Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Z Natalijo na jeklenice

TV reportaža iz Labota (od 7.06 do 17.19)

Starejše oddaje RTS o ZPP

Uvod v feratarstvo 18. november 2010

Predstavitev "Uličarjev" 4. marec 2011

Najava snemanja v Labotu (11:55 do 17:10)

sobota, 2. april 2011, ob 05:27, Tone Železnik, ogledov: 3287

Tone Železnik: Od ideje do spusta po vrvi je dolga pot

Z Natalijo, urednico oddaje ŽIVA na RTS sva se dogovorila že lani. Ob zaključku najine razprave pred kamero je vsa navdušena sprejela vabilo, da jo pomladi na lep sončen dan povabimo na vadbeno šolsko ferato v plezališče v Labotu / Lavamünd, Avstrija.

Zima je hitro minevala, mi pa smo na srečanjih in urjenjih na plezalni steni pod strokovnim vodstvom alpinista uspešno opravili »malo šolo« osnov športnega plezanja. Zaključno preverjanje v Plezalnem centru v Wolfsbergu je minilo v obojestranskem zadovoljstvu. Mi, člani neformalne feratarske skupine »Uličarji« pri PD Maribor Matica, smo postali bogatejši za osnovne športnoplezalne izkušnje, ki nam bodo olajšale »garanje« na ekstremnih feratah. Naš učitelj pa je zadovoljen odkljukal resnost in zavzetost udeležencev v procesu usposabljanja.

In nenadoma smo bili v pomladi. Prav ničesar nismo hoteli prepustiti naključju, zato smo Natalijo in kamermana povabili na urjenje na plezalni steni. Kako smo se spogledali, ko nas je nek večer v telovadnici pričakala kamera na stojalu in oba navdušena gosta. Stari alpinistični maček Davorin (več kot tisoč alpinističnih vzponov) ju je popeljal v osnove plezanja in skupaj s Francijem (Natalija ne bo do smrti pozabila njegovega stiska roke po »alpinistično«) sta z navodili pomagala pri premagovanju umetne stene. Na drugem koncu telovadnice sta se oba še praktično preizkusila v različnih načinih varovanja med spustom po vrvi.

Pozneje smo se dogovorili za klasiko: varovalni pripomoček ATC in stari dobri Prusik ter dodatno varovanje z back-up vrvjo. Ob slovesu je bilo ozračje polno vznesenega pričakovanja za uspešno izvedbo dogodka. Ostala je le še ena neznanka – vreme, ampak mi smo se odločili, da bo v soboto 23. marca prekrasen sončen dan.

Pred tem smo ponovno šli v plezalšče v Avstriji na generalko, pa tudi, da bi natančneje opredelili vse postopke v zvezi z varovanjem udeležencev. Razen njiju smo upravičeno pričakovali udeležbo še kakšnega novinca na prvem srečanju s čudovitim svetom vertikal. O, je bilo smeha pri igranju vlog. Priletna alpinistka Gusta je povsem upravičeno zahtevala da jo imenujemo »Natalija«. Jaz pa sem bil snemalec z »originalno« škatlo za hribovsko obutev. Sem z veseljem nanjo napisal »kamera«, le da nisem vedel do bo tisto resnično HD čudo od snemalne tehnike tako zelo, zelo težko. Natalija je v petkovi oddaji ŽIVA gledalcem prikazala vzdušje na srečanju v telovadnici in napovedala dan  «D«.

Sobotno jutro je obljubljalo prekrasen dan. Predhodnica je bila bolj zgodnja, saj smo nameravali postoriti vse potrebno do prihoda skupine. Kmalu se nam je pridružil še mentor, ki je pripeljal zmagovalca krajšega kviza o feratarstvu iz našega predavanja v Kadetnici. Glavna nagrada je bila povsem nevsakdanja – sodelovanje v izvedbi akcije »Z Natalijo na zajle« in vodeno plezanje šolske ferate.

Z vrha stene smo videli vse tiste avtomobile z našimi registrskimi oznakami, nato pa je stekla izvedba kot prava švicarska ura. 26 nas je bilo vseh skupaj, tisti z ekstremnimi feratami za seboj in tisti, ki so s spoštovanjem prvič zrli navzgor v pokončno steno in svetlečo se jeklenico. Najstarejši udeleženec jih je imel 68, najmlajši junak pa bo čez dober mesec praznoval 12. rojstni dan.

