Na današnji dan, 6. septembra 1926, sta Mira Marko Debelakova in Stanko Tominšek stopila na vrh Špika. Po dveh dneh plezanja sta potegnila novo smer v severni steni, rešila problem in s tem dokazala sebi in vsem drugim svoje mojstrstvo.

Severna stena Špika (2472 m) premagana

Mira Marko: Te stene doslej še ni nihče preplezal. Letos je morala pasti!
Dne 4. IX. 1926 sem z daljnogledom to severno steno pregledovala za naskok od raznih strani. Odšla sem proti Srednjemu Hrbtu, Pod Srcem, skratka iz vseh strani sem proučevala to trdovratno steno, a do dobrega zaključka nisem prišla.
Steno prereže v polovici višine nekaka polica; vsaj iz doline zgleda tako; a v resnici je to senca previsov, ki se vlečejo od črnih kaminov na levi pa do šije na desni, kjer prehaja severna v severozahodno steno. Do tistih previs - imenovala jih bom »veliko polico« - je stena dobro razčlenjena in je možnih več prehodov. A nadaljnja polovica? Glede te nisem bila na jasnem.
Na desno je nekaka zajeda, ki se končuje v velik kamin z izstopom desno od vrha; na levo je zopet zajeda in velika poč, ki se končujeta za nekimi stolpiči v gladke previse. Obe možnosti sta se mi zdeli zelo dvomljivi, zlasti glede izstopa. Več zaupanja sem imela v desno smer; za njo sem se tudi odločila.
Z mrakom sem se vrnila v Martuljek, kamor so prišli zvečer tovariši. Povedala sem uspeh dneva in sklenili smo, da bomo plezali v desno smer, v levo, pa le v slučaju neprestopnosti desne.

Dne 5. septembra smo korakali: Čop, dr. Stanko Tominšek in jaz, po lovski stezi proti Pod Srcem. Na velikem prodišču pod steno smo zajtrkovali, ob 8. uri smo že telovadili po poči med snegom in steno, nato vstopili v izpran žleb, ki pelje, levo od zelene glave, na desno v steno. Gladki, izprani skoki niso bili baš udobni, a hitro smo pridobivali višino. Iz žleba smo zavili na levo v prvi žleb, ki vodi v glavnega, ter plezali po njegovem desnem bregu (orografično) do rumenegia odloma v steni (Wandabbruch). Ta odlom je viden iz doline kakor velika zagozdena skala. Za odlomom smo zavili desno po lahkem terenu do prodnate police pod velikim kaminom, skozi katerega sem mislila plezati. Čop je predlagal, naj plezamo desno po nekem žlebu. Prečkali smo po polici na desno mimo piramide, ki jo je bil postavil A. Dibona iz Ampezza, ker se je tam obrnil desno v sev.- sevzah. steno. Zavili smo za piramido v žleb ter po njem plezali levo v dobro razčlenjeno steno in preko te do velike črne previsne stene, ki je dobro vidna iz doline. Tukaj smo našli nekaj snega, s katerim je Tominšek napolnil čutare.
Od snega smo zavili levo do previsne stene ter prišli preko gladkih plošč nad velik kamin, skozi katerega sem bila hotela plezati. Ker je bil sestop v kamin neroden, smo splezali po strmem skoku naravnost navzgor. Nad skokom smo našli klin partije De Reggi- Deržaj, ki sta bila preplezala dobro polovico stene, a se vrnila preko nje, ker sta se zaplezala v nekih previsih.
Nad skokom je majhen previs, preko katerega nam je bil dobrodošel klin naših prednikov. Nad previsom smo plezali po krušljivi, s prodom pokriti skali do rdečkaste dupline, ki se nahaja tam, kjer se »velika polica« lomi, tako da tvori dva ne enaka kraka. Čop je bil bolan in zato zelo nerazpoložen. Venomer je pravil, da se vrne, ker bi sicer radi njega trpela tura. Prigovarjanje ni zaleglo in ob duplini je odločno rekel, da ne gre dalje. – Počivali smo nekoliko, Čop nama je odstopil čaj, Tominšku tudi plezalke, ker so bile njegove slabe. Poslovili smo se in doktor je spustil Čopa na dveh vrveh 70 m v veliki kamin; nato je Čop sam nadaljeval sestop.
Nekaj časa sva z doktorjem čakala, radi kamenja, ki bi ga prožila na Čopa; nato sva plezala desno k duplini ter se preko nerodnega skoka vzpela na nekako polico; tej sva sledila ob previsih, ki tvorijo »veliko po1ico«, na desno, dokler se previsi ne nehajo; nato sva zavila navzgor po zajedi, ki nudi dobre oprijeme. Iz zajede sva prečkala levo do malega pomola s klinom, nad katerim je kaminu podobna zajeda, ki je pa nekoliko previsna. Dvakrat sem zajedo zaman naskočila; nato pa sem prečkala desno poševno preko stene, ki je tudi malo previsna, vsaj za plezalca. Prijemi so redki in dol obrnjeni. Desno je bila zajeda, v kateri sem videla nekaj dobrih stopov. S težavo sem se potegnila vanjo. Stoje na dobrem stopu, sem zabila klin ter se na njem zavarovala, ker je sicer varovanje tovariša le iluzorno. Otovorjen z dvema nahrbtnikoma, je priplezal za menoj. Prevzela sem zopet svoj nahrbtnik in plezala sva po navpični zajedi navzgor, seve vedno le eden.
Pod steno se je oglasil Čop. Veselo sva mu odgovorila ter se poslovila še enkrat od njega; nato sva plezala do kamina. Nad njim se vrste zajede in kamini, ki peljejo v loku na levo do male škrbine v grebenčku. Od te škrbine pelje nekako malo prodišče - to je s prodom posute stopnje - do črne previsne stene. (Iz doline se vidi ta stena kot črna lisa desno od glave). To steno sem hotela obplezati takoj na levi. Previsi in krušljivost stene pa so me odvrnili. Prečkala sem levo do ovinka, za katerim je udoben kamin, ki se končuje v zajedo, po kateri sva priplezala na glavo, to je nekak pomol, ki je dobro viden iz doline.

