Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dve špici in greben Piparjev


           [email protected]


www.gornik.si



Dve špici; Veliki vrh


Zgoraj levo lahko vidimo
sedečo krav'co ...


... s čopkom namesto rogov.
Menda nič ne muka in ne
daje mleka. Seveda ne, ko
pa ni vijolična, haha.


Pot iz Dunje ...


... na sedlo Čanalut


Vasice v Kanalski dolini:
Lužnice ...


... Lipalja vas ...


... in Sv. Katarina


Proti škrbini med Dvema špicama


Skozi okno


Na vodoravni polici


Modro milje


Poldanšnja špica s Piparji in
Mangrt med njimi


Poliški špiki


Z Dveh špic se vidi tudi
Škrlatica. No, če bi kavka
letela malo nižje, bi videli celo.
Je pa zato odprt pogled na
Dolkovo špico. Spredaj vrhova
Srednjega Piparja.


Dej mal sem poglej. Zahodna
stena Montaža ne bo

nikamor ušla.


Toliko o tem, koliko me
uboga, hahaha.


Ma smo se hecali ...


Alpska madronščica


Perjanica s sredinskim dodatkom


Zapuščina vojnih dni pod
Vrhom nad Cijanerico


Vrhovi Piparjev


Veliki vrh z Vrha nad Cijanerico


Zavetišče Bernardinis


Za Lastavicami se odkriva
Loška stena z Briceljkom


Roglji pod Piparji


Sončni vzhod na severni steni
Široke peči


Divjina Karnijskih Alp
onstran Železne doline


Ovce ...


... s "spremstvom"


Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 21. julij 2010, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 6643

Poplezavanje na krušljivem grebenuGorniška potepanja: Dunja, eden najbolj skritih kotičkov Julijskih Alp ...



Nad divjo in samotno dolino Zahodnih Julijcev

 

Dunja, eden najbolj skritih kotičkov Julijskih Alp. Seveda obstajajo še bolj odmaknjene dolin(ic)e, vendar bi težko našli njej primerno – takšno, v katero se Viš in MontažZabuš in Strma peč nad Dunjolahko pripeljemo in občudujemo veličastno Montaževo zahodno ostenje, ki mu pripada višinsko prvenstvo celotnih Julijcev. Na južni strani se dviga pod nebo mogočna Strma peč, pod Zabušem pa lahko uzremo divje soteske, v katere brez ustreznega znanja in primerne opreme seveda ne moremo. Na severni strani obrobljajo Dunjo manj visoka, a še vedno prepadna pobočja Naborjetskih gora, onstran katerih je prometna Kanalska dolina – pravo nasprotje »naši« dolini.

Srednji Pipar

V Dunji, kot tudi v sosednji Reklanici, že zelo dolgo ni več slišati slovenske govorice. Naši rojaki so potoku skozi dolino, ki ima sedaj enako ime, rekli Rdeča murkaTudi takšni se najdejo nad DunjoDolnja, ker teče daleč spodaj po globokem kanjonu. Do današnjih  so se ohranila le še nekatera imena (Carnizza, Brusnizze, Pustoz, Visocco), ki pričajo o tem, da so v davnini naši rojaki bivali tudi v tem delu Julijskih Alp. V dolini (skoraj) ni več stalnih prebivalcev. Govorijo furlansko, čeprav tudi oni (kot naši Rezijani) pravijo, da je dunjščina že skoraj svoj jezik. Vasice so sicer zgledno urejene, vendar oživijo samo ob prostih dnevih, ko se ljudje vrnejo na oddih. V Dunjo, pravzaprav do vasi enakega imena sredi Železne doline, se pripeljemo po gorenjski avtocesti, nato skozi Rateče do Trbiža, naprej do Tablje in na Montažev ledenikjug po deželni cesti (Dunja, enako kotPogled z "orlovskega gnezda" na Podgorski vrh pri Ukvah tudi sosednja Reklanica nima avtocestnega izvoza) do odcepa slikovite, ovinkaste, nad prepadi speljane in v kratke predore skrite asfaltirane ceste, ki se po osemnajstih kilometrih konča na sedlu Rudni vrh. Komur je vožnja naokoli odveč, se lahko na sedlo oziroma do koče Grego tik pod njim povzpne od konca ceste v Zajzeri, a bo v tem primeru, če seveda v Dunji še ni bil, zamudil veliko lepih novih pogledov, ki jemljejo dih.

