Gorniška potepanja: Prisojnik/Prisank je bogat. Lahko bi pisal o marsičem. Tokrat se bom osredotočil na poimenovanje mogočne gore, prijetno srečanje z našimi južnimi sosedi in pripovedko o ajdovski deklici.
Ajdovska deklica v Prisanku*
Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se ob jutranjem zvonjenju budilke samo obrnili okoli in se delali, kot da niste slišali nič, pa vas je kmalu zatem glas radijskega napovedovalca, ki je prebral vreme po Sloveniji ob petih, z 
besedama: »Kredarica jasno!« dobesedno vrgel iz postelje? Moja lenoba je bila pred Prisojnikom zelo trdovratna in tudi obljuba jasnega jutra v visokogorju ni pripomogla k temu, da bi se skobacal izpod kovtra. Posredovati je morala Biserka z vlečenjem odeje in s ponovitvijo napovedi o jasnem vremenu, ki je v nasprotju z dolinsko meglo menda kraljevalo v ranem jutru sredi Julijcev. Vremensko poročilo sem taktično preslišal. Brez uspeha. Še dobro, da je bilo tako ...
Prisojnik/Prisank (2547 m) je bogat. Lahko bi pisal o marsičem. Tokrat se bom osredotočil na poimenovanje mogočne gore, prijetno srečanje z našimi južnimi sosedi in pripovedko o ajdovski deklici.
Najprej o imenu današnjega glavnega igralca. Prisank ali Prisojnik. Dolgo let so jezikoslovci stikali glave. Menda so se sedaj poenotili v prid Prisanku. Ali res? Tuma daje prednost Prisojniku, Klinar Prisanku, v Miheličevih vodnikih sta imeni 
največkrat enakovredni, tudi Habjan uporablja oboje, Stritar piše, da Trentarjem kranjskogorski Prisank ni všeč in ga še vedno rajši imenujejo Prisojnik, kar je ovrgel Prle, ki je napisal, da slednji uporabljajo Prisanek. In kako je na zemljevidih? V preteklosti je prevladoval Prisojnik, ki so ga kasneje dopolnili s Prisankom v oklepaju (ali obratno), se je pa eden zadnjih zemljevidov (Jalovec in Mangart 2004) »vrnil« k Prisojniku. Z naštevanjem primerov uporabe obeh imen bi lahko nadaljeval v nedogled, a to ne bi imelo velikega smisla. Nama se še vedno zdi najbolj prisrčna domislica od Marijane in Marka, da se vzpenjamo na Prisank s severa, na Prisojnik pa z juga. »Ja, kaj pa grebenska pot?« bo kdo vprašal. Hm, pa naj bo še Prisanek.
Po omenjeni poti sva se v snegu že povzpela na vrh, a je zaradi močnega vetra nimava v najlepšem spominu. Smer čez južna pobočja je zaradi plazov precej bolj nevarna, a ob ugodnih razmerah lažja od grebenske. Vsaj najine izkušnje so takšne.
Kmalu nad bližnjico, ki pripelje na Gladki rob in sliši na ime »strma grapa« (30°–
40°, 100 m), sva v območju južne poti zagledala tri pike, ki so se že vzpenjale po pobočju nad 
skalno zaporo. Grebensko pot sva pustila pri miru in se lotila dolge prečnice, ki naju je privedla do spodnjega dela strmine. Višje je treba prestopiti na desno v sosednjo grapo, ki se izteče na prostrano vršno pobočje. Sliši se enostavno, a ob morebitni megli, nepoznavanju terena in ostalih vremenskih neprilikah, ki prežijo na zimske obiskovalce gorá, še zdaleč ni tako. Zatorej previdno!
Kakšnih tristo višinskih metrov pod vrhom sva dohitela prvega od dobrotnikov, ki so nama shodili dobršen del poti – ni veliko takšnih dni. Bili so naši južni 
sosedje, ki so si izborili »športni dan« in se ločili od skupine, ki je spodaj izvajala tečaj varnega gibanja v zimskih razmerah. Najpočasnejši izmed njih je povedal, da je ravno prebolel gripo in da mu zato ne gre najbolje. Naslednji je menda »fasal« sončarico, ker je doma pozabil kapo, le prvi se ni dal. Veselo je oral ledino, a nato vendarle opazil, da za njim ni njegovih kolegov, temveč dva neznana obraza.
