Gorniška potepanja: V tem divjem svetu je še veliko drugih špic, turnov in ostric, ki bi si zaslužili »špikasto« ime ...

»Špikomanija« Zahodnih Julijcev

Ste se kdaj vprašali, koliko dvatisočakov, ki nosijo v imenu (tudi) »špikasto« besedo, imamo v Julijskih Alpah? Na »naši« strani je odgovor zelo preprost – Špik je eden in edini ter vsem ljubiteljem gora dobro znan, onstran Predela pa je stvar precej bolj pestra. Neumorni iskalec, bolje rečeno raziskovalec slovenskih imen v teh gorah, Henrik Tuma, je že pred davnimi leti pripravil Imenoslovje Julijskih Alp in pred pozabo skušal ohraniti marsikatero domače ime. »Edino pristno ime za vrhove so slovenski Poliški Špiki …« piše v knjigi. Ker je vrhov seveda več, je – danes tudi med Slovenci prevladujočim Montažem – in Višem kar osem vrhov z imenom Špik, seveda pa imajo vsi v imenu še dodatek, da se ve, za katerega gre. Imena so dopolnjena z lastnim (seveda slovenskim) imenom, ki se nanaša na posamezni vrh. Kogar zanimajo podrobnosti, naj vzame v roke Imenoslovje, jaz bom vrhove v grebenu samo na kratko povzel in napisal nekaj o njihovi dostopnosti.

Na zahodni strani se greben Poliških Špikov začenja s kraljem Zahodnih Julijcev. Špik nad Policami (2753 m) vsi bolj poznamo kot Montaž. O razlogih, zakaj mislim, da je temu tako, sem enkrat že razpredal. Severno pod njim, izven glavnega grebena, je težko dostopni Špik nad Zadnjo polico (2680 m), bolj znan kot Severni stolp, na katerega brez vsaj druge stopnje plezanja ne bo šlo. Če sledimo grebenu na vzhod, onkraj gore z imenom Vrh Brda (2661 m), na katero se lahko povzpnemo po shojeni potki s stare poti, ki mimo Pipanove lestve vodi na Montaž, naletimo na Špik nad Plazom (2606 m), ki se obiskovalcev brani s strmim, a obvladljivim jugozahodnim pobočjem. Težavnost pristopa je v okviru prve stopnje.

Naslednji vrh, pravzaprav prepadna rama, na katerega ni lahkega dostopa, je ostri in izpostavljeni Špik nad Cijanerico (2461 m) nad še bolj divjo istoimensko škrbino, kjer je menda nekoč nekdo že mahal z mečem. Dobro je moral zamahniti – in to dvakrat! Pot Leva je stvar malo olajšala, a še vedno bomo morali kar pošteno poprijeti za skalo. Na vzhodni strani Škrbine nad Cijanerico nas po dolgem času pričakuje enostavno dostopni »špik«, Špik Hude police (2420 m). S Pecola je do vrha dobri dve uri hoje po mulatjeri, ki pa ima tudi svoje pasti. Zaradi množičnega obiska – predvsem je seveda nevarno ob lepih koncih tedna – in rogačev, ki imajo tam svoj raj, je zelo velika nevarnost padajočega kamenja. Na čelado se pri takšni »sprehajalni« turi spomni le malokdo in nesreča je kmalu tu. Na Špik Hude police pripelje tudi zelo lepa, zimsko/pomladna smer s severne strani. Iz Zajzere v Špranjo in naprej skozi najdaljši ozebnik Julijskih Alp, Žleb Hude police.

Naprej proti vzhodu sta dva »trentarska špika«, Špik nad Studenci (2392 m) in Špik nad Tratico (2405 m). Sprašujete, kaj imata skupnega s Trento? V imenu nič, če seveda zanemarimo ubogega Antona Tožbarja Špika, ki je v boju z medvedom ostal brez spodnje čeljusti, se pa obiskovalcev branita s strmimi travami. Pristop nanju se giblje (najmanj) v okviru druge trentarske stopnje. Ker pa je najlažji prehod s poti, ki na južni strani preči njuna pobočja, zelo težko zadeti, je treba biti pripravljen še na kaj težjega. Lahko se lotimo tudi grebena s Špika Hude police, ki pa tudi ni lahak in seveda še zelo izpostavljen povrhu. Nikar iskati prehoda naprej na vzhod proti Škrbini nad Tratico. Tam je odsekano!

