ProMo intervju, Klemen Premrl, ledni plezalec: Najbolj bi bil 
zadovoljen z Never Say Never v žepu. Will Gad je v vrhu, dvomim pa, da je videl prihodnost plezanja v ledu. Svedrovci v hribih marsikoga motijo, ob tistih v plezališčih se ne zgane nihče.
To zimo se je "na ledu" kar veliko dogajalo. V Avstriji je bil preplezan Centrecourt (WI7+), v Kanadi Spray On (WI10), v Angliji Never Say Never (8, E7). Kako bi primerjal te smeri?
Kljub temu, da gre v vseh primerih za ledno plezanje, je te vzpone težko primerjati. Jasno je, da je Spray On fizično najtežja in povsem športnega značaja. Centercourt (WI7+) je bolj ali manj klasično ledno plezanje. Za Never Say Never pa takole iz nekaj fotk težko rečem kaj bolj konkretnega, lahko le malo špekuliram.
Špekuliraj …
Dave Birkett, avtor smeri, je v skali čista legenda. Ima največ smeri E8 ali več. Torej je fizično in psihično vrhunsko pripravljen. V ledu sicer nima toliko izkušenj, vendar ne gre dvomiti v zahtevnost vzpona. V Scafellu sem poleti plezal ravno z njim in pokazal mi je nekaj linij, ki veljajo za zimske projekte. Videti je bilo precej pokonci. Osebno bi bil z Never Say Never v žepu še najbolj zadovoljen, ampak pri tako težkih stvareh odločajo razmere. Dave je na razmere čakal slabih 30 let, te pa se lahko spremenijo v enem dnevu.
Kaj pa Centercourt? Smer, ki sta jo avtorja označila za najtežji avstrijski ledni slap in enega najtežjih nasploh, sta z Aljažem Anderletom ponovila hitro in brez pompa.
Albert Leichtfried je smer zelo dobro promoviral in vzpon je bil v gorniških medijih dobro pokrit. Posledično je bil tudi najin vzpon dobro opažen, o njem je poročalo kar nekaj spletnih mest z gorniško tematiko, tako da ravno brez pompa ni šlo. Centercourt je lepa linija, varovanje je slabo, s konkretnimi težavami postreže v drugem raztežaju. Albert je Centercourt primerjal s Second Choice WI 7+ na Norveškem in Senda Real WI 7+ v Chilu. Po ocenah so to najtežje ledne smeri. Z Aljažem sva pred leti opravila prvo ponovitev Second Choice, še bolj na hitro in s še manj pompa. Primerjava je vsekakor primerna, ne verjamem pa, da so to najtežje ledne smeri. V alpinizmu imajo osebni občutki veliko vlogo, iste probleme različni plezalci dojemamo različno, zato ocene dostikrat ne odražajo realnega stanja.
»Videl sem prihodnost lednega plezanja« je po vzponu v Spray On preroško izjavil Will Gad. Je dobro "videl"?
Zadeva je sicer nadvse zanimiva in sigurno bo preplezanih še nekaj podobnih smeri, upam da kakšno novo preplezam tudi sam. Da bi bila to prihodnost, to pa ne verjamem. Pred leti smo plezali na ledenikih, predvsem na Pitztalu, kjer je bilo grozno previsno, tam so bile verjetno preplezane fizično najtežje smeri v ledu, čeprav bolj za trening. Nisem čisto na tekočem, ampak se mi zdi, da je zadeva počasi zamrla, še posebej po nesreči Haralda Bergerja, ki se je zgodila v podobnih razmerah. Gad je pred leti plezal tudi v rudnikih na Švedskem in tudi v tem je videl prihodnost. »I have seen the future of Ice climbing and it is dark« ima najbrž dva pomena. Tisto, kar se nanaša na globalno segrevanje in s tem nič kaj svetlo prihodnost lednega plezanja, je nemara bolj verjetno.
No, vseeno je Gad eden vodilnih lednih plezalcev. Kdo je pravzaprav najboljši v slapovih (Water Ice), v kombiniranem plezanju (Mix) in v alpskem ledu (Alpine Ice)?
Pri WI je v vrhu sigurno Will Gadd, ki je že dolgo na sceni in je v lednem in kombiniranem plezanju premikal in še premika meje. Ne morem mimo Guya Lacella, ki nas je letos na žalost zapustil, je pa med poznavalci nesporno veljal za legendo lednega plezanja. Pri kombiniranem plezanju je to mogoče Markus Bendler, ki serijsko zmaguje IWC in je fizično korak pred drugimi. Kar se tiče AI je še težje reči, takole na prvo žogo bi lahko izpostavil Uelija Stecka. AI označuje tako široko področje, da ga najbrž ni junaka, ki bi verodostojno okronal enega samega plezalca.
Kako je pri nas? Takoj po Centercourtu sta z Aljažem obiskala Logarsko dolino in ponovila Ledenko, eno bolj izpostavljenih naših smeri.
Ledenka je bila precej logična izbira. Smer vsekakor ima svoj sloves in je želja mnogih alpinistov. Na tem mestu ne bi bil rad preveč pameten, dejstvo je, da se ne naredi prav pogosto, sploh ne tako dobro. Malo pred nama so jo že preplezali in v ključnem raztežaju pustili opremo, pa tudi drugih informacij ni bilo težko dobiti. V Ledenko sva vsekakor vstopila s potrebnim spoštovanjem, a smer se je v danih razmerah izkazala za lažjo kot sva pričakovala. Na vrhu sva bila v treh urah in pol, pa sploh nisva hitela.
