Boris Štupar 26.04.2011 07:29 2684 0

Matkov škaf - 25.04.11

Boris Štupar: »Ššššš ... sss ...,« brez poka zavlada tišina.

Že na začetku Kota se na vrhu snežišča pod skalnim žlebom vidi ostanek kamenja, ki kot puščica kaže navzgor, na Škaf.

Letos je v gorah skala precej načeta. Dež je še ni očistil. In kot dokaz tega, takoj ko se ustavim in pogledam v izdolbeno snežno luknjo, po zraku zašušti.
»Ššššš ... sss ...«
Kamna, letečega po zraku, ne vidim ne jaz in ne družba, ki se še ni povprek povzpela po snežišču iz še dokaj varne strani. Prav tako kot je kamen zasikal v zraku, se je neslišno zapičil v snežišče.
Nad Škafom se je že pred časom iz sive skale odkrušil del, padel na rob vodne izvrtine in ga poškodoval. Oranžna lisa bo tako kar nekaj časa opozarjala na nevarnost zapadnega kamenja.
Hitro pogledamo v dobrih pet metrov globok Škaf, a načeti kamni nad nami nas preženejo in drsajoč se po snežiščih zapustimo območje.

»Ozka dolinica Matkov kot sega uro in pol daleč proti jugozahodu (modra znamenja) pod navpične stene Mrzle gore, kjer se nahaja Škaf (votlina v snežišču s premerom do 20 metrov in z enoliko globočino). Turisti gredo malokdaj v Matkov kot.« Zapis iz Kocbekovih Savinjskih Alp je star že več kot sto let. Govori o drugačnih snežnih razmerah, ki so vladale takrat. Resnica, ki še danes drži, pa je v zadnjem stavku. Ljudi pa res ni.