Gorniška potepanja: Za več kot dvajset Triglavov ga je. To je res največji slovenski Veliki vrh!

Veliki vrh – štiriinšestdesetkrat!

Ste se že kdaj vprašali, katero ime je med slovenskimi vrhovi najbolj razširjeno? Precej pogosta so naslednja: Reber, Grmada, Sleme, Srednji, Suhi, Tolsti, Črni, Debeli, Goli in Mali vrh, nadalje Straža, Strmec, Špik, Glavica, Gradišče in Hrib. S pomočjo Atlasa Slovenije lahko ugotovimo, da imajo vsi ti vrhovi (morda jih je še več, a jih v »kartografski bibliji« ni) od šestnajst do nekaj čez trideset, Gradišče celo sedeminštirideset soimenjakov, a nesporni zmagovalec je nedvomno Veliki vrh. To ime je na Slovenskem zapisano pri dvainšestdesetih kotah, če pa dodamo še dva, ki sta v zamejstvu (prvi je zahodni 2046 metrov visoki vrh Dveh špic, drugega pa najdemo v vzhodnem delu Stolovega grebena (1556 m), ki z njega kmalu strmo »pade« v Ter) in nekaj vasi ter zaselkov, število preseže sedemdeset. Za našo malo bolje napitano kokoško je to kar veliko, kajne?

Slovenski »Novaki« med vrhovi so si zelo različni. Od nepomembnih vzpetin, ki jih planinsko oko niti ne opazi in so le malo dvignjene nad okolico, preko spodobnih sredogorskih vrhov, na katere pripeljejo (ne)označene poti, pa do najbolj znanih dvatisočakov našega visokogorja. Najnižji Veliki vrh je med Krvavčjim Vrhom in Gornjo Lokvico v Beli Krajini. Z višino (244 m) se res ne more pohvaliti, a mu je lahko v uteho, da ima še kar nekaj prijateljev, ki so veliki samo po imenu. Najdemo jih nad izvirom Lahinje (251 m), pri Vojščici na Krasu (261 m), nad Vinico v Beli Krajini (270 m), na severnih obronkih Goriških Brd (292 m), nad Miklavžem pri Ormožu (311 m) in nad izviri Težke vode pri Novem mestu (333 m). Veliki vrh je tudi hišni kucelj Vnanjih Goric (373 m), nadalje se z njim pri Podpeči začenja svet z  Ljubljanskega barja dvigovati proti Krimu (379 m), še bližje prestolnici pa je tisti nad Stransko vasjo (441 m). Spet smo v Beli krajini, točneje nad Suhorjem (446 m). Mimo Velikega vrha (455 m) pri Ribnici – med Pivko in Ilirsko Bistrico – se vozijo številni oddiha željni turisti, a verjetno poleg domačinov malokdo ve zanj. Z naslednjim smo zopet na Krasu, kjer najdemo najbolj pogosto ime med slovenskimi vrhovi na koti 463 m in sicer med zgodovinskim Cerjem in planinskim Trsteljem. Če se vozimo iz Ljubljane proti Litiji, lahko nad Podgoro pri Dolskem opazimo skromno gozdnato vzpetino »velikega« imena (469 m), za tistega nad Globodolom (470 m) pa se bo treba malo potruditi nad  kraško polje zahodno od Mirne Peči. Zadnji med »malčki«, ki ne segajo niti pol kilometra nad morje, je spet bolj na očeh, saj se dviga blizu glavne prometnice proti morju, nad Logom pri Brezovici (491 m).

Prvi med Velikimi vrhovi, ki presegajo petsto metrov, so na Dolenjskem: nad Šentrupertom (511 m), nad Velikim Lipovcem blizu Straže (537 m), nad Lukovcem pri Boštanju (540 m) in severozahodno od Šmarjeških Toplic (592 m). Z naslednjim (597 m) gremo spet ob glavno cesto proti Kvarnerju, saj ga najdemo nad Jelšanami, nato pa končno na Štajersko; v bližino Ajdovskega gradca nad Sevnico (619 m). Naslednji je dvojen. Veliki Vrh je vas pri Litiji, nad njim pa je vzpetina enakega imena (622 m). Ste že slišali za vasico Dupeljne blizu Lukovice pri Domžalah? Med vasjo in Konjskim grabnom je skromna vzpetina znanega imena (642 m). Tudi Polhograjski Dolomiti nudijo zavetje Velikemu vrhu (660 m), nad povirjem slavne reke Reke pa sameva še eden (669 m). Baba in Ostri vrh med Rečico in Marnim sta kar precej obiskana, saj nas po grebenu med njima in naprej proti Kalu oziroma Govškemu brdu vodijo markirane poti, za našega današnjega izvoljenca pod njima (685 m) pa se komaj kdo zmeni. Gremo na Kozjansko! Če nad Podsredo obiščemo znani grad in se zapeljemo še malo naprej proti vzhodu, Veliki vrh (697 m) skoraj povozimo. Nekaj podobnega se nam utegne zgoditi tudi na Banjšicah, če se iz Kanala odpravimo proti Kanalskemu Lomu. Do vrha (704 m) je s ceste le nekaj minut.

