Gorniška potepanja: »Ooo, kako romantično ...« Klinc, pa taka romantika. Mraz in megla, pa še veter za povrh. Potem sva obrnila plato ...
Na zasneženega prvaka Kamniško-Savinjskih Alp
O najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp je že toliko napisanega, da sem spet (kot pri Špiku) v zadregi, kaj napisati, da vas ne bom preveč dolgočasil in hkrati ponavljal za številnimi avtorji, ki so »grinto« že dodobra (p)opisali. Grintovec je z višino dobrih dveh kilometrov in pol na lestvici slovenskih dvatisočakov okoli dvajsetega mesta, odvisno seveda od tega, kolikim »vršičem« z majhno relativno višino še priznamo status samostojnega vrha in pa kako daleč v zamejstvu goram še rečemo, da so (tudi) naše. Premore tudi dva »podanika«: severovzhodno od glavnega vrha najdemo Jezerski Grintovec, na južni strani pa vzhodno od Strehe Kokrskega. Prvemu gre status samostojnega vrha precej bolje od rok, oba pa »nosita« v imenu še besedo »Mali«.
Zaradi lahke dostopnosti je bil Grintovec, ki so ga včasih pogosteje pisali z a-jem, prvič osvojen že tako zgodaj, da pravzaprav nihče natančno ne ve, kdaj je to bilo. Je pa bolj zanesljivo, da so vrh prvi dosegli domači pastirji. Koliko zaradi obširnega razgleda in ostalih planinskih užitkov ter koliko po »službeni 
dolžnosti«, pa verjetno ni treba posebej razlagati. Prvi, ki je prišel od drugod in osvojil vrh, je bil botanik Scopoli leta 1759, nekaj let za njim pa še naravoslovec Wulfen. Vse skupaj se je dogajalo skoraj dvajset let pred prvim vzponom na Triglav, ki so ga štirje srčni možje, jahajoč izpostavljeni greben, osvojili »šele« leta 1778. Pristop s severne, jezerske strani je bil seveda trši oreh. Neumorni Frischauf je toliko časa »sitnaril«, da sta prehod v letu 1875 vendarle odkrila dva korajžna Jezerjana, Antona po imenu; Šenk in Muri. Že naslednje leto so pot nadelali. Danes nosi ime po vélikem raziskovalcu Kamniško-Savinjskih Alp, sicer pa profesorju matematike iz Gradca, po katerem se imenuje planinski dom na Okrešlju. Zelo zanimiv je tudi vzpon čez Dolge stene, ki je bil pred drugo vojno celo označen, danes pa le še tu in tam naletimo na obledelo markacijo. Več o tem pristopu morda v kakšni poletni objavi.
Grintovec je tudi pozimi hvaležna in precej obiskana gora. Za gornike brez plezalskih izkušenj je bolj ali manj le ena možnost. Od Doma v Kamniški Bistrici mimo Žagane peči, dalje do Cojzove koče na Kokrskem sedlu in naprej v Spodnje Jame ter čez Streho na vrh. Toda pozor! Ne samo da je tura zaradi 
velike višinske razlike zelo dolga in naporna (povzpeti se moramo za skoraj dva tisoč višinskih metrov!), predvsem bi opozoril na to, da je Streha, čeprav ne preveč strma, v trdem snegu zelo nevarna. Če nam zdrsne, se bomo brez primerne opreme zelo težko ustavili pred prepadom. Žrtev je bilo že veliko. Preveč! Tudi dolina pod Cojzovo kočo je strma, predvsem pa plazovita, zato moramo biti zelo previdni pri izbiri časa za vzpon. Zimski vzpon na Grintovec torej ni kar tako, čeprav tehnično ni zelo zahteven. Kokrsko sedlo lahko dosežemo tudi od Suhadolnika čez Taško, vendar je ta pot v snegu zahtevnejša in precej manj obljudena kot s kamniške strani. V Cojzovi koči je zimska soba.
