Gorniška potepanja: Pozimi je nekajkrat ponovljenemu normalnem pristopu sledila Pripravniška grapa. Poznavalci dobro vedo, kako se stopnjuje zahtevnost nad našim najvišjim cestnim prelazom: Župančičeva, Butinarjeva ...
Priljubljene znanke nad Vršičem
Mojstrovk začuda (ali pa tudi ne, glede na najine »stranpoti«) še ni bilo v Gorniških potepanjih. Kolikokrat ste že bili na njih? Vsaj na najnižji ste verjetno pogosto v gosteh. V osnovi se sicer hribovci radi matramo, a ni ga čez komot, kajne? Visoko izhodišče pride velikokrat prav. Kadar ni veliko časa in želimo v kratkem času opraviti visoko turo, je Vršič kot naročen. Koristen je tudi takrat, ko so v poletni pripeki napovedane popoldanske nevihte in smo lahko sredi dneva že v dolini, ali pa na začetku zime, ko ti vremenarji prejšnji večer napovejo, da se bo vreme naslednji dan morda pokvarilo. To zadnje je botrovalo najinim Mojstrovkam iz pričujočega zapisa. A pojdimo lepo od začetka ...
Na prvo izmed treh vršiških gospodičen, ki že dolgo niso več vajenke, sta speljani z Vršiča dve markirani poti. Tisto čez južna pobočja zmore skoraj vsakdo (nikar tega jemati dobesedno!), na Hanzovi poti pa je treba kar dobro telovaditi. V kopnih mesecih je naslednja stopnja, vsaj pri naju je bilo tako, razgleden in lahek greben čez Veliko in Zadnjo Mojstrovko do Travnika, pozimi pa je nekajkrat ponovljenemu normalnemu pristopu sledila Pripravniška grapa. Poznavalci dobro vedo, kako se stopnjuje zahtevnost nad našim najvišjim cestnim prelazom: Župančičeva, Butinarjeva ... Veliko je smeri in zelo pogosto so v dobrih razmerah in ob odprti cesti stopinje skoraj povsod.
Tokratna »pot« bo na Malo Mojstrovko vodila čez Nad Šitom glavo. Do vrha, ki si z dobrimi desetimi metri relativne višinske razlike komaj zasluži ta naziv, se 
povzpnemo približno po smeri kopne neoznačene poti, ki se z markacij odcepi pod Grebencem. V ugodnih snežnih razmerah do nje ne bo težav, saj je severovzhodna družica Male Mojstrovke priljubljen turnosmučarski cilj. Nadaljevanje vzpona je dosti zahtevnejše. Do vznožja precej višje sosede še hodimo po razmeroma lahkem grebenu, kasneje pa moramo približno v okviru Hanzove poti, ki se nam priključi z desne, skrbno izbirati prehode. Pod vršno pregrado je v snegu veliko bolje izbrati enega od dveh strmih žlebov, kot pa trmasto vztrajati na »Hanzu«, ki bi nas pripeljal nad globok severni prepad.
Opozorilo! Tura je zelo zahtevna! Naj nikogar ne zavede, da se v zgornjem delu nekaj časa gibamo v območju označene poti. Markacije in varovala so prekrita s snegom. Izvedba ture je zelo odvisna od trenutnih snežnih razmer, ki jih odgovoren gornik spremlja vso zimo in ne samo dan ali dva pred odhodom na goro ter se zna s pomočjo preizkusa trdnosti snežne odeje na kraju samem odločiti, ali je napredovanje varno ali ne. Na turi je nujna uporaba čelade, derez, dveh cepinov (vršna žlebova sta zelo strma!) in lavinske opreme. Za neizkušene je obvezno varovanje in spremstvo gorskega vodnika.
Še kratka zgodba iz minulih dni, da ne bo vse skupaj tako suhoparno. Zjutraj je bila vremenska napoved žal enaka tisti iz prejšnjega večera:
»Danes bo oblačno s padavinami,« je ob petih povedal radio.
