Gorniška potepanja: Morda malo nenavadno, a koristno opozorilo.
Kje je katera in koliko sta visoki?
Z Rigljico in Rušico se na severozahodni strani končuje visokogorski svet Martuljških gorá. Čeprav komaj presežeta višino dva tisoč metrov, sta zelo 
težko dostopni. Če se divji svet med dolino Vrat in Krnico po težavnosti začenja s Kukovo špico, nadaljuje z Dovškim križem, Malo Martuljško Ponco, Oltarjem, Veliko Martuljško Ponco, Spodnjim, Srednjim in Visokim Rokavom ter Široko pečjo, sta nekje čisto pri koncu še Rigljica in Rušica. Seveda je vmes še veliko manj znanih, a zato nič manj zanimivih in samotnih vrhov, kjer bomo morali imeti že posebno srečo, da bomo lahko koga pozdravili. No, tudi v strmih robeh tokratnih izbrank gneče zagotovo ne bo.
Med alpinisti je precej obiska deležna južna stena Rušice (nekakšen Kogel Julijcev, piše Mihelič), saj je kmalu na pomlad suha in »godna« za plezanje. 
Severna stena Rigljice še čaka svoj čas, medtem ko je »normalni« pristop vse prej kot preprosta mešanica neoznačenih stezic, (resda obžaganega) ruševja, izpostavljenih prečnic in plezanja do tretje težavnostne stopnje. Neizkušenim toplo priporočam spremstvo gorskega vodnika, morda kar domačina Klemena Gričarja, ki vas bo z veseljem popeljal na oba vrhova, odkoder se bodo na ogled postavili gorski velikani s Špikovo severno steno na čelu.
Nekaj besed o imenoslovju, ki je marsikje v slovenskih gorah nedorečeno in zelo zamotano, vendar je pri Rigljici in Rušici, vsaj tako se mi zdi, še precej 
bolj zavito v tančico skrivnosti. Alpinisti so se (menda) poenotili, da je Rigljica visoka 2074 m, jugozahodna soseda Rušica pa 2096 m. Na zemljevidih takšnega poimenovanja pri teh višinskih kotah ne boste našli. Nekaj primerov: zemljevid Triglavskega narodnega parka iz leta 1991 je Rigljico postavil na koto 1907 m, Rušico pa na 2074 m, a je že izdaja, ki je izšla pet let kasneje, Rigljico povišala za 4 metre. Sidartin zemljevid iz leta 2008 je Rigljico 
zopet znižal na 1907 m, Rušica pa je zrasla za meter. Na ostalih zemljevidih Julijcev, vključno z najnovejšo »specialko« Kranjske Gore, bomo našli zdaj eno, zdaj drugo različico, v nobenem primeru pa Rigljica ni dvatisočak. Vodniki učijo takole. Tine Mihelič v Julijskih Alpah in Slovenskih stenah piše o tem, da je poimenovanje zapleteno in kaj bi bilo najbolj pametno narediti. To v Severnih pristopih z opisom tudi stori in oba vrhova povzdigne med dvatisočake, čemur z opisom sledi tudi Vlado Habjan v novem vodniku Brezpotja. Tuma je Rigljico »postavil« na koto 1911 m, Rušico pa na 2096 m.
V nadaljevanju pa še Prletova različica iz vodnika Grebeni slovenskih gora, ki je grebenu Rigljica–Frdamane police–Špik namenil kar sedem strani in pol. Poleg 
naših glavnih igralk (Rigljice 2050 m in Rušice 2074 m) piše tudi o Rigeljnih. Najvišjemu (severno od Rigljice) je določil koto 2030 m, dva rušnata stolpa na grebenski rezi, ki ju pre/obplezamo med dostopom do stene pri običajni smeri, pa poimenoval Zadnji in Srednji Rigeljn. Višin žal ni navedel, a dozdeva se mi, da sta to koti 1907 m in 1911 m, ki ju zemljevidi, Tuma in še kdo namenjajo Rigljici. Da ne pozabim ... V vpisni knjigi vrh gore (ne upam napisati, katere) piše, da smo na Rigljici, na skrinjici pa je obledel napis Rušica. Čeprav sta torej obe gori zelo težko dostopni, je pravilna določitev njunih imen še malo težja. Čisto možno, da sem v tej zmedi tudi jaz zagrešil kakšno napako. Se priporočam za popravke in dopolnitve.