Kanalska dolina s Karnijskimi Alpami v ozadju. Spodaj levo planina Duplje.

Za spoznavanje divje doline imamo na voljo tudi bolj pošteno različico, ki ji je vsekakor vredno nameniti pozornost. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja Prečnica pod PiparjiSlap v Dunjiso skozi Dunjo uredili pot in jo poimenovali po tržaškem alpinistu Umbertu Pacificu. Več o tej poti si lahko preberete v vodniku Andreja Mašere Nad divjo in samotno dolino Zahodnih Julijcev, kjer najdete tudi veliko drugih opisov tur, ki jih omenjam v članku, se je pa zaradi razdiralne moči narave, predvsem na mestih, kjer pot skozi Dunjo prečka hudournike, treba ustrezno opremiti. Ker sta izhodišče in konec ture, ki traja šest do sedem ur, na različnih koncih (nazaj verjetno ne bomo hodili), moramo nekako rešiti to novodobno logistično težavo. Moj predlog se glasi takole: zjutraj si odpeljemo kolesa na Rudni vrh, se z avtom vrnemo na začetek poti, prehodimo pot po dolini navzgor in se zvečer ob čudovitih pogledih na skoraj dva tisoč metrov visoko zahodno Montaževo steno, ki jo zahajajoče sonce naredi še bolj mogočno, na dveh kolesih vrnemo na izhodišče.

Kralj Zahodnih Julijcev

Kar sem napisal v prejšnjem odstavku, je seveda samo začetno tipanja veličastja, ki nam ga punujajo gore nad Dunjo. Ture nad dolino so dolge in Viš in Montaž z Dveh špicSrčastolistna mračicazahtevne – predvsem to velja za severozahodne pristope na Strmo peč, Montaž in njune sosede. Zavarovana plezalna pot Norina in vzpon na kralja Zahodnih Julijcev mimo bivakov Muschi in Suringar sta med najbolj zaželenima ciljema izkušenih gornikov. Če železje na Strmo peč še nekako olajša vzpon, pa je »pot« na Montaž resno (in dolgo) alpinistično dejanje, ki terja znanje in izkušnje, sicer pa spremstvo gorskega vodnika. Vse ostalo v teh koncih je večinoma namenjeno redkim izbrancem, ki najdejo prehode tudi tam, kjer jih na prvi pogled ni.

Srednji Pipar

Severna pobočja nad Dunjo so krotkejša in vrhovi, vsaj v primerjavi z gorami na južni strani doline, lažje dosegljivi in dostopni po markiranih poteh, ki se v dobršni meri držijo starih vojaških prometnic. Vrh Dunje (1961 m), Lipnik (1950 Okno pod Srednjim Piparjem ...... in med Dvema špicamam), Dve špici (2046 m), Pipar(ji) (2069 m) in Poldanšnja špica (2087 m) so vrhovi Naborjetskih gora, na katere se odcepijo poti iz Dunje. Za prvi omenjeni vrh že na začetku doline, za Poldanšjo špico pa čisto na koncu – na sedlu Rudni vrh, kjer se svet prevesi v Zajzero. Tokrat sem izbral pot na Dve špici, za zabelo pa dodal še brezpotni zahodni greben Piparjev, ki ni pretežak in omogoča prijetno poplezavanje proti najvišji točki. Vzhodna plat gore je popolnoma podrta in si jo je najbolje ogledati z najvišjega Piparja, ne nazadnje je tudi pot pod vzhodnim grebenom proti Poldanšnji špici ravno zaradi krušljivosti in razdiralnih sil, ki jo vedno znova uničujejo, že nekaj let zaprta.