Niti vstati se nama ni ljubilo in kar malo všeč nama je bilo, da sva imela končno dober razlog za dolgo poležavanje. Brana, Storžič, Planjava, Dolkova špica in Mišelj vrh so naju v prejšnjih petih dneh že malo načeli in dan počitka bi prišel kot naročen.
»Še dobro, da bo padalo,« sva se muzala.
Pa ni nič padalo ... Ob pol šestih je taisti radio, pravzaprav nežen ženski glas, prebral tole:
»Vreme po Sloveniji ob petih: Ljubljana – oblačno, Brnik – oblačno, Lisca – oblačno, Portorož – oblačno ... Kredarica – jasno!«
»O madona!« je priletelo iz naju. In fronta naj bi prišla z zahoda?! In to v višinah, ne po »tleh« ... V trenutku sva bila pokonci. »Bova lenuharila, ko bo čas za to!«
Za vsak primer sem poklical na Kredarico. Meteorolog mi je z zaspanim glasom verjetno želel sporočiti, da me ni bil prav nič vesel, a protestiral tudi ni. Povedal je, da je res jasno in da nič ne kaže, da bi se v naslednjih urah kaj veliko spremenilo.
»Kaj pa napoved?«
»Ja, napoved je pa res bolj slaba ...«
Pa sem vedel toliko kot prej.
Ker sva zaradi slabe napovedi že velikokrat ostala doma in potem ves dan poslušala, kako je v visokogorju jasno, sva šla tokrat samo vsaj mal' pogledat. 
Jutranja zamuda je bila žal velika, zaradi najkrajših dni v letu celo zelo velika in ker ne živiva ravno pod dvatisočaki, nama ni ostalo drugega, kot da se peljeva nekam višje. Kreda je po rahlo zasneženi »šolski tabli« čisto preveč drsela in samo dobre vile so naju rešile pred kopanjem v bistri očakovi vodi. Seveda bi lahko zavila v Krmo, a sva želela kaj bolj zanimivega, kot je obisk pri jutranjem sogovorniku po obljudeni zimski magistrali. Želji sva »cmeravo« pomahala v slovo in se odvlekla na Vršič.
Iz megle je najprej vstal Prisank, potem pa še ostali okoliški vrhovi. Vreme torej bo! Urno sva jo ucvrla proti Nad Šitom glavi in z nje pogledovala proti Mali 
Mojstrovki. Zasnežene prehode sva iskala sproti in kmalu pristala pod vršno glavo. Desno naokoli bi bilo po Hanzovi poti verjetno lažje in manj strmo, a nama severni prepad ni prav nič prijal. Nad manjšo izravnavo sta bila na voljo dva »primerna« žlebova. Najprej sva poskusila v desnem. Čez spodnji skok je šlo, zgornji pa nama ni bil povšeči. Biserka, ki je že pod spodnjim pametno počakala, da bi videla, kaj bom opravil, se je vrnila do vznožja in vstopila v levi žleb, sam pa sem se kar iz sredine desnega žlebu po izpostavljeni prečnici »prestavil« v levega in tako prešprical njegov spodnji (po dekletovem pripovedovanju) zahtevni prag. Do vrha je šlo potem skoraj brez težav. Strmo je bilo res, a podlaga je dovoljevala uživaško vzpenjanje. Žleb naju je dostavil skoraj točno na Malo Mojstrovko. Do nje naju je ločilo le še nekaj »položnih« korakov.
Medtem se je vreme pospešeno kvarilo. Nebo se je vedno bolj zapiralo. Mrzel jugozahodnik, pred katerim sva bila skrita ves čas zahtevnega vzpona, nama je na vrhu v trenutku hušknil v obraz in dobro sva se morala zasidrati, da naju ni odneslo proti Slemenu. Po normalki ni bilo nikogar na vrh. Vršič je bil, z izjemo najinega malčka, prazen. Očitno so vsi razen naju vedeli, da bo ta dan oblačno s padavinami ...
