Gorniška potepanja: »Sem na Bab' ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov,« je djal Čopov Joža. Ko si Baba na glavo povezne belo kapuco, se je treba znajti drugače. Na enem ptiču sta se kar naenkrat znašli dve glavi ...
Pri dvoglavi kavki
Dovška Baba (1891 m), imenovana tudi Dovška Rožca po istoimenski planini na njenem južnem pobočju, je zahodna soseda mnogo bolj slavne, a dobrih 
petdeset metrov nižje Golice. Zelo jo imajo v čislih tudi turni smučarji, ki jim je letošnja novembrska zima že podarila nekaj uživaških zavojev. Žal je vrag vzel šalo (pravzaprav je odjuga vzela sneg) in prisojna pobočja so bila kar (pre)hitro kopna. Ta teden obeta, da bo kmalu spet vse tako, kot se spodobi ob tem letnem času.
Za vzpon na Babo imamo na voljo nekaj markiranih poti in še dobršno mero stezic, ki niso znane širšemu krogu ljudi. Največ obiska je verjetno deležna po 
stezi z Dovjega na Goreljše in ob vznožju Bele peči na Lahov preval ter čez planino Dovško Rožco na vrh. Menda zelo visoko pripelje tudi cesta. Jaz nič ne vem ... Bolj podjetni se bodo na vrh podali čez Erjavčev rovt in mejno sedlo Mlinca, od tam pa po skoraj vodoravni stezi dosegli prej omenjeno planino. Z vzhodne strani se lahko na vrh podamo od Svetega Križa, kjer je zadnji dom Jože Čopa, preko sedla Rožca in po glavnem grebenu čez Hruški vrh.
In Koroška stran? Hm, prepad na vrhu je silovit (sploh v primerjavi s položnimi južnimi pobočji), zato je vzpon iz zatrepa Rdečice naravnost na vrh najbrž čisto 
resna plezarija, za katero pa sploh ni rečeno, da ja »užitna«. Treba je po ovinku čez planino Rdečica in sedlo Mlinca na zahodni strani ali čez Koprivnjak na vzhodni. Izhodišče je v obeh primerih vas Podrožca, ki jo še najbolj poznamo po severnem ustju železniškega in že skoraj dve desetletji tudi cestnega karavanškega predora.
»Sem na Bab' ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov,« je djal Čopov Joža. Ko si Baba na glavo povezne belo kapuco, se je treba znajti drugače. Na enem ptiču sta se kar naenkrat znašli dve glavi ...
V Dolino sva se pripeljala pozno, mnogo prepozno za resno turo. Še dobro, da je bilo tako, sicer bi prijazna gospodična (ali je medtem nemara postala že gospa?), ki je botrovala navdihu enega od najbolj posrečenih »čopizmov«, najbrž še nekaj let čakala na obisk. No, dolgčas ji tudi brez najine družbe ni skoraj nikoli. Za vsakega najde dobro besedo. Le kakšen vihar ali velika opast na prepadnem vrhu lahko njene snubce spravita v težave, zato na vrhu iz previdnosti pravočasno pritisnite na zavoro.
Kako vam je šla uganka? Saj vem, da ni bila težka, ker je na drugih ptičjih 
fotografijah vse tako, kot mora biti. Dve kavki imata pač štiri nožice in ne samo dve. Ko sem ju slikal na vrhu Babe, niti opazil nisem, da je kaj nenavadnega. Šele ko me je mama vprašala, kje je drugi par nožic, sem postal pozoren in »pametno« odgovoril: »Morda pa ima ena kavka dve glavi.« Tam, kjer je govor o babi, luknji in zadnjici, je možno marsikaj, haha.
Čez zasneženo vršno pobočje sva sestopila ob večerni rdečici. Čeprav imata potok in planina na koroški strani gore prav takšno ime, je tokrat tista najlepša, ki jo je podarilo večerno nebo, še dolgo žarela v najinih očeh. Martuljški velikani so legli k počitku. Na drugi strani se je poslovil še Stol. Šele nato sva tiho spregovorila in se zahvalila za čudovito predstavo. Prej bi bilo škoda besed. Narava je brez njih povedala mnogo več ...