Palec, Vrtača, Zelenjak in Begunjščica

 
Po karavanških grapah in žlebovih

Ljubelj ni edino, je pa zagotovo najprimernejše izhodišče za vrhove, ki sem jih navedel v naslovu. Nikjer ne piše, da jih morate povezati v eno turo, saj so vsak zase ravno tako zelo prijetni, a tudi resni in zahtevni cilji. Kadar so snežne razmere ugodne, šopek četverih zasneženih dvatisočakov nad Zelenico prav prijetno zadiši … Pri naju je bilo tako, zato jih bom predstavil skupaj, zraven pa natrosil še nekaj ostalih zimskih pristopov na omenjene karavanške odličnike.

Begunjščica (2060 m). Južna pobočja pozimi niso najprimernejša za vzpon, vsaj v obilni snežni odeji ne, na severni strani pa se nam ponuja kar nekaj »preprostih« (nikar te besede jemati dobesedno!) pristopov na vrh. Najlažje, bolje rečeno najmanj strmo, je po Šentanskem plazu (prehod čez opast na greben je lahko zelo težaven!), zahtevnejši je Veliki ali Smokuški plaz, med njima pa se lahko na Veliki vrh povzpnemo tudi naravnost od Doma na Zelenici skozi zelo zahtevno Osrednjo grapo. Do vstopa vanjo se vzpenjamo po širokem snežišču, višje pa se, družno z zožitvijo, svet postavi precej bolj pokonci. V slabih zimah nas tu pričaka skok. Nad njim gre spet lažje. Vse ostalo je bolj ali manj namenjeno plezalcem, ki so v severnem ostenju Begunjščice potegnili veliko smeri. Miha Zupan jih je zbral v plezalnem vodniku.

Vrtača (2181 m). Edina označena pot, ki pripelje do cepina na vrhu, pozimi ni najprimernejša. Na voljo imamo Južno in Vzhodno grapo. Prva je položnejša in tudi sicer manj izrazita, znani Y pa prekolje vzhodno steno Vrtače. Do vstopa v Južno grapo lahko pridemo z Ljubelja prek Zelenice ali pa iz Završnice skozi Zagon in čez sedlo Šija oziroma po ovinku čez Smokuško planino. Plitva grapa se izoblikuje šele nad prečenjem markirane poti in nas rahlo proti desni pripelje naravnost na vrh. Za vzpon skozi Vzhodno grapo moramo do zatrepa Suhega ruševja, visokogorske krnice med Vrtačo in Palcem. Z Zelenice gremo proti Stolu, nato pa na primernem mestu zavijemo v krnico Suho ruševje. (Besedne zveze »na primernem mestu« ob branju vodnikov v preteklosti nikoli nisem kaj prida maral, sedaj jo pa sam uporabljam … Napisal sem jo zato, ker sva prehod vedno našla kje drugje. Enkrat takoj pod Možmi, drugič že skoraj pod Malo glavo, tretjič nekje vmes … Kjer je pač bilo tisto »primerno mesto«.) Skozi krnico se je najbolje povzpeti čisto do Žleba in se malo razgledati, potem pa pod Zelenjakom prečiti na levo pod steno. V ugodnih razmerah je vzpenjanje po grapi eno samo veselje in kar prehitro smo na vrhu. Če snega ni dovolj, nam utegneta ponagajati dva skoka.

Še bolj zanimiva, a tudi zahtevnejša zimska tura na Vrtačo se nam ponuja s severne (koroške) strani. Izhodišče je dolina Poden. Čez Mlako se sprehodimo do odcepa poti, ki pelje v desno proti Celovški koči, mi pa se usmerimo levo navzgor proti dobro vidnemu žlebu med Palcem in Zelenjakom. Žleb se pravzaprav piše z veliko začetnico, a ker se tako imenuje tudi škrbina, kjer nas po vzponu skozenj ponavadi pozdravi sonce, bi morda veljalo razmisliti o kakšnem drugem, primernejšem imenu. Zmeda s slovensko-nemškimi imeni je tam okoli že sedaj precejšnja. Preberite si v vodniku Karavke, kaj in kako je s tem. Če bom začel razpredati, bo cela stran samo o tem. Na kratko: Zelenjak je na nekaterih kartah Nemški vrh, kar bolj velja za Vrtačo, na križu vrh Palca piše Zelenica, Zelenjak pa je tudi že bil (ali je nemara še) Pautz ... Zdi se mi, da še ni nič zaprmej zmenjeno in morda bi lahko strokovnjaki ob podpori domačinov tudi o Žlebu staknili glave. Ma pustmo stat, nej leži ... Vzpon po žlebu, pa naj ga pišemo z malo ali veliko začetnico, je zelo zahteven in resen zalogaj,  četudi je desetmetrska stopnja, ki nas čaka pod izstopom, dobro prekrita s snegom. Na vrhu se seveda lahko obrnemo desno proti Vrtači ali levo na …