Bila je peta ura popoldne. Do sem je doktor z rdečim papirjem markiral smer za morebitni umik. Nad ono glavo se je dvigala stena navpično in nerazčlenjeno, tako da sva dvomila, ali bi v dveh urah, ki sta nama preostajali do noči, našla ugoden bivak. Sklenila sva, da ostaneva na pomolu, ki nudi prostora za precejšnjo družbo; a izpostavljena sva bila vetru. Od pomola pelje neka zajeda k globoki poči; no, in v njej je v sili dovolj prostora za dve osebi - modernih linij.
Odložila sva nahrbtnike, malo jedla, nato pa splezala k poči, ki sva jo s kladivom otolkla; iz skal, ki sva jih zagozdila, sva naredila dno, tako da sva imela v poči napol leže oba prostora.
Na pomolu sva zgradila piramido, nato sva zlezla v najino »vilo«.
Spala sva od osme do devete ure, nato pa le dremala, ker naju je preveč zeblo. Z dnevom sva zlezla iz poči in s trdimi udi splezala na pomol, kjer sva se zgibala ter pozajtrkovala požirek žganja. Vode, oziroma čaja sva imela le nekaj požirkov, in te sva hranila za hujšo silo.
Okrog Kukove Špice so se podile goste megle, tako da naju je vreme skrbelo. Špik pa je bil čist. Ko je ob 6. uri posijalo sonce, sva zapustila pomol ter začela plezati.