Naslednji v vrsti je Špik nad Nosom (2531 m), ki so ga zavzele markacije poti Ceria-Merlone, zato o pristopu ne kaže izgubljati veliko besed. Opis je v vodniku. Z zahodne strani je vsekakor lažje dostopen kot z vzhodne. Zadnji, osmi po vrsti, je Špik nad Špranjo (2554 m), na katerega markacije omenjene poti sicer ne sežejo, a kratek skok na vrh ne seže dlje kot do »krušljivega« brezpotja. Komur je ta svet domač, naj se le potrudi na vrh. Če smo na prečenju Poliških Špikov je vsekakor najbolj elegantno, da se na vrh povzpnemo z ene in sestopimo na drugo stran. Ni veliko težje kot markirana prečnica lučaj pod njim in tudi ture bistveno ne podaljša.

Tako, to je bilo osmero Špikov Zahodnih Julijcev. Seveda je v tem divjem svetu še veliko drugih špic, turnov in ostric, ki bi si zaslužili »špikasto« ime, a že brez dodatkov je bera popolnoma dovolj velika. Toliko jih je, da sem imel vrsto let težave s pravilnim poimenovanjem vsakega od njih. Če bi k temu dodal še imena naših sosedov, bi do konca objave niti do opisa ture ne prišel, zato bom tukaj postavil imenoslovno piko. Gremo torej na greben Poliških Špikov! Visokogorski promenadi bi težko našli enako. Vse naenkrat seveda ne bo šlo. Danes se bomo oprijeli poti Ceria-Merlone, ki se večinoma drži italijanskih položajev iz prve svetovne vojne. Uradno nam bo prinesla samo en »špik«, vendar so tukaj še prej omenjeni Špik nad Špranjo, za smetano na torti bomo osvojili težko dostopne Nižnje vrhove (2436 m), za konec pa še Špice v Planji (2411 m) in Vrh Krnega dola (2351 m). Popolnoma dovolj za (dolg) poletni gorniški dan.

Začnemo na Montaževi visoki planoti, ki jo bolj poznamo pod imenom Pecol. Na planino se lahko povzpnemo tudi iz vasi v Reklanici (Patoc, Salet in Piani) – v prvih dveh primerih nadaljujemo do planine po prečni Visoki poti – vendar to turo tako podaljša, da je v enem dnevu komaj mogoče priti dlje kot do prvega špika. Mimo koče Brazzà se po mulatjeri povzpnemo na Špik Hude police. Čisto na vrh ni treba, saj se pot Ceria-Merlone začne nekaj nižje, a je do vrha tako malo, razgled pa navdušujoč, da tega vsekakor ne gre zamuditi. Vrnemo se nazaj do odcepa naše poti proti vzhodu. Prečimo pod Špikom nad Studenci in Špikom nad Tratico do istoimenske škrbine, nato pa se skozi gruščnat žleb povzpnemo v masiv Špika nad Nosom. Višje pot vijuga med pečinami, nato pa nas pripelje na greben, ki mu sledi do najvišje točke. Težja mesta so zavarovana z jeklenico.

S Špika nad Nosom nadaljujemo proti vzhodu, preplezamo nekaj balvanov, nato pa naletimo na ostanke vojaških utrdb. Ko stopimo v masiv Špika nad Špranjo, lahko brez omembe vrednih težav zlezemo nanj po zahodnem in sestopimo po vzhodnem grebenu, če pa se mu odrečemo, imamo sto metrov nižje na voljo udobno polico, ki nas pripelje do škrbine v stranskem grebenu. Zdaj nas čaka najtežje mesto poti Ceria-Merlone, ki je še zahtevnejše, če se na pot odpravimo v zgodnem poletju, ko v žlebu na vzhodni strani Špika nad Špranjo še leži sneg. Snežišče je zelo strmo in izpostavljeno, zato brez cepina in derez nikar na pot! Nižje dosežemo varovala, ki pa so lahko po bogatih zimah še daleč v poletje zasnežena (vsaj del izmed njih), zato lastna vrv nikakor ni odveč.

