Gorniška potepanja: Težko dostopna gora nad dolino Belega potoka.
Lepotica Zahodnih Julijcev
Tine Mihelič je v spremni besedi vodnika Zahodne Julijske Alpe, katerega avtor je Andrej Mašera, popihal na narodno zavest Slovencev in med drugim zapisal:
»Povejte mi, osvajalci Glocknerja in Mont Blanca, koliko vas je stopilo na Visoko Belo špico? Ali pa številni »trekerji«, ki poznate svet od Tibeta do Patagonije, ali ste zavili kdaj v Dunjo in se pretreseni zazrli v veličastje Montaža, v podobo, ki zasenči Matterhorn?« Čeprav sva kuhana in pečena v domačih gorah, je del tega poduka dobro leto veljal tudi za naju. Občutek ni bil ravno najboljši. To »sramoto« je bilo treba popraviti …
Visoka Bela špica je težko dostopna gora. Nanjo sta prva splezala trentarski vodnik Andrej Komac in Julius Kugy 2. avgusta leta 1886 z Zgornje škrbine
Belega potoka čez zahodno steno. Opis njune (avan)ture si lahko preberete v Kugyjevi knjigi, ki jo imamo na voljo v kar dveh prevodih: Iz življenja gornika (France Avčin) in Iz mojega življenja v gorah (Mira Marko Debelakova). To je dandanašnji običajen (najlažji) pristop, ki pa sploh ni enostaven. V dobrih osemdesetih metrih strme stene je samo nekaj klinov in kakšna obledela markacija, sicer pa je treba plezati pošteno drugo stopnjo in se potruditi čez nekaj mest, ki so že bolj podobne »trojki«. Nikar torej na goro brez znanja in ustreznih alpinističnih izkušenj ter obvladanja spuščanja po vrvi, v nasprotnem primeru je obvezno spremstvo gorskega vodnika. Čeprav steno, kot vidite na eni od fotografij, 
zmorejo preplezati (bolj rečeno skakljati po 
njej) tudi domačini na štirih nogah in so nato še firbčni, kako bo šlo okornim ljudem, to še ne pomeni, da je vzpon lahek. Kdor je dorasel severnemu razu, ki sta ga prva preplezala avstrijska oficirja Klug in Stagl med prvo svetovno vojno, pa bo v njem doživel lepo plezanje v trdni skali. V južnih strmalih Visoke Bele špice se skriva Južna krnica Belega potoka, pod njo pa poteka Pot saškega kralja.
Severno obličje doline Belega potoka, ki je pravzaprav nadaljevanje vzhodnega grebena ožje Viševe skupine, sestavljajo Krniška špica (2368 m), Velika (2242 
m) in Mala Lojtrica (2099 m), Rogljič, Lepa glava (2049 m) in Visoka polica (2007 m). Za njo se greben razcepi in utone v strmih gozdovih ter grapah nad Rabljem in njegovim jezerom. To je svet za nepoboljšljive romantike, ki najdejo pot, bolje rečeno smer, tudi tam, kjer je ni, sicer pa je območje še najbolje prepustiti lokalnim prebivalcem, da lahko vsaj tam uživajo svoj mir. Prvim trem goram, ki sem jih omenil v tem odstavku, bom pozornost namenil kdaj v prihodnosti, Lepa glava je že bila na vrsti, Velika 
polica bo dočakala svojih pet minut naslednjič, danes pa se bomo ozrli na južno stran, kjer kraljuje Visoka Bela špica, ki ji družbo delajo ostri stolpiči njenega jugovzhodnega in zahodnega grebena. Prvi je zelo težko preplezljiv, pristope na Malo Belo špico (2206 m), Rabeljsko Krniško špico (2239 m) in še nekaj okoliških špic, pa je močno olajšala Pot stoletnice, ki so jo zgradili in ob tem s pridom izkoristili objekte iz časov prve svetovne vojne, ob stoti obletnici goriške podružnice CAI.
