Gorniška potepanja: Na vrhu sva seveda pozvonila, se z zahodnega vrha odpravila na vzhodno (višjo!) glavo, nato pa začela z »obiranjem« še nekaterih vršičev, ki na desni oklepajo krnico V Kobuku.
Med macesni na Višarjah
Na romarsko goro sva se seveda želela povzpeti po starem in gondolsko žičnico iz Podplaza gladko prečrtala iz seznama najinih željá. Tudi s smučišči pokvarjeno severno pobočje nama ni nič kaj dišalo, zato je bila najbolj smiselna odločitev označena pot (615), ki pripelje iz Zajzere na sedlo Prašnik, nad katerim naju je vabil Kamniti lovec (2071 m). Obetala se je prijetna in lahkotna tura, brez globokih prepadov. Ta dan sva jih opazovala le od daleč ...
Mrzlo jutro v Zajzeri je pripomoglo, da sva morala kar pošteno »stopiti na plin«. Ko je »gretje« začelo delovati, se je pogled ustavil na severnem ostenju Montaža. S čudovite jase je pogled nanj z eno besedo nepozaben. Zložna pot
se od stare vojaške ceste odcepi kmalu nad jaso. Mimo dobrega studenca in opuščenega stanu sva dosegla sedlo Prašnik. Nad njim je postala steza bolj strma, a večjih težav do Kamnitega lovca ni bilo. Višje ko sva bila, lepši 
so bili razgledi na Viš in njegove sosede. Zgoraj sva seveda pozvonila, se z zahodnega vrha odpravila na vzhodno (višjo!) glavo, nato pa začela z »obiranjem« še nekaterih vršičev, ki na desni oklepajo krnico V Kobuku. Ob panorami Vzhodnih Julijcev je bilo to prav zanimivo početje. Zapraške veže glava (2065 m), Višarske veže glava (2048 m) in Za Klobukom glava (2012 m) so naša imena, ki jih je pred prvo pozabo rešil Tuma v knjigi Imenoslovje Julijskih Alp, pred drugo pa neutrudna Marijana in Marko.
Pod Za Klobukom glavo sva sestopila med macesne, ki naju niso spustili kar tako v dolino. Sonce se je uprlo vanje in pričaralo nepozabne prizore, ki pomagajo preživeti sive in meglene jesenske dni. Potrudila sva se še do cerkve, ki je bila v poznem popoldnevu skoraj prazna. Sèm gor torej romajo ljudje treh velikih evropskih jezikovnih skupin, ki živijo pod Višarjami. V božjem hramu so vsi jeziki enakopravni. Ko bi le bilo tako tudi v resničnem življenju ...
»Kaj bi še bilo za naju? Hm ... Ali greva tjakaj?« Na dvorišču sva našla igrala za mularijo. Seveda nisva več otroka, a ker mlajših od naju ni bilo na vidiku, je »hojsnica« pela, da je bilo veselje. Ko je sonce padlo za Dolomite, se je bilo vendarle treba posloviti.
Navzdol sva »maširala« po vojaški cesti. Prikradla se je misel. Grda misel na vojne dni. Morda bi bilo res bolje, če bi vsi za zmeraj ostali otroci ...