Gorniška potepanja: Nobena ječa na svetu ne bi mogla nuditi podobnih sten. Na severu, na jugu, na vzhodu in zahodu gora, in kakšna gora. Skale, špiki, zmožni, da preplašijo najbolj pogumne alpiniste.
Na sredogorskem grebenu Karavank
Med skupino Stola in Košuto, dvema visokogorskima skupinama našega najdaljšega gorovja, se vleče prijazen greben Ljubeljščice, kjer ne bomo 
deležni kakšnih posebno globokih prepadov, je pa greben vseeno tolikanj popopran, da se po njem ne moremo sprehajati z rokami v žepih. Če bomo hodili od zahoda proti vzhodu, nam bo za hrbtom nastavljala obraz Košutica in greben Zajmenovih peči z Velikim vrhom, pred nami pa bo kipel pod nebo jugovzhodni greben Palca. Tako Zajmenove peči kot greben Na Možeh niso za vsakogar. To sta zelo zahtevni prečenji, ki terjata dobršno mero alpinističnega znanja. Vzpon na Palec skozi krnico Suho ruševje je seveda, čeravno (še) neoznačen, precej lažji, »pobarvana« Veliki Vrh in Košutica pa po označenih poteh že desetletja vabita planince.
Naše izhodišče bo tokrat pred južnim ustjem ljubeljskega predora. Osrednji prelaz v Karavankah premore bogato, a žal tudi žalostno zgodovino. Čezenj 
so vodile tovorne poti že v davni preteklosti, v drugi polovici šestnajstega stoletja pa so zaradi vedno večjega obsega trgovanja zgradili cesto. Seveda daleč od tega, da bi bila podobna današnji prometnici, ki z »luknjo« pod grebenom izpusti najstrmejši in najbolj zaviti del. Pod vrhom je bil že tedaj manjši predor (pri Valvasorju lahko preberemo, da je bil dolg sto petdeset korakov, visok dvanajst in širok devet čevljev), vendar je služil svojemu namenu samo do leta 1728. Cesto so tedaj popravili, uredili usek in na vsaki strani v spomin na obisk cesarja Karla VI postavili dve piramidi, ki stojita še danes. Smer čez Ljubelj je bila sestavni del trgovske poti Dunaj–Trst
Prej omenjeni baron je že konec šestnajstega stoletja predložil načrte za izgradnjo predora, ki bi se na južni strani začel pri sv. Ani, na severni pa bi 
naši predniki pogledali na svetlo pri sv. Lenartu, vendar so takratne zamisli utonile v pozabo. Na dan so zopet prišle šele četrt tisočletja kasneje, med drugo svetovno vojno, na Hitlerjev ukaz. Pod Karavanke so pripeljali francoske taboriščnike iz Mauthausna. Nečloveško delo sestradanih ljudi je zahtevalo velik davek. Mnogi niso dočakali konca del. Danes je pod Ljubeljem na mestu taborišča spomenik okostnjak s francoskim napisom »J'accuse« (obtožujem). André Lacaze je v delu Predor med drugim zapisal: »Nobena ječa na svetu ne bi mogla nuditi podobnih sten. Na severu, na jugu, na vzhodu in zahodu gora, in kakšna gora. Skale, špiki, zmožni, da preplašijo najbolj pogumne alpiniste.« Ja, tisto kar zaljubljenci v gorski svet občudujemo, je bilo za reveže, ki so kopali predor, prekletstvo. Decembra 1943 je bil predor prebit, za promet pa so ga odprli šele dvajset let kasneje.
Cesta na prelaz je za motorni promet (če ne štejemo ratraka, ki ureja sankališče) odprta samo enkrat na leto, ko se proti vrhu čez serpentine strme 
makadamske ceste »podijo« starodobniki. Pozimi je cesta preurejena v priljubljeno sankaško progo, ki v ugodnih razmerah omogoča prijetno vožnjo. Zahtevnejša, če ne že kar nevarna, pa postane ob trdi podlagi, ko je za večino nedeljskih sankačev kar prehitra, zavoji pa ostri. Žal so se dogajale tudi že nesreče, zato vsem priporočam dosti previdnosti – tudi zaradi navzgor hodečih sprehajalcev. Ker so pred časom podrli poslopja nekdanjega mejnega prehoda in je cesta na prelaz odprta tudi spodaj, tako da ni treba več ubirati bližnjice s parkirišča, se je sedaj mogoče prisankati skorajda v predor. No, nikar tega jemati preveč dobesedno …
Do Koče na Ljubelju se izpred južnega ustja predora sprehodimo po cesti, za kočo pa ulovimo stezico, ki se vije po ali ob grebenu proti zahodu. To je tudi 
nadomestna, precej daljša in zahtevnejša različica dostopa do Doma na Zelenici, s katero je te dni, ko zima tudi v sredogorju – pa čeprav smo že v drugi polovici maja – še opleta z repom, najbolje malo počakati. Kmalu pridemo pod vznožje Povne peči, 1503 m, (tudi Ravne oziroma Polne peči, kot piše na zemljevidu in tablici vrh gore), ki premore spoštovanja vredno severno steno. Obhodimo jo po koroški strani in se nato precej lagodnejše kot bi nemara pričakovali, povzpnemo na razgledni vrh. Pogled seže na bližnje vrhove in mimo Žingarice tja daleč po koroški deželi.
Če gre verjeti zemljevidom, na Povni peči stojimo skoraj natanko nad spodaj vozečimi avtomobili. Predorska cev je v nedrjih Karavank le malo zahodneje 
od vrha. Brez omembe vrednih težav se lahko odpravimo še naprej proti zahodu. Mejni greben je nekaj časa še krotek, toda ne za dolgo. Ko po severni strani obhodimo grebenski stolp, je lagodne hoje kmalu konec. Nadaljnje prečenje proti sedloma Čez Plot (1680 m) in Čez Dol (1686 m), odkoder se ob vlečnici spustimo na Zelenico, je precej zahtevnejše in primerno le za izkušene gornike, nadaljevanje proti Palcu pa že sodi med zelo resne ture, ki se jih neplezalec lahko loti le v družbi gorskega vodnika.
»Neuradni« del bi bil lahko poln zgodbic o tem, kako naju je z Biserko v (pra)zgodovini na saneh nekajkrat neslo z Ljubelja, nadalje o prijazni Košutici, na 
katero smo se - mimo planine Korošice in s sestopom po zahodnem grebenu vse do piramid na prelazu in naprej v dolino – napotili že v triu, pa vse do zadnjega sankaškega – že skoraj četverega – spusta, ko sva si z Julijo prav za to priložnost najela fotografinjo in snemalko s pouštrom, a sem rajši izbral grebenski sprehod iz komaj še dvojinskih dni. Bilo je toliko lepega gorskega cvetja, ptic in ostalih živali(c), bogatih razgledov in vsega drugega, kar lepša uživaške gorske sprehode, da sva skoraj »pozabila«, da na grebenu nisva sama, temveč je z nama deklica, ki je imela pet dni kasneje vsega dovolj in je na vsak način želela videti, kam je že devet mesecev – prevsem zaradi privajanja na novo domovanje – zahajala na »višinske priprave« ...
