Gorniška potepanja: Še en korak, pa bo. Bilo jih je še stotero … Na vrhu pa … Veličastna veriga Julijcev. Vsa ponosna, »nedostopna« in tako lepo zasnežena – kot mlada nevesta …
Med morjem in veličastno verigo Julijcev na prvi dvatisočak v novem letu
V Posočje je iz osrednje Slovenije zelo daleč. Če že ne zaradi kilometrov, pa vsaj časovno. Kjerkoli se lotiš poti, povsod te pričakujejo številni ovinki, ki so veščemu vozniku morda všeč, sopotniku pa ponavadi ne preveč. V kratkih 
zimskih dnevih, ko je treba na pot še v trdi temi, da lahko narediš spodobno turo, je to opravilo še bolj »ne bodi ga treba«. Razgledov takrat pač ni. Preizkusila sva že marsikatero različico, ki ob zaprtem Vršiču in občasno (kot vidimo) tudi Predelu »pomaga« do izhodišča: Logatec–Idrija–Tolmin, Škofja Loka–Trebija–Kladje–Cerkno–Tolmin, Železniki–Podbrdo–Tolmin, Horjul–Lučine–Žiri–Spodnja Idrija–Tolmin in še polno drugih »mikro variant« (Zaplana–Dole–Idrija, Šentjošt–Smrečje–Žiri, Kanomlja–Oblakov vrh–Dolenja Trebuša in še in še …), a pomagalo ni kaj dosti. Vedno se nabere dobrih sto kilometrov. Če porabiva za vožnjo manj kot dve uri, je to že pravi čudež. Enkrat sem našel takšno pot, da so bile celo štiri – brez postankov. Je pa res, da ponavadi zmeraj vidiva kaj novega. Če le dnevi niso nesramno kratki …
Ob »obiranju« serpentin pa mi vedno pride na misel monstrum, ki ga gradijo pod Predelom. Ali se res ne bi dalo za precej manj denarja zgraditi most normalnih dimenzij, preostanek pa porabiti precej bolj pametno? Recimo za pospešeno urejanje s(p)odobnih prometnih povezav med Posočjem in prestolnico. Seveda ne bi bilo dovolj, a začeti je treba. Ne toliko zaradi nas, ki hodimo tja nekajkrat na mesec raziskovat in uživat, predvsem domačini bi si zaslužili kaj boljšega. Več kot očitno je, da denar ni problem, le njegova poraba 
gre včasih v 
popolnoma napačno smer. Na izhodišču ne bomo niti minuto prej, ko bo dokončan »najdaljši ločni most v Julijskih Alpah«. Kot bi ga gradili samo zaradi teh in podobnih vzhičenih besed inženirjev gradbenega podjetja ter politikov vseh vrst in barv, ki se bodo na otvoritvi (o tem sem prepričan) hvalili z »veličastnim in neverjetnim dosežkom, ki bo pripomogel k razvoju krajev ob Soči in njenih pritokih«. In kaj bi isti gospodje rekli na to, da nam tudi petkrat večji most ne more pomagati, če nam Italijani na drugi strani naredijo »bob stezo« ali pa še te ne? Ljudje, ki imajo moč in oblast (pa naj bodo črni, beli ali rdeči), se ob vsaki proslavi priključitve Primorske matični domovini »šopirijo«, kako smo lahko vsi skupaj ponosni, da že več kot šestdeset let živimo v skupni državi, v resnici pa vodi najkrajša pot do nekaterih delov Slovenije skozi Italijo. Če so seveda sosedje dobrega srca in nam splužijo cesto …
Tale uvod malo »štrli« iz Gorniških potepanj, toda nekaj bo vendarle treba storiti. Vsi vemo, da napovedani predor sto ali dvesto metrov pod Vršičem ne bo rešil prometnih povezav s Primorsko, ampak bo kvečjemu pripomogel, da na našem najvišjem prelazu v poletnih mesecih ne bo več nepopisne gneče. Ustje »pravega« predora naj bo v dolini. In kje piše, da mora biti ravno pod Vršičem?
Vožnja iz doline Soče skozi Gregorčičevo Vrsno do vasi Krn je že sama po sebi malo adrenalinska, sploh za tistega, ki ni ravno vajen ozkih in prepadnih 
cest. Če preživite to, boste tudi zimsko turo na Krn, seveda z izkušnjami, primerno telesno pripravljenostjo, predvsem pa z vso potrebno opremo, v kateri ne smejo manjkati dereze in cepin. Pobočje sicer ni pretirano strmo, vendar je lahko sneg na »strehi« zelo trd!
