Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Golica

gorisekgorazd@gmail.com
          [email protected]

 


Sneg, ki se je pripeljal pod
Golico, je toplota kar sama
položila na tla. Ravno sem ga
še ujel v "akciji" ...


Pozimi se hodi po zimski ...


Stenarjevo veličanstvo


Razor, Dolkova špica,
Škrlatica, Kukova špica


Če bi lahko hodili po megli, bi z
Golice po stotih kilometrov prišli
na Snežnik ...


Prostor za hokej na ... na snegu


Kepa brez ... Česa že?


Planina Kladje


Triglav in Kot z Jerebikovcem


Oddaljeni Veliki Klek ...


... in precej bližji Mangrt


Karavanke in ...


... Julijci


Greben Košute


Nasmeh, prosim. In očala dol ...


Komanda mora bit', hahaha.


Golica z Golice. Ne, ne, ni
pomota. Od "naše" na
gorenjsko-koroški meji do
tiste, ki loči Korošce od
Štajercev, je približno
osemdeset kilometrov – megle.


Tale gora pa ni tako daleč.
Zahodna soseda, Dovška Baba.


Plaz pod Kočo na Golici


Potop v gozd in meglo hkrati


Pred cerkvijo Sv. Križa počiva ...


Koča na Golici pred osmimi leti


Tod je pred sto leti stala ...


... Kadilnikova koča. Bo v
prihodnosti Avsenikov dom?

 

Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 30. december 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 5881

Na GoliciGorniška potepanja: Zima povrne Golici in tudi drugim obljudenim vrhovom mnogo prvobitnosti. Poti so zasnežene in koča zaprta. Vzpon na Golico je tudi v snegu tehnično nezahtevna tura, vendar so njena odprta pobočja dovolj strma, da je treba skrbno izbrati čas vzpona. Plazovi so lahko zelo obsežni. Previdno torej!


Na Golici Na Golici

 
Čeprav je ne boste našli na spisku slovenskih dvatisočakov, čeprav niti v svojem gorovju ne sodi med najvišje vrhove in čeprav tudi v skupini, ki se imenuje po njej, višinsko štafetno palico nosita Struška in Dovška Baba, je Golica (1835 m) eden izmed najbolj znanih in priljubljenih gorniških ciljev pri nas.

Koča na Golici

Najbrž je veliko razlogov, da je tako, najbolj pa brez dvoma vabijo narcise. Marsikomu pride na misel tudi znana Avsenikova polka, brez katere menda ne mine nobena prava veselica. Igrajo jo tudi ob športnih uspehih, posneta je v nič koliko različicah in je med najbolj pogosto izvajanimi skladbami na svetu. Ob njej vriskajo vsi, tudi tisti, ki sicer domače glasbe ne prebavljajo najbolje. Kljub vsemu upam, da imajo odgovorni v današnjem ponorelem svetu dovolj Na zimski potiPrečnica proti vrhupameti, da zaradi znamenite skladbe, ki jo je Slavko po svoje napisal v nočni službi ob statvah na škrnicl, ki mu je ostal od malice (kdor zna, pač zna in ne potrebuje not), na vrhu Golice ne bodo zgradili nekakšnega Avsenikovega doma (nekateri stavki v pismu so resnično neverjetni) oziroma po novem menda »samo« prostora za počitek planincev in seveda ograje, ki bo obvarovala ljudi pred severnim prepadom. Avsenikov dom je v Begunjah in turisti se, kolikor vem, ponavadi oglasijo Pri Jožovcu, ob poslušanju domačih melodij potešijo lakoto ter si domov za spomin odnesejo kakšno ploščo, pesmarico ali kakšen drug spomin. No, tudi na kakšnen hrib se lahko mirne duše povzpnejo, vendar ne razumem prav dobro, zakaj bi jim morali tja gor zvleči tisto, kar lahko kupijo v dolini. Če je dala Golica navdih mojstru za naslov svetovne uspešnice, to še ne pomeni, da moramo zato na vrhu hriba njemu v spomin postaviti dom. Vem, da so na začetku dvajsetega stoletja na Golici zgradili slovensko Kadilnikovo kočo, kot protiutež nemški, na temeljih katere zdaj stoji Koča na Golici, toda to je bil drug čas. Dandanes se ne dajemo več s tujci, kdo bo zgradil več objektov po gorah.

Mene je treba pa res vedno čakati ...

