Šport mladih, Iz zgodovine športa - Tomaž Pavlin: ... - planinka in alpinistka

Aprila so v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine zaprli razstavo o Slovenki v moderni dobi. Kot smo že poudarili v prejšnjih številkah, je bila v sklopu razstave vključena tudi njena telesnokulturna plat, to je na eni strani športna in telovadna, torej športna v ožjem zgodovinskem pomenu in telovadna s poudarkom na Sokolici, ki je popeljala Slovenko v mednarodno gimnastično in olimpijsko areno, na drugi strani pa je planinska in alpinistična, kjer sta bili izpostavljeni Mira Marko Debelak in Pavla Jesih.

O planinski zgodbi je pregled pripravil mlajši zgodovinar in doktorski kandidat Peter Mikša, ki se je tudi podpisal pod člankom v muzejskem razstavnem katalogu. Ko govorimo o planinkah, govorimo o človekovem vstopu v kraljestvo vršacev in planinskem društvenem organiziranju v drugi polovici 19. stoletja oziroma na Slovenskem ob koncu 19. stoletja v Slovenskem planinskem društvu (1893). Planinstvo na Slovenskem si je v moderni telesnokulturni zgodovini pridobilo posebno mesto in stkalo tradicijo, ki ima v primerjavi s športno dobro popisano zgodovino in delovanje, najsi bodo to publikacije, ki so izšle pod patronatom Planinske zveze ali pa npr. zajetna monografija Toneta Strojina, da ne govorimo o člankih v tradicionalni in redno izhajajoči reviji Planinski vestnik. V tem pogledu, bi lahko rekli, je Planinska zveza s svojo založniško politiko in obravnavo ter graditvijo tradicije vzorčni model za druge športne organizacije in naslednik sokolskega založništva. Ne nazadnje je vzorčni primer tudi v pogledu športnega muzealstva z zgraditvijo muzeja planinstva v Mojstrani, MEDTEM KO Muzej športa vegetira in je v prvem planu novo gnezdo, namesto, da bi se kadrovsko-strokovno spopolnil. Če bi športni muzej imel kustose, tako kot planinski, bi bilo v desetih letih obstoja lahko marsikaj narejenega. Tako pa …

Planinstvo in prve plezalke

K modernemu planinstvu in alpinizmu je pripomoglo razsvetljenstvo (18. stoletje). To je odpiralo pot razumski razlagi in debati ter oblikovalo moderno znanost, ki je stopila iz ozkega kroga posvečenih in sholastične dogmatike. Evropejca ni zanimalo le, kaj je prek morja in ravnine, pač pa tudi vrh gore, kolikšna je višina gore in kakšna je njena sestava, flora in favna. Gora pa je bila zastrašujoča, vraževerni so se bali vrhov gora in po visokogorju so se potikali le »raubšicerji« (črnolovci) in pastirji. Zdaj so se v gorski svet odpravili raziskovalci, ki so izmerili vrhove in razblinili bajke in legende. Sledili so jim 'dolinci', meščani in avanturisti, družbo je zajel val gorskega ljubiteljstva, ki se je sredi 19. stoletja prenesel v organiziranje planinskih društev. Gore so bile vse bolj zaznamovane in prehojene, gradili so koče in vzpostavljali gorske reševalne službe. Drznejši so si na prehodu stoletja drznili plezati, kar je vodilo v alpinizem ali, kot so nekaj časa na Slovenskem to poimenovali, turistiko. In ker je bilo to početje drzno, nevarno in herojsko, je bila to »moška zadeva«. No ja, bila naj bi, ampak Slovenka ni stala ob strani. Dejavno je posegla v vratolomno »turistiko«, najprej v paru z moškim. Med prvimi, kakor poudarja v svoji diplomski nalogi o ženskem alpinizmu Tanja Bjedov, je bila že v prvi polovici dvajsetih let Nevina Rebek, ki je sredi avgusta 1924 skupaj s Slavkom Prevcem, Stanetom Hudnikom in Stankom Skokom preplezala Triglavsko severno steno. Kaj kmalu se je vrnila in steno preplezala tudi s sestro Nado in bratom Radom. To so bili prelomni časi mlajše povojne neobremenjene generacije, ki se je združevala v okviru društva Skala, katerega član je bil tudi mladi filozof Klement Jug, tragična žrtev slovenskih Alp in glasnik slovenskega alpinizma po prvi svetovni vojni, ki se je soočal s predsodkom o tveganem in samomorilskem početju.