Da se v dolini ne bi razvedelo, kako je Hrvat Slovencema zgazil ves Prisojnik, sem se na njegovo ponudbo velikodušno odzval in prevzel vodstvo. Kakšne pol ure je še bilo do vrha, ki smo ga mi trije dosegli precej pred obolelima sosedoma. Pogovarjali smo se o vsem mogočem, samo o politiki ne. Prav nobene potrebe ni bilo za to.
Za konec še pripovedka o ajdovski deklici. Prebral sem nekaj njenih različic. Vse so si bolj ali manj podobne. Lahko bi naredil še svojo obnovo, a 
se mi zdi prav, da prisluhnemo Dušici Kunaver, zbirateljici ljudskega izročila, ki je pred pozabo rešila prenekatero zgodbo iz minulih dni. Seveda gospa ni samo to, ampak še mnogo več. Ljubitelji gorá jo poznamo predvsem po izdaji knjig, ki so posvečene spominu na Aleša. Žal je svojo življenjsko pot končal mnogo prezgodaj. Naj se Dušici ob tej priložnosti zahvalim za ves trud, ki ga namenja pisanju in urejanju zanimivih knjig.
»Nad Vršičem je v rebri skalnega Prisanka okamnela ajdovska deklica, ki začudeno strmi v dolino Trente. Ko prično jeseni dnevi sušiti sočne planinske trave, da otrde in postanejo slamnate, hite planinski kozli mimo nje niže v dolino, v zavetje temnih jelovih gozdov. Ob jutrih dvignejo mrzli jesenski vetrovi iz doline megle, da se prično valiti preko skalnih čeri, ki kipe v nebo. Takrat se ajdovska deklica skrije radovednim očem.
Malokateri planinec pa ve, kako je v davnem času zašla med skaline in previsne pečine strmega Prisanka in kako je okamnela v skalni rebri.
Ajdovska deklica je bila za živih dni dobrega in usmiljenega srca, ker je gornike in tovornike zmeraj vodila skozi snežne zamete v dolino Trente. Baje je živela pod previsnimi pečinami in skalnimi policami. Če je videla, da so gorniki zašli, je zapustila svoje skrivališče ter pohitela na ride Vršiča, najsi je sneg še tako naletaval.
Nekega zimskega dne, ko so se temni sivi oblaki nakopičili nad Prisankom in ko se je burja krohotala z mrzlim smehom, je snežilo, da je sneg kmalu zamedel vse poti. Gamsji trop se je na žvižg starega samca mimo ajdovske 
deklice, ki je ždela pod pečino, zapodil v dolino in sprožil plaz, ki je zgrmel v kotlino. Gorniki in tovorniki, ki so bili namenjeni v Trento in dalje proti sončnemu Primorju, so komaj ušli bobneči smrti. Zameti so bili tolikšni, da bi na tovorni poti zašli, če jim ne bi pomagala ajdovska deklica, ki je še tisti trenutek zapustila svoje skrivališče, gazila pred njimi visoki sneg in jim kazala pravo pot. Ko pa so se tovorniki po dolgih dneh po istih poteh vračali domov, so pod previsno skalo ob vznožju Prisanka pustili vina, kruha in mesa za ajdovsko deklico. Tako so jo obdarovali vselej, kadar jim je pomagala, da ni bila nikoli žejna in lačna.
Ajdovska deklica pa ni bila samo vodnica, ampak tudi sojenica. V temnih nočeh je obiskovala mlade matere in prerokovala novorojenčkom, kako bodo živeli ...
Tako je neke noči prišla tudi k mladi planšarici v dolini Trente. Mati, ki je pravkar povila sinčka, je v topli koči spala, ajdovska deklica pa se je neslišno približala zibelki, se sklonila k otroku in mu prerokovala: »Ko boš zrasel v mladeniča, boš postal pogumen lovec, kakršnega še ni bilo pod Prisankom. Po pečinah in previsnih skalinah boš zalezoval belega gamsa z zlatimi rogmi. Kozla boš ustrelil, zlato rogovje prodal in bajno zabogatel ...«
Ko pa so za to prerokbo zvedele sestre ajdovske deklice, so sojenico preklele, da je okamnela, ko se je vrnila v prisanško steno.
Tamkaj je še dandanašnji in začudeno strmi z velikimi kamnitimi očmi v dolino Trente.
Če boste kdaj šli na Vršič, si le oglejte njen kamniti obraz, ki je strmemu Prisanku v okras!«
Da bi bil še dolgo ...
* Dušica Kunaver: Slovenske ljudske pripovedke (povzeto po delu Lojzeta Zupanca: Zlato pod Blegošem)