Tokratna Golica ne bo bela zaradi travnatih poljan ključavnic, ki nekje pod snegom čakajo novo vigred. Zimski vzpon na Golico je tehnično nezahtevna tura, vendar so njena odprta pobočja dovolj strma, da je treba skrbno izbrati čas Na vršnem grebenuKaj si našla? Luknjo?vzpona. Plazovi so lahko zelo obsežni. Previdno torej! Ob razmisleku, kdaj na pot, pa morda še pravljica o pomladnem snegu – ključavnicah. Menda jih domačini tako imenujejo zato, ker so bile čebele pod Golico preveč pridne, a hkrati premalo pobožne in so med nabirale tudi ob nedeljah. Tik pod cvetovi je bog zato napravil vozle in jim tako zaklenil sladki sok ... Druga razlaga imena je stvarnejša, a žal tudi bolj suhoparna. Ključavnica ima pod cvetom steblo kljukasto ukrivljeno pod pravim kotom. In o pravljici ni več niti sledu ... Narcisnih poljan tokrat seveda ne bo na fotografijah, sva jih pa pod Adamčevo Golico občudovala ob vzponu na Struško.

Hruški vrh in Dovška Baba z Julijci

Na vrh vodi z juga lepo število označenih poti. Najbolj obljudena je seveda tista, ki od Svetega Križa mimo Koče na Golici doseže najvišjo točko. Gozdna cesta, kjer je pozimi sankaška proga, vodi mimo Savskih jam in Markljevega rovta tako zelo visoko, da tistim, ki se pripeljejo do konca, res ne ostane več veliko Kepa s PlevelnikiKraljica Visokih Tur, Hochalmspitzehribovskih užitkov. Golica je dostopna po označeni stezi tudi z zahodne strani, z Jekljevega sedla. Lepa pot pa vodi tudi po vzhodnem grebenu s sedla Suha čez Adamčevo Golico in Krvavko – na slednjo sva se potrudila tudi ob zimskem vzponu. Severni pristopi iz Podrožce in Podgorij so daljši in napornejši, četudi prav tako označeni ter – vsaj zgodovinsko – zelo slovenski. Pot iz Podrožce mimo osemmetrske navpične skale, pod katero izvira studenec Vodica (napis na skali »Pri vodici«), in čez planino Kladje na vrh je že pred prvo svetovno vojno za Slovensko planinsko društvo označil oče slovenske markacije Alojz Knafelc, ki je v tistih časih služboval pri železnici v Beljaku. Odpravite se kdaj na senčno stran Karavank in tudi s severne strani usmerite korak na Golico. Škoda bi bilo, da bi zapuščina naših dedov, ki so s ponosom in trudom vzdrževali slovensko besedo na Koroškem, odšla prehitro v pozabo. Mi sami smo odgovorni zanjo!

Struška in Vrtača

Poleg običajne poti, ki vodi do Koče na Golici po vzhodni strani dostavne žičnice, imamo na voljo tudi zimsko pot (razcep je pri spodnji postaji), ki se vije navzgor zahodno od nje. Sicer je strmejša in tik pod kočo – glede na to, da se gibljemo v sredogorju – tudi izpostavljena, vendar bolj zanimiva in vsaj po najinih izkušnjah manj nevarna zaradi plazov kot obljudena magistrala.

Bilo je drugi dan letošnjega leta, ko je bila Julija še varno spravljena pri mamici in ji mraz ni mogel do živega. Zjutraj sem bil tako len in zaspan, da se mi še snega ni ljubilo odstraniti z motornega pokrova in smo se skupaj pripeljali do Pri Fencu. Boš kaj lepega zapela?Videti je, da so doma ...Fenca nad Svetim Križem (uradno je to seveda Planina pod Golico), kjer mu je toplota vendarle pomagala na tla. Nekaj se je sicer kujal, da bi se rad še malo vozil, a ga ni uslišal nihče. Želela sva tja gor, na sonce, na svobodo! Mimogrede, Planinska postojanka pri Fencu je skoraj Biserkin drugi dom. Pred davnimi časi, ko je še pela pri šolskem zboru, se je s svojimi vrstnicami tukaj gori pripravljala na svoje nastope, pa še lep izlet je imela »daleč« od doma. Leta so minila in sedaj ne pôje več, razen za vzdrževanje dobre volje svojih najbližjih (predvsem najmlajše), je pa ob zimskem vzponu na Golico po skoraj petnajstih letih spet videla hišo svojih pevskih časov, saj ob kopnem vzponu z začetka tisočletja nisva šla tod mimo.

