Gorniška potepanja: Nanjo je bilo treba trikrat, in to iz treh dolin, da naju je končno spustila na svoj vrh.
»Najtežje« dostopna gora
Ženiklovec/Veliki Javornik (1715 m) je ponavadi prijazen in lahko dostopen sredogorski vrh v veznem grebenu med Storžičem in Košuto. Vršna pleša je ravno dovolj velika, da omogoča prostran razgled daleč naokoli. Na zemljevidih je zapisano tudi ime Veliki Javornik. Na severovzhodni strani mu dela družbo nižji brat, a se mi zdi, da lahko brez velike škode pogosteje uporabljamo prvo ime. O tem sem se pri Veliki Babi že obširno razpisal.
Javornikov je v Sloveniji kar nekaj, s pridevnikoma Mali in Veliki še precej več, Ženiklovec pa je, vsaj kolikor je meni znano, en sam. Na Veliki in Mali Javornik se lahko povzpnemo na gozdnatem Bohorju, ki v južnih nedrjih skriva celo vrsto 
lepih slapov. Prav tako na vrhova enakih imen vabijo prostrani Javorniki nad Cerkniškim jezerom. Javornik najdemo še nad Črnim Vrhom, ki mu k obsežnejšemu razgledu pomaga lesen razgledni stolp, pod njim pa stoji Pirnatova koča. Vzpon nanj je v snegu in žledu zelo zanimiva dogodivščina. O tem morda več kdaj drugič. Vrh s tem imenom je tudi nad Selami, nad Jezerskim, nad Lepeno na Koroškem in še kje. Še kakšen Ženiklovec sem iskal, a ga do objave nisem našel. Kot etimološkemu laiku mi še najbolj podobno zveni lastno ime vasi v Slovenskih goricah – Ženik.
Najini pohodi na Ženiklovec so bili vsaj doslej zelo zanimivi. Nanj sva se vedno spomnila, ko je bilo premalo časa za kaj resnejšega ali pa vremenske razmere niso dopuščale visokogorskih tur. Zgornji naslov ni napaka. Ženiklovec je, vsaj za naju, najtežje dostopna gora. Vsaj če ga gledava skozi prizmo števila vzponov do prve uspešne osvojitve vrha. Ne vem, ali sva imela do sedaj pri izbiri ciljev toliko sreče ali je za to »krivo« kaj drugega (najprej mi pride na misel trma), toda do sedaj sva obrnila in brez vrha prišla v dolino samo dvakrat, včasih pa »taktično« oklestila cilj, na primer z zimske Škrlatice na Dolkovo špico in Križ, pa še kaj bi se našlo.
Prvič nama je globok sneg preprečil osvojitev Kukove špice, pa čeprav sva pririnila že visoko nad Gulce, drugič pa sta naju orkanski veter in megla sredi 
najhujše zime ob poti skozi Žmavcarje dobesedno vrgla v Bivak pod Skuto. Tudi v njem se nama je zdelo, da s tresočo se hiško vred kar letiva po zraku. Tisti dan z Rinkami seveda ni bilo nič. Po treh urah čakanja razmere niso bile nič boljše, če ne še slabše, in ni nama ostalo drugega, kot da se pobereva v dolino. Vrnila sva se zelo kmalu in v drugo nama je s pomočjo sončnih zimskih dni uspelo osvojiti vse štiri Rinke in tudi Kukovo špico. Ženiklovec se ni dal tako zlahka ... Nanj je bilo treba trikrat, in to iz treh dolin, da naju je končno spustil na svoj vrh.
Dolina Lomščice. Prvič sva se spomnila nanj nekega turobnega popoldneva, kakšne tri ure pred temo. »Za sredogorsko kopo bo pa menda ja dovolj!« sva pametovala. Pa ni bilo. Vem, da se tako v hribe, tudi tiste nižje, ne hodi, toda ker je treba v življenju početi še kaj drugega, kot vandrati po gorah, so včasih tudi popoldnevi kot naročeni za kratek skok od vsakdanjega vrveža in delovnih 
obveznosti. Ker je bilo časa malo, sva se želela kljub najinemu siceršnjemu prepričanju in ekološki zavesti (no, pa ste naju dobili na liman'ce!) pripeljati višje. Pa ni bilo nič iz tega. Ostalo je samo pri pregrešni misli. Padla sva v nemilost človeka, s katerim imajo precej opravka tudi alpinisti, ki so si v steni Bele peči uredili plezališče. Pred neprijaznim lastnikom sva pobegnila v Dolžanovo sotesko in se z majhnega parkirišča na južni strani predora povzpela do partizanske tiskarne (tehnike) Kokrškega odreda, kamor naju je že nekaj let vabila smerna tabla, pa nikoli ni bilo toliko časa, da bi se povzpela do nje. Pod Kušpegarjevimi turni je postavljena lesena baraka, v njej pa so predstavljeni ohranjeni predmeti tiskarjev, ki so kljub borni svetlobi, poleg ostalih stvari, natisnili tudi čudovit primerek Prešernove Zdravljice. Popoldne je bilo »rešeno«. Dobro sva se nadihala in videla nekaj novega. Nastalo je tudi nekaj fotografij, a so se mi tako skrile, da mi jih do objave ni uspelo najti.