S škrbine med Špikom nad Špranjo in Nižnjimi vrhovi lahko v primeru, da nas preganja slabo vreme ali kakšna druga nadloga, sestopimo po zložni travnati dolini, pot pa se nadaljuje po policah pod Nižnjimi vrhovi. Na njihov najvišji stolp lahko splezamo. Težavnost je v okviru (zgornje) druge stopnje. S poti krenemo v levo navzgor še preden dosežemo dolgo in izpostavljeno polico. Greben dosežemo po »lahkem« svetu (I) pri »pasjem gobcu« – kot ga je poimenoval Marko – ki ga vidimo že od spodaj. Brez težav se lahko povzpnemo nanj, toda tam nadaljevanja ni, razen če zna kdo leteti … Vrnemo se pod »gobec«, prečimo v škrbinico, kmalu nato splezamo nazaj na greben, prečimo v desno po ozki polički, ko je zmanjka, pa nam ne ostane drugega, kot da po strmem žlebu zlezemo na vrh, ki se tik pod njim položi.

Ko se vrnemo na pot, nadaljujemo po vzorno izpostavljeni polici pod stolpi Nižnjih vrhov proti Špicam v Planji. Špice so lažje dostopne kot njihovi sosedi na zahodni strani. Na vršiče se lahko povzpnemo s poti, nekaj malega težje pa je, če jih prečimo kar po grebenu. V tem primeru bomo morali poiskati obvoz kakšnemu prehudemu grebenskemu roglju. Po poti sestopimo v škrbino, nad katero se lahko povzpnemo še na zadnji vrh naše današnje ture – Vrh Krnega dola. Najlažje je dostopen po krušljivi grapi med vršnima stolpičema, kjer je vse polno ostankov vojnih dni. Do vrha lahko sledimo bolj ali manj uničeni poti in se zamislimo nad človeško norostjo sredi gorskega sveta. Imenoslovni piki iz uvoda navkljub bom dodal še tole. Na italijanskih vojaških zemljevidih je menda prišlo do zamenjave pri poimenovanju Špic v Planji in Vrhu Krnega dola. Tako uči Imenoslovje Julijskih Alp. Napačni (?) imeni sta se ohranili in verjetno ga ni junaka, ki bi ju spet obrnil. Tuma je sicer poskušal, a kot vidimo po zapisih na današnjih kartah in v vodnikih, mu to ni uspelo.

Počasi bo treba misliti na sestop. Če želimo biti načelni sledimo poti po policah severovzhodnega ostenja Špic v Planji do Škrbine Prednje špranje, kjer se Ceria-Merlone konča (ali začne), nato pa sestopimo proti koči Corsi (pot 626), a jo že kmalu zapustimo in po 625 prečimo proti planini Krni dol. Imamo pa še eno možnost sestopa. To je zelo položna mulatjera, ki se v številnih zavojih vije izpod Vrha Krnega dola proti istoimenski planini. Do Pecola nas loči samo še »ciljni iztek« – nekaj kilometrov prečne gozdne ceste. Če bo hoja minila ob pogledih na večerno zarjo Poliških Špikov, ki so nam namenili lep gorniški dan, verjetno tudi najbolj utrujeni ne bodo vprašali: »Kdaj bo že konec te ceste?«

Še beseda ali dve o lastnih izkušnjah z opisano turo. Lepo je bilo! Celo tako zelo, da se nama mulatjera, ki se s škrbine pod Vrhom Krnega dola vije navzdol, ni zdela niti dolgočasna, niti dolgovezna. Ti dve besedi namreč najdemo v vodnikih. No, čisto možno, da je res taka, toda saj veste … Pridejo dnevi, ko je vse lepo in bi bila zanimiva ter pestra tudi neskončna puščava sredi Afrike. Aja, še nekaj, kar bolj sodi v rubriko prvi april ali pa v tisto z naslovom »domišljijski spis«. Nikar ne poskušajte skočiti s »pasjega gobca« na podnožje najbližjega od stolpov Nižnjih vrhov. Pravzaprav je bil prejšnji stavek čisto brez pomena, ker razen mene verjetno ni takšnega norca, ki bi sploh pomislil na to. Na vrhu sem se poigraval s to mislijo, a po premisleku – naslovnici navkljub – splezal naokoli. Morda bi šlo, toda če bi zgrešil samo za pol metra, bi na levi pristal nekaj sto metrov nižje. Malo karikiram, prav veliko pa ne. Bom nehal, sicer bom koga s svojo preveliko mero domišljije še zapeljal v greh. Zna biti, da so zadnji stavki posledica risank, ki so v zadnjem obdobju spet precej na sporedu …

Srečno in po pameti!