Dolina je res kakor kraljestvo. Pa vendar, mar ga strmi varuhi ne skrivajo in hranijo predvsem zase. Sončni, nedeljski pogledi skozi objektiv.
Ko se dolina odpre, nas sprejme precej spremenjen začetni del. Manjka nekaj gozda in le še lesni sekanci kažejo na obstoj gozda. Prav tako je na novo urejen travnik, ki pa še ni zaraščen. Vode je dovolj tudi na cesti.
Snežni plaz je večrat privršal in se ustavil šele na uravnanem delu prodišča.
Snežišče je letos dokaj prijetno, zložno in omogoča lahek dostop. Vse do Škafa. Nadaljuje se v območju poti, ki vodi na Mrzlo goro.
Velika količina snega bo zagotovo omogočila nastanek globokega lijaka.
Odprtina je standardno široka.
Globoka deset metrov.
Voda, ki se na skalnem robu razprši in nato pada razpršena v tisočih kapljicah, lije v škaf.
Ob krajni zevi se ustvarjajo še manjši lijaki in dodatno popestrijo poglede.
Naprej vodi zahtevna zavarovana pot.
Dolina se je že dodobra prekrila z nežno zeleno barvo, globoko segajoče snežišče pa ji daje dodaten lesk.
Opazovalec na robu nas vseskozi budno spremlja.
Jutranji obiskovalci so redki. Na sliki dva in za njo dva.
Padajoče kamenje pa kar samo po sebi kliče k uporabi čelade.
Snežni val se je potegnil in omogočil lagoden dostop in še lažji sestop.
»Stražar« pred vstopom v kraljestvo skalovja.
Kmetje imajo tudi razgled na drugo stran.
Prašiči pa mirno uživajo na skorajda pretoplem spomladanskem soncu.
Boris Štupar