Slovenski led torej ponuja tudi kaj težjega?
O ja, seveda. Težave Ledenke so skoncentrirane v kopni skali in ledu, zato so težave opisane z ocenami WI in M, v bistvu pa je Ledenka alpska smer. Zato jo je težko primerjati z lednimi smermi. Gledano zgolj tehnično je ocena Ledenke WI 5+, M7 in to niso kakšne posebne težave. Pri nas najtežji slapovi segajo v območje sedme stopnje, najtežje kombinirane smeri pa do M11. Torej, gledano zgolj tehnično, je to čisto drug svet.
Ko govorimo o plezanju, ki se ocenjuje z WI ali M sta potemtakem v svetovnem vrhu in korak pred ostalimi našimi.
V ledu sva najbrž res v vrhu, navsezadnje o tem govorijo najini vzponi, predvsem pa način, kako sva jih preplezala. Predvsem stil se mi zdi v lednem plezanju, pa tudi na splošno v alpinizmu, zelo pomemben. V kombiniranem plezanju sva stik s špico izgubila. V ledu največ štejejo izkušnje in teh imava zares veliko, saj sva lednemu plezanju v vseh oblikah posvetila veliko časa. V kombiniranem plezanju pa se ne da počivati na sadovih stare slave, brez rednega in namenskega treninga težko ostaneš v samem vrhu.
Kaj je najtežje, kar si plezal?
Lahko se mučim in razmišljam, pa ne morem izbrati ene smeri. Tu gre bolj za občutja, za osebno doživetje, seveda tudi za fizične težave in ne nazadnje tudi za varnost ali bolje rečeno nevarnost. Vse skupaj na koncu privede do različno močnih občutkov.
Koliko so ocene v ledu sploh realne glede na spreminjajoče se razmere? Kaj pomenijo luknjice v ledu, koliko olajšajo zadevo ponavljalcem?
Ocene pri plezanju po ledu, snegu in v kombiniranem svetu, že zaradi različnih razmer seveda ne morejo biti vedno realne. V vsakem primeru nam podajo osnovno informacijo o težavah, ki jih lahko pričakujemo. Luknjice v ledu, še bolj pa čiščenje slapu, ki ga opravijo plezalci pred nami vzpon seveda olajšajo. Pri zelo tankem ledu in snežnem ledu pa prav to isto čiščenje lahko razmere poslabša.
Se v mixu »prakticirajo« umetne luknjice? S konico cepina ni težko kaj narediti v skalo …
Ne, s cepini se v skalo luknjice ne da narediti, se pa večkrat kaj odlomi in je potrebno najti drug »oprimek« ali drugačno kombinacijo. Kakšna luknjica se lahko tudi poveča in posledično nudi bolj zanesljivo oporo, ampak to razen v ekstremnih smereh niso tako pomembne stvari. Da bi kakšno umetno luknjico kar naredil, to je pa podobno kot z umetnimi oprimki v skalnem plezanju, odnos to tega se je sčasoma zelo spremenil in tega nihče več ne mara. Kakorkoli že, določeno smer pač preplezaš ali pa ne, tu ni kakšne posebne filozofije. Je pa v alpinizmu fino, ker so za veliko neuspehov krive razmere…
V Angliji si se preizkusil tudi v trad plezanju, kjer se za varovanje izkorišča le naravne možnosti oz. se uporabljajo tista varovala, ki ne puščajo sledi v skali.
Tradicionalno plezanje me je potegnilo, v Angliji sem bil v zadnjih treh letih že petkrat…
Pri nas takih smeri ni. Zaradi naravnih možnosti ali zaradi plezalcev, ki jih to ne zanima?
Prav imaš, takih smeri pri nas ni. Tiste v hribih v bolj vprašljivi skali so ena čisto druga zgodba. Zakaj je temu tako ne vem, eden od razlogov bi lahko bil v naši miselnosti, da so plezališča namenjena zgolj športnim plezalcem in treningu bolj zagnanih alpinistov. Prostor za resno plezanje naj bi bil le v gorah. Drug razlog je najbrž v dojemanju narave oziroma dvojnih merilih. Če na nove svedrovce v gorah dokaj hitro reagiramo, se ob navrtani liniji v nekem plezališču, ki bi bila čisto varno preplezljiva zgolj s tradicionalnim varovanjem, ne zgane nihče. Plezalcev, ki jih tovrstno plezanje zanima, je kar nekaj in mnogi med njimi so se izkazali z odličnimi vzponi v Angliji in drugod po svetu. Naravne možnosti pri nas so, na žalost jih je večina že navrtanih.
Ostane torej plezanje mimo svedrovcev?
Plezanje mimo svedrovcev nima smisla in ne prihodnosti.
In če bi svedrovce odstranili?
Kaj pa vem, najbrž bi s tem povzročili tudi veliko zmedo. Pri nas ni tovrstne tradicije, večina plezališč je zgledno urejenih in namenjenih športnemu plezanju. Bi bilo pa danes in v prihodnosti pametno razmišljati, da vseh smeri pač ni potrebno navrtati. Zaradi narave in zanamcev.
Fotografije: arhiv Premrl