Palec (2026 m). Do škrbine Žleb že znamo priti, tako s kranjske kot s koroške strani. Do vrha nas čaka kratko, vendar nikakor ne lahko vzpenjanje, ki je dodatno oteženo s prečnico čez strmo zasneženo pobočje. Glede na razmere se lahko odločimo tudi za vzpon po/ob zahodnem grebenu. Predstavljeni pristop s škrbine Žleb na Palec je le smetana na torti ob vzponu na Vrtačo, cele slaščice pa bomo deležni na drugi, koroški strani gore. Torti je ime Vzhodni žleb, s poetičnim imenom »Pomladni cvet«. Vanj je torej najbolje spomladi, ko primerno predelana snežna podlaga omogoča dokaj preprosto (spet tega nikar jemati dobesedno!) vzpenjanje. Žleb je strm in zahteven; v literaturi sem prebral, da najstrmejše mesto dosega 52°, vendar je v dobrih snežnih razmerah v njem pač lažje kot v kopni podrtiji. Tudi ostale grape in žlebovi, seveda ne samo v Karavankah, so znani po tem. Vzhodni žleb Palca se nam razkrije kmalu zatem, ko na severni strani ljubeljskega predora pokukamo na svetlo. Proti desni navzgor prereže vzhodno steno in tik levo od vrha doseže greben. Od predora do izhodišča ni daleč. Dober kilometer se spustimo po ljubeljski prometnici, pri Kristusovem kipu pa zavijemo levo na ozko cesto, ki nas mimo domačije Kuhar pripelje do mostu čez potok Zelenica, kjer pustimo vozilo. Po kolovozu se vzpenjamo proti zahodu ob potoku navzgor, vmes prekoračimo cesto in na višini okoli 1100 m zapustimo glavno dolino, ki se nadaljuje naprej proti sedlu Dolič, ter krenemo v levo po snežišču navzgor – smer jugozahod. V kopnem je primernejša gozdna potka na desni, ki višje preči grapo in skozi rušje pripelje vanjo šele na višini 1450 m, v dobro zasneženi zimi pa je po najini izkušnji bolje kar po grapi navzgor. V zasedi bo verjetno čakal manjši skok, a hujšega ne bi smelo biti. Na zgoraj omenjeni višini nas teren kar sam vodi proti desni navzgor, kjer se pod skalnima stolpoma (»kot da so monumentalna stebra za vhod v svetišče izdelali stari Egipčani,« piše Klinar) izoblikuje pravi žleb, ki nas pripelje skoraj točno na vrh. Sestop? Hja, težko kaj drugega kot po isti smeri. Morda bi pogojno veljalo omeniti sestop na in skozi Žleb, kratek vzpon na sedlo Dolič in nadaljevanje ob potoku Zelenica do izhodišča, vendar je to že nova (ne)znana tura in tudi sicer je ta sestop tako okoli riti v varžet, da ga ne kaže resno priporočiti. Druga možnost je seveda sestop skozi Suho ruševje do Ljubelja, le vozilo si je treba nekako priklicati s koroške strani. Čisto mimogrede še ena ideja – skozi predor je dovoljeno kolesariti.

Zelenjak (2024m). Tudi pozimi se lahko povzpnemo nanj med obiskom Vrtače ali Palca. Težavnost pristopa po kratkem zahodnem grebenu je seveda odvisna od snežnih razmer.

V nekaj odstavkih še najini spomini na opisane pristope. Na Begunjščici sva bila prvič v megleni in vetrovni januarski zimi, ki je bila s snegom zelo skopa, kar čez južne strmali. Dve leti kasneje sva v lepem sončnem dnevu, ob ravno tako samo nekaj centimetrov debeli snežni odeji, vzpon ponovila. Ko je bilo snega dovolj, sva se »preselila« na severno stran. Šentanski in Veliki plaz ter Osrednja grapa so prišli na vrsto ponavadi takrat, ko je bilo treba biti popoldne že v službi, midva pa že navsezgodaj željna jutranje visokogorske rekreacije. Z Vrtačo je bilo malo drugače. Če bi Begunjščici lahko rekel jutranja gora, bi za njeno severozahodno sosedo veljala oznaka večerna. O novoletnih neumnostih na strmih pobočjih Vrtače zgodovina molči, napisal pa bom nekaj manj prismuknjenega … Megla je že nekaj delovnih dni čepela dobrih dvesto metrov pod njenim vrhom in ker ni kazalo, da bo kaj kmalu bolje, se je bilo treba kar med vožnjo malo okrepčati in preobleči ter z urnimi koraki loviti zadnje žarke. Po smeri »zahodno od Južne grape« nama je pol ure pred sončnim zahodom uspelo doseči vrh. Te smeri seveda ni, le jaz za vzpon med označeno potjo in Južno grapo nimam bolj pametnega imena. Telo se je ob slovesu dneva počasi umirilo ... Nazaj sva seveda morala po temi, tudi nenaden potop v meglo je bil ob prejšnjem svežem zračnem razkošju v vseh pogledih krut. A bilo je vredno! In seveda ni bilo samo enkrat, da sva takole pod večer hitela k soncu …