Poldanšnja špica z Visokega Piparja

Iz Dunje imamo v začetnem delu proti sedlu Čanalut dve možnosti. Potí imata številki 605 in 648. Prva, lažja, se odcepi s ceste na višini 1075 metrov in nas vodi proti severu v vpadnici sedla, druga, ki je zaradi nekaj izpostavljenih prečnic nekoliko težja, pa krene s ceste nekaj serpentin kasneje, z drugimi Na travnatah poljanah ...... Nizkega Piparjabesedami, slabih dvesto višinskih metrov višje. S slednje se vmes odcepi pot na Piparje. Zelo priporočam zemljevid založbe Tabacco 1 : 25 000. Najbolj dobrodošla je številka 18, saj je na tej karti predstavljena celotna Dunja, za prvo silo pa bo dobra tudi devetnajstica, ki sicer zajema našo pot, a žal odreže zahodno polovico doline. Kdor bo obiskal tako Dve špici kot Piparje, mu vsekakor priporočam, da se po zložni poti 605, ki jo v zgornjem delu popestrijo številni zavoji, povzpne na sedlo Čanalut in po vrnitvi z Dveh špic po poti 648, kasneje pa 649 krene na greben Piparjev. Naravnost s sedla na ramo Nizkega Piparja (2004 m) seveda ne bo šlo, saj je na zahodni strani prepadno odsekan.

Visoki Pipar in Montaž

Gremo najprej na Dve špici. S sedla Čanalut nadaljujemo proti zavetišču Bernardinis, nato pa pod Vrhom nad Cijanerico (2008 m) stopimo v predor. Ni dolg, vendar zaradi zavitosti brez svetilke ne bomo daleč prišli. Brez nje nikar na to turo! Na drugi strani sestopimo v bližnjo škrbino, nato pa skozi okno Na grebenu ...... Srednjega Piparjadosežemo umetno izklesano in izpostavljeno polico, ki domala po ravnem preči južno steno Velikega vrha (2046 m), višjega od obeh špic. Ko opravimo s prečenjem, nas do vrha loči le še kratek vzpon po zahodnem pobočju. Do razpotja pod sedlom Čanalut se vrnemo po isti poti, nato pa zavijemo levo na pot 648, višje pa še enkrat levo in sledimo poti 649 proti Piparjem. Markirana pot doseže samo najvišjega od njih, če pa imamo voljo, se lahko po travnatem pobočju povzpnemo na Nizki Pipar (2004 m), ki ni drugega kot rama na grebenu, preden se ta prelomi navzdol. Od tod nadaljujemo po grebenu na Srednji Pipar (2046 m) z majhnim razpelom na vrhu. Težavnost je v okviru (krušljive) prve stopnje, če pa ne bomo dovolj pozorni pri iskanju prehodov, morda malo več. Z vrha sestopimo na jug do označene poti in se po njej povzpnemo do najvišjega Piparja (2069 m), ki mu različni viri namenjajo edninsko ali množinsko obliko, za zabelo pa še zapis Visoki Pipar. V dolino sestopimo po markacijah. Če bomo sestopili po poti 648, nam spodaj ne bo ušlo nekaj asfalta, lahko pa se seveda vrnemo na pot 605 in po njej dosežemo jutranje izhodišče.

Montaž nad Dunjo

O Naborjetskih gorah je v Gorniških potepanjih tekla beseda že pred slabima dvema mesecema, ko sem opisal vzpon na vzhodni »štrcelj« Dveh špic, Viš ...... z Visokim Piparjemimenovan Vrh nad Cijanerico, iz Kanalske doline. Slabo vreme, natančneje megla in junijski sneg, je v tisti reportaži preprečilo lepe razglede in vzpon na Veliki vrh. Že takrat sem napisal, da sva se vrnila v soncu z druge, južne strani, iz slikovite Dunje, odkoder se je videlo zelo daleč. Greben Piparjev je bil seveda neobvezen dodatek, ki sem ga priporočil tudi vam, nikjer pa ne piše, da bi bila tura brez njega osiromašena. Nasprotno. Bogati razgledi, ki se z vrhov Dveh špic in Piparjev odpirajo na vse strani, predvsem seveda na Montaž, so čisto dovolj za popoln gorniški dan.

Jutranji pogled na Strmo peč

Če boste naslednje jutro dočakali v Dunji, vas bo morda, tako kot je naju, po »hotelu pri slapu« očaral pogled na z jutranjimi haljami ozaljšano steno Strme peči, na cesti pa pričakal velik trop ovac, ki bodo hitele na pašo. Ob takšnih razgledih jim je pojedina skoraj zagotovo morala tekniti ... 

Srečno!

 


 

eXTReMe Tracker