Izhodišče za vzpon na Visoko Belo špico je v Jezerski dolini, nekaj kilometrov zahodneje od Rabeljskega jezera. Kjer se označena pot odcepi s ceste je zelo malo prostora za parkiranje, zato se je bolje odpeljati dvesto metrov naprej in 
vozilo pustiti na precej večjem parkirišču. Po označeni poti se povzpnemo do koče Brunner, ki je bila v zadnjem obdobju temeljito obnovljena, pred tem pa je kazala zelo žalostno podobo. Nestrpneži so na vhodna vrata celo napisali, kdo je po njihovem mnenju glavni krivec za razdejanje v nekdanji »rezidenci« saškega kralja. Nad kočo postane steza bolj strma, dolina pa se vedno bolj obrača proti zahodu. Ko pogledamo iz gozda se nam odkrijejo gore nad Belim potokom, ki so, z izjemo Lepe glave, dostopne le s plezanjem. V njihovih stenah je veliko lepih alpinističnih smeri, vendar tudi »normalni« pristopi nikakor niso lahki.
Pot nas v okljukih pripelje na izravnavo, kjer zagledamo bivak Gorica, ki premore tudi »depandanso«. Nad njim se pne proti nebu visoko čislani severni 
raz Visoke Bele špice, smer najlažjega pristopa pa nas vodi skozi grapo (v zgodnjem poletju sneg!) na Zgornjo škrbino Belega potoka (2150 m). Z nje do vrha nas čaka osemdeset metrov strme stene, ki za neplezalca nikakor ni lahka, zato še enkrat ponavljam, da je to zelo zahtevna tura, ki jo je najbolj varno opraviti v spremstvu izkušenega gorskega vodnika. Iz stene izplezamo šele nekaj metrov pod vrhom, nanj pa nas povabi skromna stezica. Če si je kdo pred bivakom ravno pripravil kosilo, bomo z vrha brez težav ugotovili njegov hribovski meni – le dobro povečavo na fotoaparatu ali daljnogledu moramo imeti …
Spust čez steno je najbolje opraviti s pomočjo vrvi. Če imamo še voljo – in ima vodnik še kaj časa – ni treba, da z Zgornje škrbine Belega potoka takoj sestopimo v dolino, temveč lahko zavijemo na Pot stoletnice in si tako
ogledamo našo glavno izvoljenko še z zahodne strani. Z Male Bele špice in Rabeljske Krniške špice, ki sta le brezpotni »korak« nad potjo, se razgrne v vsej svoji lepoti. Na tej poti, ki je bila zgrajena leta 1983, je poleg naravnih lepot in zanimivosti (kamnine, cvetje, živali …) tudi nekaj atrakcij. Škrbino med obema špicama pot premaga s pomočjo mostu in lestve, kasneje pa bomo šli tudi skozi predor, ki pa ima seveda že daljšo brado, saj datira v nesrečna leta prve svetovne vojne. V predoru je nujna svetilka!
Ko bomo po zagruščeni polici dosegli Krniško škrbino bo verjetno že čas za slovo. Najvišja gora nad Belim potokom je sicer blizu, a zdi se mi, da bi bilo to
vendarle preveč za, že tako doživljajev poln, gorniški dan. V dolino se lahko vrnemo po »naši« dolini mimo bivaka ali pa sestopimo na drugo stran do koče Corsi in naprej po prečni poti čez jugozahodna pobočja Visoke Bele špice in preko grap, ki se spuščajo izpod nje in sosednjih špic. V dolino bomo prišli sicer po drugi poti (po tisti, ki sem jo opisal pri Višu), a skoraj na jutranjem izhodišču, zato hoje po cesti ne bo več kot nekaj korakov.
Za konec. Tura na Visoko Belo špico nama je ostala v lepem spominu. Najbolj po tem, da je ob najinem vzponu čez steno, po njej elegantno sestopal kozorog. Sestopal tako kot zna le on. Sestopal z gore, ki je veljala za nepristopno vse dokler ni prehoda odkril nenadkriljivi Trentar. Sestopal brez vsakršne opreme, bolje rečeno: vse kar je potreboval, je prinesel s sabo na svet. Če poenostavim, mu je bil Andrej Komac vsaj malo podoben ...
Srečno! In ne pozabite – dandanes tako ne gre (več!).