Mijo Kovačevič: Nihče izmed nas še ni bil tam, čeprav smo nekoč davno gulili šolske klopi prav blizu. Morda je zato še toliko večje presenečenje, po tem, ko nas ob zapornici pričaka prijazna vojakinja ...
Termometer je bolj v minus kakor v plus in zunaj se že mrači, debate z gorniško tematiko občasno (z)motijo zvoki glasnih zimskih gum, ki se valjajo po hladnem asfaltu dolge avtoceste. Štirje hribovci, vodniki, inštruktorji se peljemo proti severu, proti štajerski prestolnici. Nihče izmed nas še ni bil tam, čeprav smo nekateri nekoč davno gulili šolske klopi prav v Mariboru. Morda je zato še toliko večje presenečenje, po tem, ko nas ob zapornici pričaka prijazna vojakinja in v temi parkiramo pred mogočno in lepo urejeno Kadetnico v Vojašnici Generala Maistra.
Po vpisu na seznam prisotnih iza vhodnih vrat, nas čaka še vzpon. Široko stopnišče Kadetnice, impozantni oboki nad njim in globoka "luknja" v sredini, ki kar sama po sebi poraja ideje o poligonu za spuste po vrvi skozi vsa štiri dokaj visoka nadstropja te mogočne stavbe. Sanjarjenja in številnih stopnic je kmalu konec, kajti znajdemo se v velikem avditoriju Kadetnice. Udeleženci se zbirajo in če bi jih želeli stlačiti v eno ali dve starostni skupini bi se krepko ušteli. Ne niso samo mladi, prav vse generacije prihajajo na predstavitev letošnjih gorniških doživetij majhne skupine Uličarjev, ki pa že nekaj časa ni več tako majhna kot se morda zdi.
In potem se je pričelo. Tone Železnik idejni vodja in pravzaprav oče te skupine pri PD Maribor Matica, je prijazno nagovoril prisotne in nam obljubil pregled samo tistih "nekaj" tur, ki so jih opravili v letošnji sezoni kopnih vzponov. Sledi projekcija. Vrstijo se številne fotografije, govornik dokaj spretno povezuje zgodbo z zgodbo v prav zanimivo verigo dogodivščin, zanimivo tudi tistim, ki v gore ne zahajamo od včeraj. Prijetna glasba v ozadju in tišina v avditoriju, ki jo kdaj pa kdaj prekine smeh udeležencev ob zabavnih dogodkih. Sem menil, da Toneta po dveh letih druženj malce poznam, a teh njegovih vrlin retorike očitno nisem.
Potrudili so se, na 143 straneh njihove predstavitve so prikazali del tistega kar so v gorah počeli Uličarji letos. No ja, letos? To bi bilo preveč posplošeno, pač pa v sedmih mesecih letošnje sezone. In kaj so počeli? Tisto kar jih veseli, kar jim daje smisel druženja. To pa je plezanje Zavarovanih Plezalnih Poti - ferat. Če bi komu zastavili nagradno vprašanje koliko so jih obdelali letos, verjetno nebi dobili niti pravega, niti približnega odgovora. Kajti od sedmih mesecev sezone so bili kar 60 dni, torej polna dva meseca v skali.
Ob pregledu njihove letošnje statistike smo našteli okoli 84 plezanj skupine, ob tem so nekatere ferate splezali večkrat zaporedoma na isti dan. Hm, "tistih nekaj tur v letošnji sezoni" ... Kapo dol! še posebej ob podatku, da so na svoje ture popeljali kar 300 udeležencev v starostnem razponu od deset pa do 69 let, jih nekatere (na novo) zastrupili s skalami, četudi ojekleničenimi. Bili so kot prvi Slovenci na najtežji ferati nasploh, skupaj z ekipo RTS so pripravili nekaj zanimivih športnih TV oddaj iz tega področja gorništva in pa predvsem plezali so. In če je to vsaj malo pripomoglo k vsesplošni varnosti v gorah, potem je bil namen dosežen.
Verjamemo, da so pri njihovem planinskem društvu in še kje ponosni na Uličarje, saj to kar počno delajo skrbno, previdno in s spoštovanjem varnostnih pravil, tako kot se temu streže če si šolan. In ne nazadnje, Uličarji niso le majhna skupina zanesenjakov štajerske prestolnice, širijo se, upravičeno, saj dober glas seže v deveto vas. To so dokazali tudi obiskovalci torkove (zanimive) projekcije v Kadetnici, našteli smo jih petindevetdeset.
Uspešno in varno še naprej!
Mijo Kovačevič