Mira Marko Debelak

Večinoma so ženske plezale v navezah z moškimi soplezalci ali moškimi vodniki. Samostojne akcije so bile redkost, čeprav je že leta 1925 plezala v steni Triglava prva ženska naveza Pavle Jesih in Dane Kuralt. Prav tako so delovale še druge plezalke, večinoma članice društva Skala, med vsemi pa sta v času med obema vojnama izstopali Mira Marko Debelak in Pavla Jesih, »po svojih uspehih prvi in edini dami evropskega alpinizma druge polovice dvajsetih in začetka tridesetih let,« poudarja Tanja Bjedov in dodaja, »v svetovnem merilu … edini ženski v medvojnem obdobju, ki sta bili popolnoma neodvisni od vodnika ali moškega soplezalca«.

Osredotočimo se tokrat na Miro, ki je bila rojena 1904. v Ljubljani. Bila je zanimiva in vsestranska osebnost svobodnega duha, plezalka in tudi raziskovalka, zbirateljica – zlasti o Triglavu, o njem je pripravljala tudi monografijo – , publicistka, predavateljica in umetnica. Zaradi krute bolezni je žal umrla konec septembra 1948. Nekaj tednov pred smrtjo je v pismu možu Edu Deržaju zapisala: »Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin! Več pač ne moreš doseči v življenju.« O njenem delovanju je pred leti, v okviru zbirke Pomembne osebnosti slovenskega športa, pisal Tone Strojin v publikaciji Strmine njunega življenja – plezalna naveza Mira Marko Debelak-Edo Deržaj (2000).

Miro so gore že mlado navdušile in po prvi svetovni vojni se je pridružila »Skalašem«, članom alpinistično usmerjenega društva z imenom Skala. Poleg rednega publiciranja je leta 1933 izdala priročnik Plezalna tehnika. Delo je eno prvih ali pa celo prvi strokovni priročnik. V njem je povzela svoje plezalske izkušnje ter obenem opozorila na alpinistovo »duševno zrelost« in poznavanje meja sposobnosti ter poudarila, da četudi si preplezal vrsto sten, »… nimaš pravice tvegati svojega življenja in z njim življenja tovarišev. Smrt v gorah ni junaštvo!« Kot predavateljica je imela vrsto predavanj, tekoče je obvladala angleško, nemško, italijansko in francosko ter bila doma tudi v latinščini. Med drugim je predavala avstrijskim kolegom na Dunaju. Za to predavanje je Paul Kaltenegger, urednik avstrijskega alpinističnega glasila in alpinist, v dopisu Henriku Tumi zapisal: »Zdi se mi, da imate prav vi, starosta in mentor slovenskih alpinistov, pravico zvedeti, kako je vse potekalo. Že v naprej poudarim: uspeh je presegel vsa pričakovanja. Jaz sam sem poznal gospo Marko že prej in sem vedel, kakšna famozna ženica je to. Vendar sem na tiho vendarle imel pomisleke o tem, kako bo potekal ves sprejem. Zdaj lahko trdim, in pomisleki so bili odveč, saj so celo težki kanoni kluba, ki so zelo zahtevni in ki prežijo na predavatelja kot tigri, bili do kraja navdušeni in očarani. Odveč je poudariti, da je gospa Marko vse navzoče na mah osvojila.«

Henrik Tuma je cenil njene kvalitete in njeno ukvarjanje z morfologijo krajinskih oblik ter iskanjem domačih izrazov, kakor poudari Strojin. Tuma ji je postal nekakšen mentor in ji v pismu v začetku novembra 1929 pisal: »Iz vaših opisov tur sklepam, da ste edina med našimi alpinisti, ki se trudi priti do precizne terminologije in da ste med najodločnejšimi opazovalci gorskih oblik. ... Pomislite na izraze za plezalno orodje, za turistovsko obleko, za gibanje pri plezanju in smučanju, gorske oblike in oblike sten. Najbolje je, da jih iz sebe iščete, po svojem jezikovnem čutu, popolnite pa jih lahko tudi z nemškimi izrazi ter poiščete pravilne besede zanje. Nabrane besede pregovoriva ter izbereva za stalno terminologijo. ...«