Od pomola vodita v steno dve zajedi. Po levi sva plezala za eno dolžino vrvi, nato pa prečkala v desno zajedo. Prečkanje je zelo izpostavljeno; zato sem zabila v traverzi klin, da bi skrajšala slučajen padec. V desni zajedi sem dobila ugodno mesto, kjer sem zabila klin, tako da je tovariš lahko sledil. Izdrl pa je klin v traverzi, kakor tudi vse prejšnje, ker sva imela premalo klinov, da bi jih smela puščati v steni.
Ko je doktor priplezal do mene in se zavaroval na klinu, sem nadaljevala plezanje po zajedi, podobni kaminu, do gladke navpične plošče, ki sem jo premagala z oporo ob levo steno zajede in s trenjem obleke. Nad ploščo postane zajeda očiten kamin, po katerem lahko tu pa tam gvozdiš, kar je bilo zelo dobrodošlo, ker se človek pri plezanju v odprti steni zelo utrudi, ko nimajo stopala dovolj ploskve, da bi se v celem uprla v podlago. Tako pa so mišice venomer napete.
V kaminu sem se zagozdila - sledil je tovariš - nato sem splezala iz kamina do malega pomola, na katerega sem se lahko usedla. Nad seboj sem zabila klin ter se zavarovala; kajti prosto varovanje ni bilo mogoče, ko nisem imela opore za noge in bi me najmanjši sunek potegnil z mesta.
Na pomolu sva se nekoliko odpočila. Doktor je zravnal rabljene kline; nato sem vstopila nad pomolom v kamin ter po njem priplezala do velike zagozdene skale, pod katero je teren s prodam posut in položen, tako da sem tovariša lahko prosto varovala. Zagozdeno skalo sem poskusila obplezati na levi, a gladke plošče so mi odsvetovale naskok - vrnila sem se. Splezala sem par metrov pod skalo po težki steni desno ven ter nato prečkala zelo izpostavljeno na levo k skali, ki tvori s steno poč; v poči lahko gvozdiš roko in nogo. Stena je tu gladka, kar zlikana, pa se z gvozdenjem roke in noge po polževo porivaš kvišku.
Nad počjo sem priplezala v dobro zajedo. Sledil je tovariš. Po zajedi sva se v razkoračeni drži z lahkoto gvozdila do male gredice, ki je dobrodošlo mesto za zavarovanje, ker se lahko sede zasidraš.
Do sem sva bila plezala na dvojni vrvi, to je, v razdalji 25 m. Nad nama se je vzdigovala stena do 85° strma in nerazčlenjena, preganjena v kotu nad gredino v široko zajedo. Kjer se stene v zajedi srečajo, je ozka, globoka poč. Kot zajede ima približno 140-150°. Desna stena tvori s tem, da je nekoliko pomaknjena preko leve stene, pač, bolje rečeno gubo, ker je smer poči ista, kakor smer leve stene. Vse okoliščine so nama jasno kazale, da se začne boj za »biti ali ne biti«. Klinov sva imela premalo s seboj, da bi se lahko sigurno vrnila preko stene - sploh pa o umiku ni bilo govora, ker smo steno naskočili z namenom, da moramo najti prehod, če smo tudi tri dni v nji. Morda bi se bila vrnila toliko, da poizkusiva od »velike police« levo polovico stene; a niti tovariš niti jaz nisva izrekla, nisva hotela reči besede glede umika. Drug je čakal na drugega. Desno ali levo ni bilo prehoda, le zajeda nad nama je kazala prehod. Kakšen je - nisva vedela; vedela sva pa, da nama od tam ne bo več mogoče nazaj.
Navezala sem se na enojno vrv, tako da sem imela 50 m na razpolago. Kline, karabinerje in kladivo sem zataknila za pas, tovarišu pa prepustila nahrbtnik. S tovarišem sva si stisnila molče roke, nato sem s par dobrimi potegljaji bila pri poči. Z levo roko sem se oprijela roba poči, z ramo oprta v levo steno; desna noga je na stranskih ploskvah dol obrnjenih skladov desne stene našla oporo, dočim so prsti leve noge iskali stopa na robu poči. Drža je bila dokaj - nerodna in utrudljiva. Pomikala sem se samo s pomočjo desne roke in noge, leva noga in roka sta varovali le ravnotežje ... Počasi sem pridobivala višino; ko je vrv bila že skoraj izrabljena, se je leva stena toliko nagnila, da sem prešla v razkoračeno držo: z levo roko sem se oprijemala prijemov leve stene, desna roka in noga pa v poči ali na desni steni. Zabila sem klin in se s karabinerjem obesila nanj. Nahrbtnikov v takem položaju ni mogoče prosto vleči; in če bi že šlo z velikim naporom, kam z njimi, ko imaš komaj prostora za prste rok in nog!
Tovariš si je naprtil oba nahrbtnika - lahko ni bilo breme, saj so že okovanke dovolj težke! Motila sta ga pri plezanju, vendar je bil kmalu pri meni.
Zdaj sem plezala dalje. Stena se zopet odmakne, prešla sem v prvotno držo, a tudi to sem morala kmalu opustiti, ker se poč nagne proti levi, vsled tega plezaš v tej drži kakor v previsih. Morala sem na levo v steno, čeprav ni prav vabljiva. Par metrov nad seboj sem videla dve luski, ki sta kakor prilepljeni viseli na steni. Kar čakala sem, da mi katera zbobni na glavo.
Prečkala sem zopet proti poči, ki sem jo ravno pod luskami zopet dosegla. Ogledala sem si luske od blizu in videla, da so živ izrastek stene. Ko se tudi na močni teg niso zganile, sem se z veseljem potegnila na nje in našla udoben rob. Mogla sem stati s stranskim robom noge, oziroma plezalk, kakor na debelem okvirju kake slike, ki je obešena na steni. Zabila sem klin; ko je tovariš priplezal, sem mu z veseljem prepustila svoje »udobno« mesto ter zavila na levo po steni, z zelo slabimi oprijemi.