Res je pihalo in bilo vedno bolj oblačno, a vreme se še vendarle ni čisto podrlo. »Če sva že tukaj,« sva si rekla, »greva še na višjo sosedo.« Po grebenu sva v nadaljevanju 
dosegla še Zadnjo Mojstovko, potem pa je bilo res dovolj. Razgledov seveda ni bilo. O Jalovcu, Mangrtu in ostalih velikanih Julijcev sva lahko le sanjala. Pihalo je vedno hujše in megla je bolj in bolj grozila. Vrnila sva se po svojih stopinjah. Veter, ki je na vso moč vlekel v najino smer, nama je omogočil, da sva kratek vzpon na Veliko Mojstrovko opravila skoraj brez svoje energije. Samo noge je bilo treba prestavljati ... Neverjeten občutek! Le severni prepad je bilo bolje odmisliti ...
Ob sestopu proti Grebencu se v megleni sivini res ni videlo ničesar več. Toliko časa sva prečila proti levi, da sva dosegla »avtocesto« z Male Mojstovke. Na 
tem mestu bi se rad zahvalil vsem urejevalcem poti, tokrat še posebej tistim, ki so poskrbeli za to, da zelo obljudena pot dobiva lepšo in naravi bolj prijazno podobo. Delo, ki ga opravljate, zahteva veliko časa in truda. Hvala vam! Na vrhu melišča/snežišča, ki ga imajo na dlani vsi popotniki, ki se pripeljejo na Vršič, se je nebo vendarle odprlo. Celo tako zelo, da sva spodaj našla pot, ki pripelje točno do poletne prodajalne spominkov. Ker cel dan nisva srečala žive duše, sva malo pofirbcala okoli vršiških planinskih postojank. Tudi tam ni bilo nikogar. Srečala sva le tovariša na zidu pri Erjavčevi koči ...
Za konec še tole. Morda kdo ve, zakaj se severovzhodni predvrh Male Mojstovke imenuje Nad Šitom glava? Šite so vendar na drugi strani Mojstrovk, pod Grebencem pa na nekaterih zemljevidih najdemo ime Za Šitom. Toda kje je Šit? To se je spraševal že Ivan Pepelnjak. Ne vem, ali je že našel odgovor ...
Ko sva dopoldne dosegla prvi vrh, je draga, še preden je odprla termovko, oznanila:
»Tole je pa res Nad Šitom glava!«
Ne spomnim se več, kaj sem zabrundal nazaj, zdi pa se mi, da nekaj takega kot: »A bejž no. In Triglav je, ne boš verjela, najvišja gora pri nas … Pa proti večeru se bo po moje ziher stemnilo …«
O stvareh, ki so kristalno jasne, se ponavadi ne pogovarjava in izjava, da sva dosegla Nad Šitom glavo, je sodila približno v to kategorijo.
»Pa ne,« je nadaljevala, še vedno brez čaja v roki, kar sicer ni njena navada (sedaj sem pa še špeckahla, haha): »To je res Nad Šitom glava ... Nad angleškim shitom. Zastopiš?«
»Ajaaa ... Seveda zastopim,« sem bil takoj pameten in z dodatkom: »Ej, dej mi enmal za pit,« hitro našel izgovor za dolgo lajtngo.
Spodaj je bila gosta megla, iz katere je gledalo samo Robičje. Skrivnostne meglice so morda res zanimiv fotografski motiv, a ko te v gorah zavije gosta megla, je vse skupaj res še najbolj podobno ... No, saj veste čemu. Verjetno je že marsikdo, ki se mu je v brezpotnem svetu skrilo obzorje, zavzdihnil: »O shit!« In pod Nad Šitom glavo ga je bilo v izobilju …