Igor Škamperle: Ob otvoritvi razstave in doprsnega kipa v Kranju, 2. septembra 2011
Nejc Zaplotnik (1952-1983)
je bil izjemna osebnost, ki dejansko prehaja že na legendarno raven. Njegovo izjemnost zaznamujejo odlični alpinistični vzponi v domačih in tujih gorah, iskrena in preprosta velikodušnost, ki so jo izžarevala tako njegova dejanja v gorah kakor pristni odnos med ljudmi, izjemna pa je in bo ostala tudi njegova knjiga Pot, v kateri je popisal svoje alpinistične izkušnje in dosežke. Nekateri od teh so postali že antologijski in sta na neki način oba, tako sam vzpon, kakor avtorjev (Nejčev) literarni opis dogodka, postala pomemben del slovenske alpinistične zgodovine in njene kulture. Eden takšnih je nedvomno opis sklepnega vzpona po jugozahodnem grebenu na vrh Everesta, ki sta ga po zahtevnem plezanju opravila z Andrejem Štremfljem in prišla kot prva Slovenca (in tudi prva Jugoslovana) po prvenstveni smeri na najvišjo goro sveta. Mnogi ta vzpon, preko zahtevnih skalnih stopenj nad osem tisoč metri, poznamo skoraj iz prve roke, ker ga je tako pristno in doživeto opisal Nejc Zaplotnik.
Nedvomno je bil velik literarni talent in njegova knjiga Pot se umešča med najboljša literarna dela s področja opisovanja gora in narave. V slovenski kulturi ima takšno pisanje dolgotrajno in bogato tradicijo, ki spremlja naš prostor od samega začetka književnega ustvarjanja, od prvega pripovednega dela Janeza Mencingerja iz sredine 19. stol, ki ima naslov Moja hoja na Triglav, (čeprav ne gre za opis vzpona, ampak za razmislek o narodni kulturi), preko znamenitih in danes že klasičnih del gorniškega leposlovja, ki so jih pisali Josip Tominšek, Pavel Kunaver, France Avčin, do mnogih sodobnih avtorjev.
Nejc Zaplotnik presega dokumentarno raven in prekoračuje opis samega dogodka in njegovo akcijsko dogajanje. V svoje pisanje je zelo učinkovito vnesel eksistenčno vsebinsko raven, s katero ima bralec možnost vstopati v neposredno doživete psihološke prigode glavnega junaka, opisovalca dogodkov, in njegovih sopotnikov. Rdeča nit so seveda gore, priprava na vzpon, soočanje s težavami v stenah in njihovo premagovanje, hkrati s tem pa se misli in asociacije pletejo v različne smeri, domov k domačim, k plezalnim tovarišem, pa tudi k vprašanjem, ki zadevajo smisel in pomen celotnega početja, kot je plezanje v gorah in odhajanje naproti zahtevnim in nevarnim preizkušnjam. Zaplotnikova knjiga Pot spominja na literarno zvrst, ki ji strokovno pravimo »Bildungsroman«, to pomeni roman rasti in oblikovanja, ki opisuje junakovo postopno zorenje, ki ga tako in drugače pilijo in izoblikujejo zunanje okoliščine in notranji duševni svet. Ta se, prav zaradi vpliva dogodkov in preizkušenj, postopno spreminja in dozoreva. Gore in alpinistična dejavnost pa so tisti svet, kjer nam objektivne naravne okoliščine, od nevarnosti in tovarištva z bližnjo osebo, do zelo globokega občutka sreče in zadovoljstva ob uspešni turi, še kako izrazito sooblikujejo značaj, razumevanje sveta in njegovo vrednotenje.
Na vrhu svojega alpinističnega in ustvarjalnega vzpona je Nejca Zaplotnika zadela nesreča, ko ga je v Himalaji pokopal plaz (1983). Kam bi se razvijalo njegovo literarno pisanje, je težko reči. Na osnovi prve knjige Pot, v kateri je ustvaril nekatere očarljive in čudovite odlomke, posebno pa iz zvena in duha besed v njenem zadnjem poglavju »Torong La se sveti v mesečini«, lahko sklepamo, da bi ga pot vodila v duševno poglobitev snovi, temu lahko rečemo tudi introspekcija, verjetno pa tudi k prepletanju domišljije in objektivne realnosti, kjer goli fizični vzpon izgubi svojo prvotno vrednost in se nevidno preobraža v nekaj drugega, ki postaja domišljijska, duhovna in simbolna vrednost. Morda lahko Nejca Zaplotnika v tem primerjamo z nekaterimi ustvarjalnimi osebami, ki so iskale podobne poti, izkazale veliko ustvarjalno moč in umrle mlade. Na misel mi pride pesnik Srečko Kosovel. Pa tudi plezalec in razmišljujoči človek, mlad filozof Klement Jug, ki je leta 1924, star 26 let, padel v Triglavski steni. Kako bi se njihov razvoj odvijal naprej, ko bi živeli?