V Špiku so plasti navzdol obrnjene, kakor opeka pri strehi; vsled tega se oprijemlješ v glavnem z gor obrnjeno dlanjo in s skrčenimi prsti, ali pa z oporo ob stranske ploskve odkrušenih skladov, kar pa je le mogoče, če imaš zelo razvit čut ravnotežja, rekel bi, da se nekako zgoljufaš preko stene, to se pravi, da oprijeme le nekako pobožaš in že moraš biti pri nadaljnjem. V takih stenah ni na mestu surova moč, ker porabiš preveč energije, če vsak prijem na dolgo pregleduješ ter se nato zmagoslavno obesiš nanj, kakor bi hotel v takem položaju prebiti svoj dopust. Previdnost je vedno na mestu, a v taki steni moraš igrati nekoliko na srečo, moraš zaupati očem, ki ti pravijo: »Ta oprijem je dober, ta pa slab.« Saj je tudi najslabši oprijem uporabljiv, če se ga oprimeš pravilno. Tak je Špik - moraš se ga oprijeti z rokavicami, če hočeš kolikor toliko udobno plezati. V naših planinah je Špikova stena menda sploh edina po takem skladnem sestavu, da ima vse napake, ki jih naše stene običajno nimajo; druge stene imajo lepo razvit sistem polic in kaminov; njih sicer tudi v Špiku ne manjka - le polic iščeš zaman. V zgornjem delu stene, to je od bivaka dalje, nisva videla niti najmanjše police ali lašte.

