Gorniška potepanja. Zanimalo naju je, kakšna so videti Belopeška jezera pozimi z Mangrta (2679 m). V dolinah megla, v višinah pa sonce in za ta čas prav prijetne temperature.
Zasneženi varuh belopeških jezerc
Čeprav bi se prilegla še kakšna urica spanca, sva vstala sredi noči in »odbrenčala« skozi Rateče. Jutro je bilo mistično. Meglice so se dvigale nad zaledenelima jezeroma, okrog njih pa sneg in v belo tančico zavite gore, ki se pnejo v nebo. Prvi jutranji žarki so jih naredili že skoraj nepozabne in razgledničarsko kičaste.
Ob zasneženi poti se je drevje sklanjalo od obilnega ivja. V višino pnoči se špiček, v resnici samo travnat pomol na Mangrtskem sedlu nad Plazjem, je služil za kažipot. Čez nekaj časa je pot zavila v smrekov gozd. Steza je bila dobro uhojena in prezgodaj sva se začela veseliti, da ne bo potrebno gaziti.
Malo pred začetkom vzpona skozi grapo, ki pripelje na Mangrtsko sedlo, so obupali prav vsi predhodniki iz prejšnjih dni. Razbrazdani svet naju je odvrnil od namere nadaljevati po »označeni poti«. Morala bi prečiti preveč neprijetnih, majhnih grap. Le kdo bi hodil tja?
Še najbolj pametno se je zdelo, da vzpon zastaviva kar naravnost navzgor. Pomanjkanje sonca v tem predelu je izoblikovalo čudovit sneg. Mestoma se je sicer prediralo, večinoma pa je šlo lepo po vrhu. Strmina je bila vsaj toliko znosna, da se je dalo tudi počivati, preden bi se zbudile »singerice« v nogah.
Na Mangrtskem sedlu je čez rob pomežiknilo toplo sonce in odprlo razgled, ki je zaznamoval minule dni. Tudi klopca se je znašla v bližini. S prečenjem mimo Rateškega Malega Mangrta, pa je tura dobila precej resnejši obraz.
Teoretično bi lahko bil pristop na vrh povsem prijeten, če ne bi pogled levo proti dolini vedno znova opominjal, da je stvar resna in da gora nikomur ne odpusti trenutka neprevidnosti. V spodnjem, skalnem delu je šlo brez problemov, skale so bile zalite in dereze so lepo prijemale.
Počasi in preudarno sva dosegla vzhodni greben.
Spodaj je bilo čutiti globino koritniške doline in greben se je počasi priključil najvišji točki. Na vrhu je prizanesel celo veter. Pogled je segel od naših Alp do morja, pa tja do Dolomitov in Visokih Tur. Edino časa je spet primanjkovalo in noč se je neusmiljeno bližala.
Najprej so se v škrlat odele naše gore, nato pa še tiste v Italiji in Avstriji. Nenavadno svetla in v hladnem zraku oprana luna je prijadrala nad Mangrtovo glavo in sprožila igro lesketajočih se snežnih kristalčkov. Mraz je neusmiljeno pritisnil.
Ampak saj je zima. In pozimi je mraz...