Gorniška potepanja: Ste za visokogorski pohod v maskah? Pusta bodo danes sicer pokopali, a najina larfa bo še dolgo tam zgoraj med skalnimi vršaci, le snega mora biti ravno prav. Ali jo boste našli tudi vi, je odvisno od sreče in iznajdljivosti, predvsem pa od zvrhane mere domišljije.
Mimo pustne maske in s praznimi baterijami visoko pod nebo
Dolkova špica ne velja za množično zaželeno in obiskano goro, čeprav dostop nanjo ni pretirano zahteven. Tudi mesto v prvi deseterici najvišjih slovenskih 
vrhov ji pri tem ne pomaga kaj dosti. Da ni popolnoma osamljena, je »kriva« pot, ki vodi od Pogačnikovega doma na Škrlatico. Z nje je na vrh le petnajst minut v spremstvu markacij. Popolnoma nekaj drugega je pristop nanjo z jugovzhodne strani čez Spodnjo Dolkovo špico. Za izurjene gornike, vajene plezanja druge stopnje, je to vsekakor priporočljiva tura.
Do sedaj sva tudi midva sosedo Škrlatice jemala bolj mimogrede. Vzpon nanjo z Rdeče škrbine ima že dolgo brado, za pristop čez spodnjo sestro pa še ni bilo 
časa – kako za lase privlečen izgovor. Edini »pravi« dostop priznavava grebenskemu prečenju od Gubna čez Dovški Gamsovec in Rogljico. Vabile so pač druge (imenitnejše?!) gore. Tudi v pričujočem zapisu je postala cilj bolj mimogrede. Želja je bila seveda kraljica slovenskih gorá, a dan nekako ni bil primeren – ni bilo prvič. Tura z vzponom na Dolkovo špico ni bila samo rešena, ampak čudovita. Le jaz sem s svojo pozabljivostjo pri polnjenju baterij malo zamočil, a o tem nekaj več kasneje.
Ste za visokogorski pohod v maskah? Pusta bodo danes sicer pokopali, a najina larfa bo še dolgo tam zgoraj med skalnimi vršaci, le snega mora biti ravno prav. Ali jo boste našli tudi vi, je odvisno od sreče in iznajdljivosti, predvsem pa od zvrhane mere domišljije.
Rano jutro v Vratih. Kot že toliko drugih svitanj pod Steno … Skozi gozd proti Dolkovi glavi. Nad »Češko kočo« (tako midva že nekaj časa imenujeva Bivak 
IV – ve se, zakaj) po dooolgi prečnici v desno in navzgor v Zadnji Dolek. Za razmislek sva se povzpela na Kucelj (2372 m) in dobila – prazne baterije. »Pa kaj potem, saj so še rezervne v torbici,« sem si mislil. Bile so res, a še bolj prazne od tistih v fotoaparatu. Moja »pametna« buča jih je pozabila vstaviti v polnilec. Ali mi kdo verjame, da sem tudi na kraju samem tako mislil? Hm, no ja. Vsi drugi so bili krivi, da so baterije prazne, samo jaz ne. Veliko izbire za tiste »druge« pa na najinih turah resnici na ljubo ni …
Nizke temperature na dosežke novodobne tehnike zelo slabo vplivajo. Podobno kot s fotoaparatom je tudi s prenosnim telefonom. Z energijo je treba varčevati. Pomaga toplota, toda kje jo dobiti? Najbolje sam pri sebi. Najinih šestintrideset stopinj je baterije »zbudilo« do te mere, da sem lahko še nekaj časa veselo slikal. Seveda nisem več tako na véliko spreminjal nastavitev pri vsaki fotografiji, toda nekaj jih je vendarle še bilo. Za objavo popolnoma dovolj. Se vsaj pri izbiri nisem zadržal toliko časa kot ponavadi.
Kljub rešeni fotografski nepriliki sva nameravala turo na Kuclju končati. Ko sem sam še lovil motive, je dekle že »vleklo« prečnico izpod Kuclja proti Rdeči 
škrbini. »Hej, kam pa ti?!« sem hotel zaklicati, a sem se raje zadržal in razmislil. »Saj res, zakaj pa imamo Dolkovo špico?« Ucvrl sem jo za njo in med vzponom še enkrat pogrel baterije, s pomočjo katerih se je na vrhu spet veselo fotografiralo. Vse naokoli je kipelo pod nebo morje zasneženih vrhov. Večina je bila nižjih od najinega. »Kaj nàj tu zadosti!« bi vzkliknil Ribn'čan. Seveda je! Dolkova špica je čisto spodoben zimski cilj.
V sestopu sva našla še kratko, a strmo grapo (bolj žleb), ki naju je mimo skoka pripeljala nazaj na Rdečo škrbino. Lahko bi odšla po svojih stopinjah v dolino, a sva jo rajši ubrala na zahodno stran gore in nad Vrtačo sestopila do »štirice«. Pod njo so baterije spet zahtevale polnjenje, bolje rečeno gretje. Najprej malo zazebe, a se telo kmalu navadi na tujek pod obleko.
Do ledenih sveč nočnega Peričnika sva pridelala dovolj energije. Za vzpon do njega pa sva je imela sama še več kot dovolj …