Zadlog pri Črnem Vrhu nad Idrijo je postal znan po obsežnih poplavah in tem, da so zaradi zaledenelih polj morali prestaviti celo referendum. Nad sosednjo vasjo – Idrijskim Logom – je neznatna vzpetina (707 m), ki premore že vsem dobro znano zelo imenitno ime. Vrnimo se v Belo krajino, pravzaprav na njeno severno obrobje, kjer nad Selami pri Jugorju najdemo naslednjega »velikana« (725 m). Mala gora, gozdnati hrbet, ki se v dinarski smeri razprostira med Dobrepoljem in kočevsko magistralo, ravno tako premore  Veliki vrh (758 m). Na razgledni vzpetini med Trebeljevim in Stično, Obolno imenovani, je bil verjetno že marsikdo izmed nas, na južneje ležečem Velikem vrhu (759 m) pa najbrž ne, čeprav tudi njemu cesta seže skoraj na najvišjo točko. Kaj prida ni obiskan niti Veliki vrh (763 m) nad Zgornjimi Kosezami pri Moravčah. Bližnja Limbarska gora s cerkvijo sv. Valentina, nageljnom in še čim je za mnoge prijeten cilj nedeljskega izleta.

Počasi se naši znanci višajo, zato smo s prvim že prišli na Gorenjsko. Vzhodno od Možjance nad Preddvorom ga najdemo (785 m). Osemstotico začenjam v domačih krajih; nad romarsko Svetino, ki ji marsikdo (predvsem starejši ljudje) še dandanes reče Svetje. Koliko jih je bilo na bližnjem Velikem vrhu (807 m), je seveda že drugo vprašanje … Naslednji Veliki vrh (826 m) je verjetno od vseh še najbolj nevaren. Ne vem sicer točno, kako so zarisane meje vojaškega poligona Slovenske vojske na Počku, a tam okoli – vsaj med usposabljanjem – zagotovo ni dobro hoditi. Ste že bili pri Zaganjalki, zanimivem izviru, ki ga je Marjan Bradeško predstavil v lanski decembrski številki Planinskega vestnika? Tudi to čudo narave seveda ne more obstajati brez Velikega vrha (881 m). Počasi se bližamo tisočici. Predzadnji troštevilčni Veliki vrh (974 m) je nad cesto, ki nas iz Šoštanja čez Spodnje Sleme vodi na Koroško, zadnjega (993 m) pa je zagotovo pohodila že večina hribovcev, saj stopimo nanj ob poti iz Mač na Kališče in dalje na Storžič.

Prvi tisočak (1065 m) se dviga skoraj na meji, južno od Loškega Potoka, drugi (1071 m) pa čisto na drugem koncu , kjer Idrijca počasi jemlje slovo in se izliva v Sočo. Ostajamo na Primorskem, nad Sužiško planino pod Matajurjem, odkoder je na bližnji Veliki vrh (1115 m) le kratek skok. Če premore »velikana« Mala gora, ga mora prav tako sosednja Velika gora nad Ribnico (1153 m). Skoraj neznan je tudi Veliki vrh (1153 m) v gozdovih, polnih brezen, nad Novim Svetom pri Godoviču, enako pa bi lahko rekli za tistega nad Žerjavom na Koroškem (1165 m) in onega v objemu prostranih gozdov nad Cerkniškim jezerom (1178 m). Veliki vrh med obema karavanškima predoroma ima že kar spodobno višino (1267 m), ki se s solčavskim (1279 m), pohorskim (1344 m) in meninskim (1454 m) soimenjakom dvigne do vrednosti, ob katerih tudi vsega navajenim ljubiteljem gora začne hitreje biti srce.