Zaplotnik je v svojih planinskih spisih zajel tisto, kar je bistveno pri plezalnem vzponu, to pa je arhetipsko dejanje vzpona. Gre za raven, ki ima v sebi stremljenje po vertikalnem dvigu, premagovanju težav na kar najbolj pristen in naraven način, pri čemer to dejanje spremljajo mnoge zunanje okoliščine in resnična nevarnost, ki ogroža plezalčevo življenje. Kakor koli že to ocenjujemo, bližina smrti ima temeljno vrednost v alpinizmu in brez nje alpinizem preneha biti to, kar je, in se spremeni v športno dejavnost, oziroma v pohodništvo. Mnogi se sprašujejo, zakaj človek samodejno tvega in odhaja v gorske stene, kljub objektivni nevarnosti? Odgovor je preprost in Zaplotnikova knjiga o tem lepo piše: ker je moč doživetja v stenah in izbranih prostorih gora neizmerljivo večja kakor na običajni vsakodnevni horizontali. Ker ima premagovanje naravnih ovir svojo etično plat, saj nas spodbuja in notranje duševno krepi; in ker nas gore s svojo lepoto očarajo, zato ima pot vanje vedno veliko opraviti tudi z ljubeznijo.
Počastitev spomina osebnosti, za katero menimo, da nam je posredovala nekaj pomembnega in jo lahko ponudimo, posebno mladim in zanamcem, kot neke vrste pozitivni zgled in vzor, je pomembno dejanje. Danes morda še bolj, kakor v preteklosti. Zavedati se moramo, da t.i. tradicija ni nekaj fiksnega, danega v naprej in zakoličena enkrat za zmeraj. Tradicijo, naj gre za narodno kulturo, pokrajino ali neko dejavnost, moramo vedno znova obujati in graditi, jo ohranjati »pri življenju«, tako da iz nje črpamo navdih, vzor, pogum in nagovor za naše današnje bivanje. To počnemo tudi preko simbolnega poustvarjanja, z literarnimi deli, umetnostjo, postavljanjem obeležij ali neke vrste znamenji, ki vzdržujejo in sploh omogočajo govor o nekaterih stvareh preteklosti in naše tradicije. S tem sami sebi minule dogodke in objektivna dejstva, naj gre za vzpone ali dogodke iz nacionalne zgodovine, napolnjujemo z novimi vsebinami, te pa ustvarjajo in pridobivajo nove pomene. Tako živi tradicija. Če tega ljudje ne zmorejo, ampak se le pasivno predajajo komercialni ponudbi ter idejam, ki jih ta ponuja, neko izročilo odmre.
Naj spomnim, da smo s prijateljema leto po nesreči Nejca Zaplotnika, poleti 1984, v Loški steni v Posočju preplezali novo smer, Znamenje ob poti, in jo posvetili njemu v spomin. Smer je še vedno ena najzahtevnejših pri nas.
Od Nejca Zaplotnika nam bodo ostali izjemni vzponi v domačih in tujih gorah, od Alp do afriškega sonca, stene El Capitan v Yosemitih, tja do himalajskih vršacev (Makalu, Everest, južna stena Lotseja), kjer je njegova duša verjetno doživela še najgloblji nagovor. Ostala nam je tudi njegova knjiga Pot, izvrstno literarno delo, ki bo nedvomno še naprej doživljala ponatise in nagovarjala mnoge mlade in starejše ljudi, s svojo pristno človeško dušo, lepoto besednih opisov in posredovanim doživetjem.
Naj sklenem z mislijo, da lahko vsebino življenja in dela Nejca Zaplotnika na kratko povzamemo s tremi značilnostmi, ki jih odlično podaja tudi njegova knjiga: ljubezen do narave in še posebno do gora in njihovih sten; odločnost in pogum pri premagovanju skalnih težav, ki ohranjata pristno, razumno in človeško mero; ter pozitivni odnos do življenja.
Igor Škamperle