Če smo pozimi na Grintovcu že bili in bi se radi nanj povzpeli po težji smeri, nam je na voljo Grapa čez Jame, ki, pa čeprav spada že med plezalne vzpone, 
ni pretežak zalogaj in se je lahko lotijo tudi izurjeni gorniki – seveda v spremstvu gorskega vodnika. Do Spodnjih Jam je vzpon enak normalnemu pristopu, tam pa zavijemo desno in se čez krajši skok povzpnemo v višje ležečo kotanjo Zgornje Jame. Nadaljujemo do zatrepa, nato pa se nam levo navzgor odpre »naša« grapa. Po njej dosežemo ožji del, kjer je strmina največja. Višje se grapa položi in razširi. V bližini vrha dosežemo greben. Težavnost izstopa je zelo odvisna od snežnih razmer. Lahko se povzpnemo naravnost navzgor (strmeje), ali pa prečimo v desno in se priključimo pristopu čez Dolge stene, ki je v snegu tudi zelo priljubljen.
Še nekaj malega o najinih srečanjih z Grintovcem. O poletnih vzponih kdaj drugič, morda omenim le to, da sva (dvakrat!) vstala sredi noči (no, enkrat niti spat nisva šla), z željo, da bi na vrhu pričakala sončni vzhod. Z odlično vremensko napovedjo v žepu sva »letela« navzgor in bila nekaj čez štiri zjutraj pripravljena. Vreme pač ne. Prvič visoka oblačnost, drugič pa je bilo še »bolje« – megla. Ko sva se vračala proti Cojzovi koči, je bilo treba vzpenjajočim se planincem, ki so v njej prespali in jim je bilo moč s presenečenih obrazov prebrati, da jim ni čisto nič jasno, nekaj čez šesto zjutraj razlagati, odkod in kam, predvsem pa zakaj, je ena zaljubljena nežna dušica zažgolela: »Ooo, kako romantično ...« Klinc, pa taka romantika. Mraz in megla, pa še veter za povrh ...
Potem sva obrnila plato, začela na vrh zahajati pozimi in dočakala – sonce, pa tudi neposrečenih romantičnih scen nisva več uprizarjala. Vstajati sva začela ob normalnih urah (no, verjamem, da smo na gore-ljudje zbrani večinoma samo 
tisti, ki jim je štiri ali pet zjutraj ob zimskem koncu tedna normalna »vstajalna« ura) in doživela prekrasna zimska dneva. Prvič na Strehi in drugič v Grapi čez Jame. Prvi je bil tako »pocukrano« lep, da meni besede odpovedo, pri drugem pa je bilo malo bolj zabavno. Ne sicer v sami grapi, ki je bila takšna, kot se šika, temveč na pristopu do sedla. Dekle je že v Koncu reklo: »Upam, da bo pot kaj drugačna. Tolikokrat sva jo že prehodila ...« Iz njenih besed v ... Uslišal jo je takoj. Bila je tista zima, ko se je gozd pod Kokrskim sedlom spremenil v pravo razdejanje. Hugo je podrl vsa drevesa. Ker je bilo to seveda pred začetkom planinske sezone, sva se brez primerne opreme (beri: motorne žage) pošteno namatrala, da sva se rešila v grapo na desni. Nazaj grede sva sestopala po levi (gledano navzgor), pa spet malo pod podrtim drevjem in čezenj ter spodaj v bistrem potoku pri spominskem parku še zadnjič tisto zimo očistila zimsko garderobo.
Že takrat sem zapisal v dnevnik, da kljub petim mesecem zahtevnih zimskih visokogorskih tur nisva naredila nobenega sneženega moža. »Jih bova delala potem, ko bova imela otroke,« sem dodal na koncu. Tole, kar vidite na sliki, sicer ni sneženi mož, se pa ati trudi in naslednjo zimo mu bo morda že malo bolj podoben ...