Na današnji dan, 5. julija 1931, so Mira Marko Debelakova, Edo Deržaj in Živko Šumer zaključili s plezanjem nove smeri po severozahodnem razu
Mira Marko Debelak: Leta 1925. sta Dibona in ga. Escher vstopila v severno steno Špika, plezala do prečnih gred pod velikimi prevesami in prečkala nato na desno do sev. zah. raza (rez, -i die Schneide; raz, -ú . die Kante). Dalje sta prečkala desno poševno preko sev. zah. stene na zahodni greben. Leto dni kasneje sta De Reggi-Deržaj prečkala iz severne v severozahodno steno in poizkusila splezati preko nje direktno smer. V veliki prevesni srednji partiji sev. zah. stene sta se vrnila.
Poletje 1931. nas je priklenilo v meje domovine, ker so imeli tovariši orožne vaje. Ogledali smo si preostale probleme naših gora in videli z začudenjem, da je ostala direktna smer skoraj 800 m visoke sev. zah. stene Špika od l. 1926. neizvedena. Torej zopet enkrat Špik, ponosni beli Špik!
Težke kaplje so udarjale ob okna vlaka in leno polzele po steklu. V Gozdu smo izstopili. Liki siva pajčevina je megla preprezala mokre smreke. Izgledi za prihodnji dan so bili slabi. Kljub dežju smo odšli po stezi »Pod Srcem« in sklenili vrniti se zjutraj v slučaju slabega vremena.
V dveh urah smo bili »Pod Srcem«. Lahko prevesen bolvan je nudil dovolj zavetja, da smo sloneli in sedeli na suhem. Poveznili smo nase spalno vrečo in sladko zaspali. Deževalo je vso noč do četrte ure zjutraj. Jutro je bilo vlažno, a oblaki visoko nad vrhovi. Hitro smo pospravili stvari in odšli po snežišču k desnemu žlebu Zelene glave. Vsled zevajočih poči v žlebu smo se odločili iti preko Glave v steno ter s tem skrajšati vzpon. Z neko gotovostjo smo hoteli doseči večerni vlak v Kranjski Gori.
Ob peti uri zjutraj smo vstopili v skrotje (skrotje, krot Geschroffe) Zelene Glave in dosegli preko nje in njenega lepega grebenčka severno steno Špika. Plezaje na desno kvišku, smo dospeli kmalu do gred, ki vodijo na sev. sev. zah. raz in po njem v malo škrbino v njem. Prečkali smo žleb, napolnjen s snegom, prekobalili rob v dobri prečki in dospeli v globok, teman vstopni kamin sev. zahodne stene Špika. Rožnato rdeče plati v spodnjem delu niso težke, a gornja polovica kamina je jako naporna. Pod zagozdeno skalo smo skozi malo odprtino zlezli iz kamina v žleb, ki nas je privedel do vznožja značilnega stolpa (viden iz Pod Srca). Tu smo prečkali na levo proti Špikovemu razu do izbornega varovališča in dalje poševno kvišku k previsni zarezi z navzdol obrnjenimi oprimki. Kapitulirala sem, ne da bi zajedo poizkusila, ker poznam tvorbo plasti v Špiku v sličnih zarezah.
Vrnila sem se k varovališču. Gledala sem, kako sta se Deržaj in Šumer zaman trudila, priti v zarezo. Končno je prečkal Šumer, dvojno varovan, na desno preko odprte, jako težke stene navzgor v plitvo zarezo. Zabil je vmesni klin in plezal v loku na levo k mali levi (Nische) nad prevesno zarezo. Zavaroval se je na klin, nato sva sledila z Deržajem. Tu smo se s prtljago zamudili. Od te leve smo prečkali na levo poševno kvišku po dobri gredi preko skalnatega nosu v lažjo zarezo. Sledil je težak, a enostaven teren, ki nas je privedel do globokega temnega kamina; konča se v prvi ogromni prevesni partiji sev. zahodne stene špika. Deržaj in Šumer sta prečkala desno iz kamina pod preveso, a te tudi Deržajeva spretnost v premagovanju takih ovir ni zmogla. Splezala sem iz kamina in prečkala na levo okrog vogla k zarezi, pod katero sem našla zadnji klin partije Deržaj-De Reggi iz l. 1926.
Tovariša sta se spustila po vrvi nazaj v kamin in kmalu smo stali vsi trije pod zarezo, ki je pred petimi leti prisilila naše prednike k povratku. Zareza je nepreplezljiva. Posvetovanje je bilo kratko. Edina preostala možnost, da pridemo preko previsne stene, je bil ozek, na desno nagnjen kamin, ki preide v najhujši prevesi v gladko zarezo. Prevesa nam je zapirala nadaljnji pregled. V težki prečki smo plezali na levo poševno navzgor in dosegli kamin tik pod zarezo. Desna stena zareze je premalo nagnjena, da bi se v razkoraku (razkoračaj Spreize, koračaj Grätsche, kobalja Reitsitz) plezalo. Tudi je močno previsna.