Dobro jutro so nama zaželele ovce pod vasjo. »Otroke« sva ravno zmotila pri zajtrku. Krn (2244 m) si je že nadel jutranje halje, prav tako kot precej bolj prepadne južne stene Batognice, Srednjega vrha, Maselnika in Velikega Stadorja. Čez planine sva šla po označeni poti. Snežna odeja, ki je 
bila na planini Kuhinja še zelo 
skromna, se je pospešeno debelila in v grapi nad Slapnikom omogočila uživaško vzpenjanje po odličnih stopnicah. V nadaljevanju je bilo treba kar po svoje, saj je postal sneg zelo trd. Na njem so bile samo sledi derez. Nekje na sredini dolge in enakomerno nagnjene plošče (vedno znova naju vleče za nos) je toplo sonce belino že toliko zmehčalo, da sva lahko spet stópala v stopinje predhodnikov. Vrh se je vendarle počasi približeval. Gomiščkovo zavetišče nama je kimalo v pozdrav že vse dopoldne. Še en korak, pa bo. Bilo jih je še stotero … Na vrhu pa … Veličastna veriga Julijcev. Vsa ponosna, »nedostopna« in tako lepo zasnežena – kot mlada nevesta …
Prek Kanina, Prestreljenika in Lope je pogled objel Montaž in Viš z njunimi podložniki, dalje na vzhod sta se dotikala neba Mangrt in Jalovec, pa Prisojnik in Špik, Razor in Škrlatica. Za belimi prostranstvi Lepe Komne se je ponosno dvigal Triglav. V grebenu Spodnjih Bohinjskih gora sva lahko preštela veliko vrhov. Globoko spodaj je spalo Krnsko jezero …
Odprla sva zimsko sobo Gomiščkovega zavetišča, a je bilo v njej skoraj bolj mrzlo kot zunaj na soncu, kjer so kavke spet uprizorile pravo lekcijo »žicanja«. Nekaj malega je še ostalo od najine »pojedine«. Ko so uvidele, da bo danes 
ulov bolj slab, so odletele drugam. V knjigo sva vpisala vse tri, previdno in skrbno zaprla duri in pričela sestopati. Pod Kožljakom nama je uspelo najti bližnjico do planine Zaslap. Snega je žal začelo primanjkovati, zato je bilo sestopanje oteženo, a še preden so se začele resne težave, sva stopila na »ravnino«. Mimo planin so naju spremljale dolge sence zahajajočega sonca. Pod Slapnikom sva dopolnila »mokro zalogo«, čeprav prave žeje ni bilo. Bolj iz navade, češ nikoli ne veš, kdaj bo naslednja priložnost. Poleti sva že velikokrat tenko piskala …
Večerne barve na Krnu in Batognici so naju »dohitele« na planini Kuhinja in pri svetem Roku, prikupni cerkvici v vasi, ki nosi enako ime kot visoka gora nad njo. Nekaj časa sem »letal« po travniku okoli nje, da bi našel dober motiv za fotografijo (želel sem cerkev z rdečico na gorah v ozadju), a mi ni uspelo. Enkrat so bile v napoto veje, drugič električna napeljava, potem je pa že sonce zašlo in pripomoglo k temu, da sem se vdal v usodo. Z želeno sliko tokrat ni bilo nič.
Zato pa je uspelo nekaj drugega. Kadarkoli sva bila tod na obisku, nama je zmanjkalo časa za »kamnito gobo«, vsaj tako piše na tabli ob cesti, ko preči 
zadnjo grapo pod vasjo Krn. Vedno sva rekla: »Bova že drugič, danes je že tema.« In tema je bila vedno … Tudi tokrat bi lahko rekla »drugič«, saj se je že pošteno delal mrak. Na tabli piše »15 minut«. Označena pot vodi ob strugi potoka, ki je v tem času lepo okrašen z ledenimi svečami. Markacije so bile zaradi snega bolj ali manj pod snegom, saj so jih narisali na skale in ne na drevesa, zato je šlo bolj na pamet navzgor. Kmalu se je v desnem bregu očem postavila na ogled zanimiva kamnita skulptura, ki res še najbolj spominja na gobo. Kamnito seveda, s sneženim klobukom na vrhu …
Treba je bilo »samo« še domov. Kakšen Gardaland neki! Vijuganje proti Soči je veliko bolj razburljivo! Tudi predor z začetka zgodbe nama je uspelo najti. V Bači pri Modreju sem vprašal: »Po kateri poti greva domov?«
»Skozi predor, ki ga ni, a bi bilo zelo v redu, če bi bil,« je priletelo iz ust dekleta na desnem sedežu.
»Kako ga ni, saj je.«
Volan sem obrnil v Baško grapo. Res sva se peljala skozenj, le malo prekratek je - čeravno skoraj nov, da bi segel do potokov in rek, ki odtekajo v daljno Črno morje …