Od lusk sem torej plezala na levo po steni ter kmalu zavila na desno proti poči, ki se tu razširi toliko, da tvori desna stena nekako kuliso pred levo steno. Lahko sem zopet nekoliko gvozdila, upirajoč se z desno nogo ob kuliso, medtem ko sem plezala po levi, kakor po odprti steni. Stena se položi tu do 60° - a le približno 15 m; nato se vzdigne k velikemu previsu, nad katerim je navpičen kamin.
Ker se stena položi, se lahko dobro zavaruješ, opirajoč se z obema nogama ob kuliso. Ko je priplezal doktor do mene, sem plezala na desno proti previsi, nato na levo in zopet na desno, do pod previsne stene, ob kateri sem nameravala prečkati na desno, tako da bi prišla v isto črto s kaminom.
V višini prsi so robovi skladov tako ostri, da se lahko sigurno oprijemlješ; drža seveda ni ugodna, ker so roke skrčene in telo visi navzven. Tako sem se pomikala počasi proti desni. Stopov tu ni, a dobre plezalke primejo na 60° nagnjeni steni dovolj, da ne zdrsneš, če ne preložiš cele teže na noge. Počasi je šlo plezanje od rok, in končno sem se držala za zadnji oprijem v traverzi. Iskala sem nadaljnjih oprijemov z desno roko, a zaman. Tako sem visela: nazaj ni bilo možno niti za centimeter, naprej - nič prijemov. Le še dva slaba metra sta me ločila od kulise, ki je ravno desno pod kaminom in tvori nekak kot s steno pod kaminom.*
Ko so mi moči odpovedale in roke odpustile od prijema, sem se z vso silo odpahnila stransko na desno, računajoč, da bom morda vendarle našla kak oprijem - in našla sem ga! ... Le za trenutek je zagrabila desna roka za neko hrapavost skale, nato pa sem omahnila vsled sile odgona ali zaleta desno ven, a našla sem zaslombo ob kulisi, kar je bilo dovolj, da sem se v trenutku zagozdila z desno nogo ob kuliso, z levo ob steno pod kaminom ... Moči so bile seveda docela izčrpane; s skrajnim naporom sem zabila klin in se ga ljubeče oklenila! Ko so se živci nekoliko pomirili, sem se v isti drži, to je razkoračeni, pomikala gor proti kaminu ter z odskokom dosegla oster rob plošče, ki leži vodoravno ob vstopu v kamin. Potegnila sem se gor ter našla toliko prostora, da sem lahko stala s celo ploskvijo plezalk ... Poklicala sem tovariša.
Do previsa je bil kmalu; od tu sem mu svetovala, naj pleza naravnost gor, ker bi na levo z nahrbtnikoma ne izplezal. Poizkusil je kljub temu, pa ni šlo. Vrnil se je nekoliko desno, a ker preko previsa ni bilo prijemov, je stelovadil prosto po napeti vrvi do klina pod kaminom. Tu je toliko počakal, da sem se umaknila nekoliko višje ter se v kaminu zagozdila; nato je splezal do vstopne skale.
Za eno dolžino vrvi sva plezala nato po kaminu, ki je tako širok, da ne moreš gvozditi, temveč plezaš kakor v odprti steni. Na zagozdeni skali, ki je nudila dovolj prostora za oba, sva snedla nekaj keksov in zaužila zadnji požirek čaja, ki pa je le povečal žejo, ki naju je zelo mučila.
Po kaminu sva priplezala do njegovega konca, to je do črne dupline s streho, pod katero je kamin položen in prodnat. Duplina je tako široka, da lahko začetkoma gvozdiš do strehe, nato pa vzporedno z njo ven, tako da jo lahko obideš. Kamin je tam ozek in se človek s težavo prerine iz njega, nakar se povzpneš na streho, ki tvori začetek dolgega položnega žleba, rekla bi korita, ker ima njegov prerez obliko črke V.
Ko sem priplezala iz kamina, sem se kar zleknila na prodnato streho - vedela sem, oziroma slutila, da je stena premagana. Pred seboj sem zagledala star časopis, ki ga je veter privel z vrha, jasen dokaz njegove bližine. Tovarišu sem sporočila veselo novico. Navezal je nahrbtnika na vrv, nato pa sam priplezal za njima.
Po koritu sva hodila kar skupaj, brezbrižno in veselo, saj se kar privaditi nisva mogla na preobrat, da lahko uporabljava zopet le spodnje okončine. Po malem kaminu in lahki skali - sicer je krušljiva - sva priplezala na greben desno od vrha. Spravila sva vrv, zgradila piramido, nato pa splezala še ostalih par metrov na vrh Špika.

Krog in krog so se podile goste megle, le Špikova glava je bila čista, ožarjena od zahajajočega sonca. Bila je 4. ura popoldne; v steni sva bila torej 31. ur. Obula sva si okovanke, nato pa odhitela k prvemu snegu pod vrhom, da sva utešila najhujšo žejo. Daleč doli v dolini je šumela vabeča Pišnica. Kljub utrujenosti sva se spustila v dir - noge so se nekako zapletale – a po številnih padcih sva se končno le sklanjala k čisti vodi potoka. Z veselim zadovoljstvom sva nato korakala po cesti in sva v mraku prispela v Kranjsko Goro.
Tako sva osvojila Špik nama in nam.

*Gosp. Deržaj, ki je plezal pozneje, 23.-24. IX., z g. Hudnikom za nama, je traverzo prerezal na desni in se ji tako izognil; to priporočam vsem zanamcem; kajti ta traverza je res nepotrebna, če je možno preplezati steno pod previsom v ravni črti. Grajanja je vredno, da tega nisem niti poizkusila, ker se mi je prečkanje na levo ter traverza na desno; zdelo pripravnejše. Sodila sem pač le na pogled; da j,e ta tudi varljiv, je dokazal g. Deržaj, ker je našel na desno mnogo lažji prehod.

Mira Marko
Planinski vestnik 1926/12