Veliki vrh (1539 m) med Matkovim kotom in Logarsko dolino je že takšne vrste možakar, na katerega se vsekakor splača potruditi. In resnično se je treba, saj lahke poti – kolikor je pač je – preprosto ni. Kdor se bo lotil ture, naj si opis prebere na strani 173 v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe, iz katerega bo lahko ugotovil, da ga ne čaka nikakršen sprehod. V bližini, na nasprotni strani Matkovega kota, je na mejnem grebenu, ki se s Pavličevega vrha vleče proti Olševi in Peci, naslednji Veliki vrh (1617 m). Jugovzhodno pobočje nad planino Brsnino pripada gori (1634 m), za katero je že Stanko Klinar napisal, da je za planinca drugotnega pomena; kar z drugimi besedami pomeni, da je za nepoboljšljive romantične duše, ki v gorah iščejo mir in tišino, kot naročena. Drugače je z Velikim vrhom nad Jezerskim (1742 m), ki je na teme spustil markacije, zato je obisk temu primeren. Z njim se začenja brezpotno-plezalni del najdaljšega grebena Grintovcev – SZ greben Kočne. Zelo lepa tura!

Zopet smo v Posočju, na Polovniku. Midva sva se prečenja lotila na zelo samosvoj način in zato Veliki vrh (1764 m) pohodila dvakrat, se je pa vsekakor vredno povzpeti »samo« nanj po zložni mulatjeri iz Magozda. Z zadnjim Velikim vrhom, ki ne preseže višine dva tisoč metrov, se ponaša Struška (1944 m). V čislih ga imajo planinci, turni smučarji, radioamaterji, pastirji, botaniki in verjetno še kdo. Tudi najvišji vrh Begunjščice (2060 m) ima najbolj pogosto ime med slovenskimi vrhovi. Obiska na njem res ne manjka – tako poleti kot pozimi. Nekako podobno se godi Velikemu vrhu (2088 m) v grebenu Košute, ki ga je Klinar – do sedaj neuspešno – želel »prekrstiti« v tržiški Hudi vrh, seveda z obrazložitvijo, da je današnjih junakov Gorniških potepanj po Sloveniji že več kot dovolj. Res jih je, a koliko let (desetletij?) bi potrebovali, da bi vsi vedeli (in sprejeli!), kako se imenuje najzahodnejši dvatisočak Košute? Predzadnji Veliki vrh je južni sosed štiri metre višje Velike Zelenice. Pravzaprav sta nekakšna dvojčka na severnem robu Dleskovške planote, s katero se končuje visokogorski svet osrednjih Grintovcev. In še zadnji, najvišji korenjak, ki je žal že skoraj docela pozabljen. Domači in Tumov Veliki vrh nad Bovcem se vse bolj umika »tujemu« Rombonu (2208 m). Je to prav ali ne? Meni se zdi, da ni, a kaj ko je njegovih bratov toliko, da avtor teh vrstic piše že tretjo stran, pa je vse Velike vrhove komaj na kratko omenil.

Čisto možno, da je zaradi suhoparnega naštevanja, ki ga je zelo težko spraviti v berljivo besedilo, tole eno najbolj dolgočasnih nadaljevanj Gorniških potepanj, a če si je moja trma objavo tako zamislila, jo je morala – prav zaradi nje –  nekako speljati do konca. Slike so s Košutinega  Velikega vrha  (lahko se začnete navajati tudi na Hudega) in poti čez njegovo severno steno, ki ni primerna za zimski vzpon, če pa že, je zaradi železja, ki je skrito pod snegom, to čisto resna alpinistična tura, ki je nikakor ne kaže podcenjevati. Bilo je nekega ranega sobotnega jutra na začetku zime, ko sva morala biti zaradi popoldanskih obveznosti zelo zgodnja. Zdanilo se je šele na planini Korošici, nazaj v dolini pa sva bila že v sredi dopoldneva.

Na vseh Velikih vrhovih seveda še nisva bila. Od najvišjega proti najnižjemu nama gre nekaj časa kar dobro, potem pa se zgodba kmalu konča. Morda se kdo navduši nad »velikovrhomanijo«. Če utegne, naj malo poroča, kako je bilo štiriinšestdesetkrat stopiti na različne vrhove enakih imen …