Jutro (1937): O treh turah v inozemstvu je predavala ga. Debelakova, o vzponih na dva švicarska vrhova pa g. Hvastija
Ljubljana, 18. marca.
»Nemo propheta in patria.« je dejal sinoči predsednik SPD dr. Pretnar, ko je komaj 100 poslušalcem letošnjega zaključnega planinskega predavanja predstavil predavateljico, našo znano alpinistko in pisateljico go. Marko Debelakovo. To je letos že drugi primer, da planinsko predavanje z domačim predavateljem ni imelo poslušalcev, kakor smo jih bili vajeni pri vseh sličnih prilikah — s tujim blagom in še celo v tujem jeziku. Predavateljica, ki ljubi gore in njihove nevarnosti zaradi njih in ne zaradi onih, ki bi jo prišli poslušat, je majhno udeležbo kvitirala z vso prirojeno hladnostjo in je pripovedovala o svojih doživetjih prav tako toplo in zanimivo, kakor bi imela pred seboj polno dvorano. Toda kljub temu si je treba zastaviti vprašanje, kaj naj to pomeni? Ali se tisoči prijateljev naših planin in narave ne zavedajo, da je delo najboljših na tem polju v veliki meri odvisno od spodbude ostalih? Ali se morda tudi v planinskem svetu — kakor recimo v nogometu — pojavljajo kakšne struje, izmed katerih ena ne hodi tja, koder hodi druga ali ena niti slišati noče, kaj dela druga? Ali je res v Ljubljani samo še 100 ljudi, ki jih zanima, kako se najboljši alpinisti in plezalci doma in na tujem prizadevajo, da bi tudi na tem polju ne ostali Slovenci zadnji med zadnjimi? SPD bo moralo razmišljati o tem, preden bo spet povabilo kogarkoli domačih na predavanje, kajti sinočnja prazna dvorana je pokazala, da nekje v tem krogu nekaj ni v redu. Če ni bil vse le slučaj, ki naj bo pozabljen do prihodnje sezone.
Ga. Debelakova je v prijetnem opisu povedla poslušalce na tri zanimive ture, ki jih je v družbi še treh znanih alpinistov na tujem izvedla v preteklem poletju. Serija diapozitivov je iz znanih pristnih domačih razlogov zaostajala za produkcijami bolje »pripravljenih« predavateljev iz tujine. V ostalem pa so bile posamezne partije v teh turah tudi pretežavne, da bi jih bilo mogoče obenem loviti še na plošče. V celoti pa je bila zbirka prav spretno izpopolnjena z razglednicami in risbami.
Predavateljica je najprej zanimivo opisala dva težka vzpona po severni steni Višnje gore in po steni Scortisonov v Poliški skupini v zahodnih Julijskih Alpah, pri kateri priliki je obiskala tudi znanega »pesnika« Julijskih Alp dr. Kugyja in idilično Ovčjo vas, izhodišče za vse te ture.
V drugem filmu nas je ga. Debelakova povedla v zahodne Dolomite z izhodiščem iz Longarona. Tudi tukaj je odprava absolvirala zelo naporna in dolgotrajna vzpona čez severno steno Cime Barbe in na vrh Cime dei Preti (2.550 m).
V zaključni tretjini je predavateljica priključila še zanimiv opis ture na škotski Ben Nevis (okoli 1.500 m), ki jo je opravila v družbi naše znane angleške prijateljice miss Copelandove in še dveh Škotov. Svojevrsten svet z mnogimi naravnimi krasotami in tudi precej »prijetnimi« plezalnimi turami.
Malo poznamo Slovenci škotske gore in daleč je to za nas pa je bil ta del predavanja zato še posebno zanimiv. Gospa Debelakova ni novinka pred predavateljskim pultom in pove vse tako, kakor je res v gorah — naravno, zdravo in veselo! Zato je tudi po pravici lahko bila vesela prisrčnega aplavza in rdečega šopka po končanem predavanju. Mi vemo, da bo imela še na tisoče hvaležnih poslušalcev in gledalcev, kajti njen svet ni na parketu.
Tura treh v švicarske Alpe
Društvo absolventov trgovskih šol omogoča svojim članom med drugim brezplačne učne jezikovne tečaje, sem in tja pa prireja tudi sestanke družabnega in poučnega značaja. Na enem izmed takih je te dni predaval znani alpinist, akademik Hvastija.
V zanimivem predavanju, spremljale so ga številne lepe skioptične slike, je predavatelj pokazal lepote švicarskih gora. Lani so se trije slovenski akademiki odločili, da se bodo povzeli na dva najlepša švicarska vrhova
— Matterhorn in Zinalrothorn. Ta odprava ni šla v Švico, da bi tamkaj reševala plezalne probleme, temveč le z željo, da bi spoznala led in sneg v švicarskih gorah. Hude napore je bilo treba premagati, pogosto se je bilo treba boriti za življenje, toda slednjič se jim je s trdno voljo in žilavo vztrajnostjo posrečilo doseči zastavljene cilje. Predavatelj je orisal vse veličastvo švicarskih gora, ki očarajo človeka kot planinca in še bolj kot plezalca. Matterhorn gora vseh gora, mora privleči tudi najbolj trdovratnega zapečkarja, pa tudi vse one, ki pravijo, da »gora ni nora«.
Lepo predavanje, ki naj bi tudi služilo predvsem propagandi prave planinske misli in planinske kulture med nami, je v polni meri doseglo svoj namen. Nad 80 uspelih skioptičnih slik je pa bil tudi dokaz, da je med našimi alpinisti tudi precej prav dobrih fotoamaterjev.
Jutro, 19. marec 1937