Nevejski preval v Žlebeh, s čimer pa, vsaj zdi se mi, prej omenjeni slovenist, skladatelj, etimolog in še kaj, ne bi bil zadovoljen. Zanimiv pogovor z njim v oddaji Večerni gost, ki jo pripravlja Sandi Čolnik, si lahko ogledate v arhivu slovenske televizije.

Najin spomin na Viš je žalosten. Ni povezan z vojnimi podobami ali nesrečo, temveč s kozorogom, ki je končal svojo pot nad Galerijo. Verjetno ga je nekaj presenetilo, sicer se žival, ko zasluti, da prihaja konec, umakne v samoto. Čeprav sva takšno žalostno podobo že doživela pod Lepo Glavo, je bilo srečanje pretresljivo. Spodaj pri koči so mladi kozorogi, bolj za šalo kot zares, vneto ropotali z rogovi. Predstava je bila dolga in nazorna. Ni bilo videti, da bi ga pogrešali …