Mira v nepreplezljivi severni steni Špika

Mira je opravila okrog sto alpinističnih vzponov, od tega triindvajset prvenstvenih smeri. Leta 1930 je kot prva ženska v zgodovini postala članica Avstrijskega alpinističnega kluba. Njeno plezalsko plodovito leto je bilo 1926. V tem letu je plezala tudi s Pavlo Jesih, nato sta se njuni poti plezalsko razšli. Kot piše Tanja Bjedov, je Mira leto 1926 začela v Nizkih Turah, se nato potepala po Veliki planini in Komni, jo maja mahnila iz Vrat na Kriške pode in Razor. Konec junija je bila v Triglavskem pogorju, sredi julija v navezi s kolegom Tonetom Guerro v Zahodnih Julijcih. Tam sta 21. julija opravila prvenstven vzpon čez južno steno Divje koze in to v času, ko o slovenskih navezah v Zahodnih Julijcih, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Italiji, ni bilo sledu. Mira je v svojem opisu ture v Planinskem vestniku to poudarila in zapisala, da je »veliko premalo … zanimanja za krasne zahodne Julijske Alpe. Zlasti mi, Skalaši, bi lahko tam osvajali steno za steno.« Avgusta je ostala v Julijcih, plezala v steni Prisojnika in počivala v Martuljku, kjer jo je uročil Špik. Pa ne le Špik, tam je spoznala bodočega moža Eda Deržaja, življenjskega sopotnika in sopotnika v stenah. Špik jo je s svojo devetstometrsko steno in dotedanjo nepreplezanostjo in domnevno nepreplezljivostjo vse bolj mikal. Z daljnogledom je proučevala steno z vseh možnih strani in pripravila načrt. Plezanje v družbi skalašev Jože Čopa in Staneta Tominška se je začelo zgodaj zjutraj 5. septembra 1926. Mira Marko je vseskozi plezala kot vodilna v navezi. Čop je čez čas zaradi slabosti sestopil, pozneje so ugotovili, da je imel vnet slepič. Pozno popoldne sta s Tominškom postavila bivak in zgodaj zjutraj 6. septembra nadaljevala ter po enaintridesetih urah dosegla vrh. Vzpon je bil tedaj izjemen, saj je stena veljala za eno večjih težav Alp. Mira je v Planinskem vestniku poudarila, da »te stene doslej ni še nihče preplezal. Letos je morala pasti!«

V njej so se poizkušali tako domači kot tuji plezalci. Zanimivo je, da sta poleti istega leta tam plezala Edo Deržaj in Alojz de Reggi ter jo opozarjala na nepreplezljivost. A Mira se ni ustrašila, zapodila se je v steno in jo premagala. Od Špika pa je, kot je kasneje zapisala v svoj dnevnik, dobila veliko več kot prvenstveno Direktno smer: »Špik mi je s svojo severno steno daroval mnogo. To, kar sem si želela vedno: prvovrstnega tovariša alpinista. Zaradi Špika sem se spoznala z Deržajem in od tistih dni sva delila skupaj v Alpah žalost in radost, uspeh in poraz.«

Mira Debelakova je premikala meje nemogočega in podirala predsodke o ženski alpinistki. Že o plezanju ali alpinizmu je bilo kopica predsodkov, kaj šele o ženskem. Ni bila osamljena, bila pa je edinstvena, kakor bi lahko rekli za vsako od žensk, ki so se pognale v stene. Kot smo že poudarili, je bila ena od teh tudi Pavla Jesih, ki je z Jožo Čopom junija 1945, v izdihljajih pravkar končane druge svetovne vojne in tako težko pričakovanega miru, preplezala znameniti Osrednji steber v severni triglavski steni danes imenovan Čopov steber. A o Pavli več prihodnjič.

Tomaž Pavlin