Opremili smo Natalijo in snemalca Marija, ostali pa so se zbrali ob dobro založeni mizici z bogato ponudbo energije. Še kavica ni manjkala. Prva sva šla v steno s snemalcem, on veselo in pogumno navzgor, jaz pa malo počasneje za njim s tisto težko HD kamero v velikem vojaškem nahrbtniku. Ustavila sva se na skrajnem robu prečnice in spremljala vzpon Natalije in vodnika Zorana. Je kar naporna reč takšno snemanje v pokončni steni. Posneli smo prvi komentar na tistem mestu, potem pa nadaljevali proti vrhu.

Na vrhu pa eno samo nepopisno navdušenje obeh, ki pri Nataliji ni splahnelo, snemalec pa je postajal vse bolj redkobeseden, ko sta ga začela Mijo in Miran navezovati na vrvi na katerih bo visel naslednjo uro, on pa je pri tem naskrivaj malce poškilil v globino pod seboj. Davorin je na vrhu stene pripravil Natalijo in z Zoranom sta uživala v spustu vsak na svoji fiksni vrvi, Marijo pa je zares dobesedno trpel. K temu sta pripomogla (pre)težka kamera in plavajoči položaj ob pokončni steni, za nameček pa je imel še težave s plezalnim pasom. Mi smo se po akciji krohotali od smeha, on pa je bolj žalostno imel pripombe o vsaj enodnevni spremembi spola.

Na koncu nas je čakal še veliki finale prvega dela. Intervjuji pred kamero, krst novincev (Davorin je bil prizanesljiv, po Francijevi krstitvi bi ženske nekaj dni nosile le ohlapna krila – pač stara šola in navade »takratnega« alpinizma) in obvezna gasilska fotografija pod steno. Sijoči in nasmejani obrazi povedo vse. Gosta sta se poslovila in Natalija nas je vse povabila na ponovno srečanje v petek. Takrat bo v studiu predstavila svoje doživljaje in jih podkrepila s posnetki, vse pa bo v našem prostoru pripomoglo k prepoznavnosti sodobnih zavarovanih plezalnih poti. Zagotovo se nam kdo poleti pridruži na nekaterih lažjih turah ali gre z nami k sosedom v šolsko plezališče Labot. Tam smo kar pogosto, obvezno pa na jeklenici preživimo nekaj intenzivnih ur pred odhodom na vsako ekstremno ferato. Poslej bo še bolje, saj bomo imeli doma na razpolago dosti zahtevnejše vadbišče ZPP (zavarovano plezalno pot), ki so jo nadelali po evropskih standardih v Gonžarjevi peči nad Vinsko Goro.

Po odhodu naših gostov se je pričel »splošni naskok« na jeklenico (plezali smo v parih, tudi med opisanim vzponom in spustom). V spremstvu bolj izkušenih so plezalno pot težavnosti C/D zmogli prav vsi, nekateri tudi večkrat zaporedoma. O žarečih obrazih po vrnitvi pod steno in opisu občutkov bi lahko napisali veliko. Tudi trije najmlajši junaki so brez problemov »zmajstrali« vsak svoj vzpon. Na koncu so nekateri opravili še svoj prvi samostojni spust po vrvi. Potem pa se je nekdo odločil, da mora biti vsake pravljice enkrat nepreklicno konec. Krepko je zagrmelo in nas pregnalo iz stene. V nalivu smo na hitro pospravili opremo in se poskrili v avtomobile.

Na poti domov smo se ustavili na naši obvezni javki na poti s Koroške proti Mariboru. Pri Šarmanu v Javniku vsakokrat opravimo gamsjo – kofetarsko analizo in se dogovorimo za naslednjo skupno aktivnost. Tokrat ni nobenega dvoma, da gremo vsi v nedeljo 3. aprila na otvoritev učnega poligona v Gonžarjevi peči (morda spotoma skočimo še na Ramšakov vrh). Potem pa bo v aprilu že na vrsti zavarovana plezalna pot Tabora pred Železno Kaplo, če bo le vodostaj Bele dovoljeval dostop do stene. Gremo pogledat, če so smo to zimo dovolj dobro poskrbeli za vzdrževanje plezalne kondicije.

Joj, skoraj bi pozabil! Na kakšno deževno soboto v aprilu gremo skupaj z Natalijo v Plezalni center v Wolfsberg. Bi jo morali videti, kako se je navdušila nad zanimivo in kar visoko umetno plezalno steno.

P.S. Slikce bodo vsaj malce približale tisto čudovito soboto, polno nevsakdanjih doživetij, naredile so jih Mijova, Davorinova in moja črna škatlica.
Obsežen foto album pa (kot običajno) najdete tukaj

PRIDRUŽITE SE NAM KDAJ NA KAKŠNI ZAVAROVANI PLEZALNI POTI!

Tone Železnik

eXTReMe Tracker