Zima povrne Golici in tudi drugim obljudenim vrhovom mnogo prvobitnosti. Poti so zasnežene in koča zaprta. Ni veliko možnosti, da boste morali gaziti, a kmalu po sneženju vas lahko doleti tudi to. (Še enkrat opozarjam na plazove!) Opisovanje lepih dni, ko se vidi do konca, in vseh ostalih občutij, ki jih ob tem doživljamo v gorah, mi ne gre najbolje od rok. Zatorej samo tri besede: bilo je lepo. Veliko lažje je pisati o dneh, ko te bičajo vetrovi, zagrne megla ali se ti zgodi kakšna druga zanimiva dogodivščina. Ko gre vse gladko in se nad meglenim morjem vidi tja do Snežnika in Visokih Tur, zgodbe pri meni pač ni. Je pa zato toliko več fotografij, haha.

Naravni okraski so najlepši ...

Tudi na vprašanje: »Kaj nas vleče v višave?« ne zmorem odgovoriti s kakšnim dolgim filozofskim razmišljanjem. Najbrž temu botruje tudi dejstvo, da v gore nisem »padel« iz urbanega središča, temveč sem že kot fantič po »službeni Vzpon na KrvavkoProti prvaku Karavankdolžnosti« veliko prehodil po strmih stezah rodnih krajev. Vsako soboto je bilo treba k verouku v uro oddaljeno cerkev svetega Miklavža visoko nad domačo dolino. Lagal bi, če bi napisal, da smo šli pozimi v globok sneg vedno iz čistega navdušenja. Tudi k sveti maši ne, ki je bila ob nedeljah na nasprotnem hribu pri sv. Kolmanu. No, ko je bil čas za smučanje ali sankanje ter ostale zimske vragolije, ki smo jih zganjali na zasneženih bregovih (in to velikokrat po istih poteh, le da z drugimi mislimi in »osebno opremo«), seveda ni bilo težko in iskanja izgovorov, da se nam ne ljubi, ker je zunaj mrzlo, in da se slabo počutimo, kar naenkrat ni bilo nikjer več.

V gozdu se tudi dandanes prepletajo delovni, lovski in gorniški dnevi. Po stezi, ob kateri sva z očetom predvčerajšnjim pripravljala drva in včeraj krmila živali, danes hodi cela družina v nedeljski obleki k sveti maši, jutri pa bo ravno tam in še malo naprej do vrha Velikega Kozja prelep gorniški dan. Malo sem karikiral, toda približno tako je bilo in je hvalabogu še vedno. O tem, kako sem v otroštvu na veliko soboto hitel z blagoslovljenim ognjem od hiše do hiše, pa sem pisal že pri Vrhu nad Škrbino.

Veliko lepega kipi pod nebo iz meglenih Vrat ...

Med pripravljanjem objave o Golice sem bral tudi o prebivalcih Doline, ki so bili včasih veliko bolj navezani na Koroško. Meja po prvi svetovni vojni in vedno boljše cestne povezave so nekdanje poti preko karavanških sedel potisnile v pozabo. Zdi se mi, da se tudi večina naših prednikov ni veliko spraševala o tem, zakaj sopihajo v breg. Morali so in konec besedi. Ko so se vračali domov, pa so verjetno tudi pogledali na Julijce, kjer je sonce že jemalo slovo.

Bodi dovolj. Če smo začeli z Avsenikovo Golico, končajmo s Slakovo. Takole gre:

Jutri pojdem pod Golico, kjer livade spet cvetó ...    Na Koroško 

Ne upoštevajte čisto dobesedno vsega, kar je Marjan Stare napisal v nadaljevanju pesmi. Ključavnice se najbolje počutijo tam, kjer so doma. Utrgane bi kmalu ovenele, pa četudi je ljubezen do drage dečve še tako močna.

Zdravo in uspešno novo leto vam želimo vsi trije, še posebej Julija, ki zna že veliko povedati. Za zdaj ji gre poleg nekakšnega »aaa« in vsakodnevnega vriskanja najbolje glas »g«. Ali želi reči gora, gornik, gorništvo, Golica, ali morda kar očetovo ime z družinskim priimkom vred, mi še ni čisto jasno, bo pa očitno prej znala reči Gorniška potepanja in gore-ljudje kot mama in ata. Najini sorodniki, prijatelji in znanci se prav nič ne čudijo ...

Srečno!
 

 

 

eXTReMe Tracker