Dolina Kokre. Gruden je nasul nekaj snega. Preveč za varno gibanje med skalnimi vršaci. »Kam greva?« »Ja kam? V hosto, a ne? Na Ženiklovec!« Če 
verjamete ... Spet sredi dneva, a tokrat (pa ne zaradi vraževernosti) z druge, jezerske strani. Kmalu za Kanonirjem sva presedlala na nožni pogon ter jo po zasneženi dolini in mimo lepih slapov veselo mahala proti planini Podstoržič, od tam pa približno po označeni poti na Javorniški preval. Približno zato, ker je bilo snega precej več, kot sva mislila, in brez dodatkov na nogah je šlo po celem snegu presneto počasi. Ko sva pod prevalom »obdelala« nekaj izpostavljenih prečnic, nama je počasi postajalo jasno, koliko je ura. In to dobesedno! Na starodavni prehod med jezersko in tržiško stranjo sva prišla skupaj z zahajajočim soncem.
Bele smreke so se kot bele neveste lesketale v zadnjih žarkih. Lepo je bilo, a za vrh seveda prepozno. Komaj sva se dobro okrepčala od napornega gaženja, že je pritisnil mraz. Postalo je hladno in treba se je bilo ogreti. Toda kje? Ne, ne, nisva iskala »šporheta«, le gruntala sva, kam bi sestopila. Vrnitev po rahlo 
spuščajoči se prečnici nama ni bila všeč, pa čeprav bi bilo po stopinjah veliko lažje. S prevala sva jo ubrala kar naravnost navzdol v vzhodni smeri. V pomoč nama je bila strma gozdna grapa (bolje rečeno drča), po kateri sva bolj padala kot sestopala. Snega pod nogami je bilo večinoma ravno prav, tako da so bile akrobacije videti še kar spodobne. Nekajkrat je bilo treba skočiti čez manjši skalni prag, se prikloniti podrtemu drevesu in pred končnim spustom na »ravnino« poiskati obvoz okrog nekaj metrov visoke stopnje. Našla sva ga na desni strani.
Vse skupaj je res strmo in tega sestopa ne priporočam nikomur, še posebej ne brez ugodne snežne podlage, a v takšem svetu pri nas doma spravljamo drva, 
zato morda moj zapis zveni premalo resno in odgovorno do morebitnih ponavljalcev. Nižje je bilo treba preskočiti še nekaj manjših tolmunov in že sva stopila na gozdno cesto ob Tržiškem grabnu. Zakaj je potok s tem imenom na jezerski in ne na tržiški strani Ženiklovca, sicer (še) ne vem, vem pa, da nama tudi v drugo ni uspelo stopiti na vrh. Ob prijazni luni, ki nama je osvetljevala pot ob Reki, sva se vrnila domov in že snovala nov načrt, kako v tretje vendarle doseči vrh.
Dolina Tržiške Bistrice. Nova dolina. Isti cilj. Čeprav gre v tretje menda rado kar samo od sebe, sva odšla na pot ob spodobni uri in ne sredi dneva. To sicer ne pomeni, je budilka zvonila sredi noči, a šest ur, kolikor sva na izhodišču 
naštela do teme, je po vseh izračunih moralo zadoščati. Medtem je prosinec še malo obogatil višino snežne odeje. Kako visoko se kdo iz Tržiča pripelje pod Ženiklovec, je verjetno odvisno od razmer, časa, načina vzpona in še česa. Samo prišepnem. Cesta, ki se malo pred Medvodjem odcepi na desno, pripelje čisto na planino Javornik, odkoder je do vrha po široki travnati poseki tako blizu, da se še dobro zadihali ne boste. Veliko boljša izbira so smuči, sani ali kar leva-desna in – gremo. Cesta je ponavadi splužena, vendar na njej ostane dovolj snega, da bo navzdol s sanmi letelo kot hudič. Vendar pozor! To ni uradno sankališče in srečanje z morebitnim motornim vozilom je lahko zelo nevarno.
Midva sva bila pod Ženiklovcem bolj previdna, saj pod vrh nisva prišla čisto sama, bi pa tudi o zgornjem stavku vedela kaj povedati. Najprej naju je pritegnila pot iz Medvodja do Zadnjega vrha, kjer se začne gozdna cesta 
spuščati proti Lomu pod Storžičem, nato pa sva se vrnila do planine Vetrh pod istoimenskim vrhom (na nekaterih zemljevidih piše tudi Vetrni vrh) in se zložno povzpela do planine Javornik, z nje pa na dvoglavi vrh. Končno! In brez težav! Trud je bil poplačan z bogatim razgledom. Da vse vendarle ne bi bilo tako preprosto, sva za sestop izbrala novo »taborniško« različico, ki naju v severni smeri z vrha pripeljala na cesto dobrih dvesto višinskih metrov nižje. Snega je bilo spet ravno dovolj za prijetno in globoko sestopanje. Najprej je bilo strmo, potem zelo strmo, kasneje pa so mogočna drevesa sneg obdržala na vejah, zato je šlo do ceste in naprej proti dolini na »hej juhej!«
Dovolj, Gorazd, dovolj! Dve strani si že napisal zaradi ene sredogorske krtine ... Samo »piko« še pritisnem. Radi se imejte in za vzpon na Ženiklovec se dobro pripravite. Čeprav si skoraj ne zasluži, da ga imenujemo gora, je vzpon nanj zelo zahteven. V prvem poskusu ga je skoraj nemogoče osvojiti ...