Kadar je bilo časa dovolj, ne pa ravno veliko volje za dolgo vožnjo po zavitih cestah, sva zastavila precej bolj lagodno. Bilo je v trdi zimi, ko je mraz na Ljubelju tako pritiskal, da se nama je do Zelenice komaj uspelo malo ogreti – hitreje se nama pa ljubilo ni. Prehod v krnico Suho ruševje in hoja navzgor proti Žlebu sta naju vendarle spravila v primerno delovno temperaturo, na Palcu pa se nama je sonce že prijetno smejalo. Smejalo pa se je tudi nama. Vzhodna grapa Vrtače, znani Y, ki je s Palca kot na dlani, nama je z zalitostjo vlekla usta narazen. Hej juhej in že sva bila v njej ter kmalu zatem pri cepinu na vrhu. Po sestopu sva dodala, da ne bi samo hodila pod njim, še bližnji Zelenjak in »zaslužila« zgodbo o pozabljenem cepinu. Na do golega spihanih skalah mi je bil samo v napoto. Reveža sem se znebil na tako »pameten« način, da nama ga po sestopu z Zelenjaka še dobro uro ni uspelo najti. Temeljito sva pregledala mesto pristanka. Nič. Za nama je skozi grapo sestopil še nekdo. Bolje rečeno sestopila. »Pa menda ga ja ni …« Ne, ne, seveda ne. Misleč, da ga je nekdo izgubil, je v tujih rokah prišel na začetek Suhega ruševja, kjer naju je pričakal ves žalosten in osamljen. Pa smo bili spet skupaj! In to tako zelo veseli, da smo se za dobro »vago« tistega dneva povzpeli še na Begunjščico po Osrednji grapi in sestopili po Šentanskem plazu. Ta celodnevna tura je bila pravzaprav povod za to, da sem vse štiri vrhove stlačil v eno objavo.

Vzhodni žleb naju je na Palec zvabil na začetku prebujajoče se vigredi. »Pomladni cvet« je z imenom popolnoma upravičil izbiro letnega časa za vzpon. Bilo je na velikonočni petek. Osojna stran Karavank je kazala še povsem zimski obraz. Turo sem opisal v lanski marčevski številki Planinskega vestnika, zato je ne bom podoživljal še enkrat. Najbolj sva si jo zapomnila po poginuli ovci, prikupnih slapovih in tolmunih na potoku Zelenica, mrzlem vetru, ki naju je pričakal na vrhu, in ne nazadnje po tem, da sva do vrha »zvozila« brez orientacijskih težav.

Čez dva dneva sva bila zopet v žlebovih Karavank, tudi v tistem z veliko začetnico. Naslednji dan so naju namreč domače jedi, ki na velikonočno soboto ne smejo manjkati, tako nasitile, da je bil predhodni vzpon na Krvavico skozi okno čisto premalo, pa čeprav sva pod njeno steno iskala – in tudi našla – lepe stezice. Že v nedeljo navsezgodaj sva odvečno energijo kurila od Podnarja čez zasneženo Mlako (od Nemcev smo jo prevedli v bolj imenitno zvenečo »Pravljično trato«) proti Žlebu. Mimo zanimivih kamnitih podob (skalnih spak) sva bila kmalu na škrbini istega imena, potem pa ponovila vajo preteklih let. Najprej po Vzhodni grapo na Vrtačo. Na vrhu nama je delala družbo prijetna štajerska druščina. Po vrnitvi v zatrep Suhega ruševja sva skočila na Zelenjak, kjer cepin tokrat ni izgubil lastnika, nato pa še na Palec, pa čeprav je od zadnjega obiska minil samo en dan. Na vrh, kjer veter začuda ni razgrajal, je bilo lažje, predvsem pa varneje kar po zahodnem grebenu. Od sonca »skurjeni« sneg na prečnici ni deloval nič kaj stabilno. Skozi senčni Žleb sva se vrnila v dolino. Dobrotam pri Podnarju sva se odrekla, saj  je bilo zaloge kljub dolgi turi še dovolj. So pa tudi naju že razvajale pristne koroške kmečke jedi, postrežene s prijazno slovensko besedo. Priporočam tudi vam! Še posebej dobro se spomnim obiska pri Podnarju, ko sva se iz daljnih dežel vračala domov, in prvi »dober dan« slišala, še preden sva čez Ljubelj prispela v Slovenijo, ter dneva, ko sem v kolesarski opravi, potem ko sva »obrala« nekaj koroških klancev, točil vodo v »bidon« in od gospodinje izvedel, da je Petrova stara mama. Kako zelo uspešen je naš rojak, pa tisti, ki podrobneje spremljate kolesarstvo, zelo dobro veste …

Aja, kaj pa Južna grapa Vrtače, po kateri sva po svežem snegu na pragu zime tudi dosegla vrh? Kdaj drugič. Že brez nje sem vam naložil dovolj dela. Srečno!