Šumer se je zavaroval na klin in varoval Deržaja, ki je moral tu zopet stopiti v akcijo. Po nekaj potegljajih je obtičal Deržaj, upiraje se z levo ramo ob levo steno zareze, v prevesi. Z desno nogo je zaman iskal više ležečo stopnjo. Končno je noga našla oporo na malem zobu. Počasi se je prijatelj s trenjem porival kvišku. Še preden je obremenil zob z vso težo, se je le-ta odkrušil in noga je zdrknila nazaj. S težavo je obdržal ravnotežje. Telo je bilo zopet v prejšnjem položaju. Bili so težki trenutki. Šumer in jaz sva zrasla s skalo, vrv se je zajedla v ramo, pesti so se krčeviteje oprijele vrvi. Nemo sva zrla na prijatelja. Previdno je odpel Deržaj kladivo ob pasu in izklesal v tej labilni drži pripravno stopnjo tam, kjer je bil popreje zob. Desna noga se je zopet počasi upognila. Rob plezalnega čevlja se je oprijel stopnje in tovariš se je pognal navzgor. Gornje telo je izginilo, noge so iskale krčevito opore, zdrsnile in se končno nekje zajele. Videla sva le dvoje umazanih podplatov, čula le sunkovito dihanje. Končno, končno so izginili podplati, in hripavo godrnjanje naju je rešilo otrplosti.
To mesto je bilo celo za naju, ki sva ga zavarovana preplezala, skrajno težko. Nad zajedo smo dosegli lahek žlebič, kjer smo se odpočili in sezidali možica.
Pred nami ni bilo videti ekstremnih težkoč in upali smo pod noč doseči vrh. Razpoloženje ni bilo rožnato; kajti večerni vlak smo bili že zamudili. Hitro smo plezali naravnost navzgor, dokler nam ni navpični teren zabranil nadaljnjega prodiranja. Obtičali smo v pokončni zarezi in videli, da ne moremo dalje. Dosegli smo bili drugo prevesno bastijo Špikove severozahodne stene. Govorili smo o povratku, a popreje smo hoteli poizkusiti zadnjo možnost, to je kamin, ki prereže prevese.
Solnce je zdavnaj zatonilo, rahlo ožarjeno nebo je nudilo zadnjo svetlobo. S posmehljivim žvižgom je zadrdral po dolini naš vlak, spremljan od naših »iskrenih« želja.
Previdno sem preplezala izpostavljeno prečko na desno. Prestop v kamin je jako neroden. Ker je preširok, da bi se dalo gvozditi, sem morala splezati nekaj metrov nižje, kjer sem dobila dobre stope za varovanje. Sledila sta prijatelja. Splezali smo skozi kamin in ga zapustili pod malo trebušnato preveso desno v loku in dosegli tako niz navpičnih zajed. Plezali smo skozi nje, varovaje se na klinih; kajti oprimke smo le slutili, a ne videli. Nikjer ni bilo mesta, kjer bi lahko vsaj sigurno stali.
Temna ovira, prevesna stopnja se je izločala iz teme. Zareze so prenehale pri skalnati luski. Stoječ na robu luske, smo se tipaje potegnili preko male navpične stopnje na ozko gredo pod temno preveso (vidno iz doline). Nad gredo je mala leva. Z vžigalicami smo pregledali steno in v najdene špranje zabili vsak svoj klin, na katere smo se potem »obesili«. Obrnjeni stransko, t. j. sedeč le na desnem stegnu, smo »viseli« v mali levi. Neprodirna tema je bila pod nami in zdelo se mi je, da plovem v zraku. Bila je 11. ura zvečer. Lakota se je uklonila utrujenosti, Deržaju je padel kruh iz rok; spal je, hip nato je zmanjkalo tudi mene. Ponoči sem se za hip zbudila, ker so me od mučne lege bolele kosti. Pogledala sem izpod odeje. V luninem svitu so se kopali vrhovi, na Rušici je ležala ogromna temna senca Špika.
Ob pol štirih smo se prebudili. Nad nami je bilo jasno, prozorno nebo, pod nami je izginila stena v modrino mračne doline. Možic je ostal na levi, mi pa smo prečkali na desno po dobrih stopih pod preveso v ozek, navpičen kamin, katerega gornji del je dokaj težaven. Dve zarezi sta nas privedli preko druge previsne bastije na trioglato gredino v sev. sev. zah. razu. Na njegovi desni strani smo plezali skozi strm žlebič krušljive skale. Nagnjena gredina preneha v tretji previsni stopnji te stene v žlebu, ki se končuje v previsnem pragu pod ozkim kaminom. .
Po nekaj brezuspešnih poizkusih se je posrečilo Deržaju v desnem voglu v razkoraku premagati prag in doseči kamin. Kamin smo kmalu zapustili in prečkali levo v navpično zarezo, ki nas je privedla iz prevese.
Težave so prenehale. Srednje težaven del nas je peljal na desno od glave, s katero se končuje sev. sev. zah. raz. Po lahkih plateh in skrotju smo ob pol osmih zjutraj dosegli vrh.
Za čisto plezanje smo rabili približno 20 ur. Bili smo trije v novi smeri, v dveh bi rabili približno 10-12 ur. Smer je zelo težka, z dvema izredno težkima mestoma in ne zaostaja v nobenem pogledu za mojo smerjo v severni steni Špika.
(Opis te ture je izšel tudi v angleškem jeziku - prevedla M. Copeland – v »The Alpine Journal«, majska štev. leta 1932. - Uredništvo.)
Marko M. Debelakova
Planinski vestnik 1932