Bodi dovolj o tem. Najprej moramo priti na Kurji vrh (1762 m). Na voljo nam je nekaj neoznačenih stezic z vzhodne, severne in zahodne strani. Priporočam 
tisto, ki se v hrib požene nad Jasno pri Kranjski Gori in nas vodi navzgor ob Rogarjevem grabnu. Zelo priporočljiv je zemljevid Kranjska Gora 1 : 30 000. Vodniki kot pristop na škrbino južno od Kurjega vrha večinoma omenjajo pot skozi ali nad martuljško sotesko (trenutno je zaprta!), nato nekaj časa po markirani stezi proti Bivaku pod Špikom, dokler se desno ne odcepi neoznačena pot. Ker nas višje pričakajo gozdne vlake, je to stran bolje prepustiti gozdnim delavcem, ki so opravili »nujno potrebne posege v prostor«, in se držati zahodne potke. Dokler je še …
Začnemo torej pri Jasni in po cesti krenemo levo navzgor skozi počitniško naselje Ivana Krivca. Asfaltne podlage kmalu zmanjka. Na križišču gozdnih cest 
zavijemo po desni, ki nas vodi proti Žagi (956 m). Še pred tem kucljem dosežemo Rogarjev graben. Do tu se lahko sicer pripeljemo, a je tako blizu, da je vozilo vsekakor bolje pustiti pri Jasni. Na levem (orografsko desnem!) robu Rogarjevega grabna se začne prijetna potka (običajno možic), ki ji z lahkoto sledimo navzgor mimo klopce, kjer se lahko v tem času mimogrede še posladkamo z gozdnimi sadeži, in naprej proti Kurjemu vrhu. Pod njim prečimo pot Planica–Pokljuka. Čisto na vrh ni treba (prepovedano seveda ni), saj nas pot pod »kuro« pripelje na škrbino, ki jo lahko, kot že rečeno, dosežemo tudi z martuljške strani. Obrnemo se desno ter skozi gozd in poseko med ruševjem nadaljujemo po ozki stezici, kjer je vsak naslednji prehod bolj zahteven. Kmalu dosežemo stolpa, ki branita pristop do stene.
Tura je opisana v na začetku omenjenih vodnikih, zato se mi ponavljanje za velikimi imeni ne zdi smiselno. Opisi so popolnoma dovolj dobri in opremljeni z dobršno mero opozoril, da ob zvrhani meri izkušenj in znanja težav z orientacijo in vzponom ne bo. Sem pa že na začetku omenil in naj še enkrat: manj izkušenim toplo priporočam spremstvo gorskega vodnika. Pod vrhom Rigljice je tehnično res lažja »Habjanova« polica kot »Miheličeva« poklina, a je zato bolj izpostavljena, skupno nadaljevanje do vrha pa »zmerno« podrto. (Midva sva doživela že hujše »kamnolome«.) Grebenski »skok« do sosednje Rušice ne presega zahtevnosti dostopa na Rigljico, nadaljevanje proti Vrhu nad Rudo in Frdamanim policam pa je še zahtevnejše.
Če vreme ne grozi, je na vrhu vsekakor vredno posedeti. Južna in vzhodna stran sta polni nazobčanih grebenov martuljške divjine. Iz severne stene Špika bi 
skoraj lahko »sneli« plezalca – tako blizu je. Tudi sosednja Široka peč s svojim mogočnim osojnim licem ni daleč, pa Dovški križ za njo in Kukova špica na levi … Če k temu dodamo še obširno zahodno in severno obzorje ter Kranjsko Goro z jezercem pod nogami, se bomo s ponosnih in težko dostopnih vrhov zagotovo naužili zvrhane mere novih navdušujočih pogledov – pravzaprav bomo kar pijani od njih. Pred začetkom sestopa se je zelo priporočljivo dobro strezniti. Brez spustov po vrvi (verjetno) ne bo šlo. Če smo gor grede Kurji vrh izpustili, ga med sestopom vsekakor obiščimo. S poti proti Jasni bomo na vrhu v nekaj minutah. Z njega morda odkrijemo še kakšno podrobnost na gori, s katere smo ravnokar sestopili.
Za konec še eno, morda malo nenavadno, a koristno opozorilo. Svetujem vam, da na parkirišču pri Jasni ne rinete pod drevesa (vsaj pod vrbe ne!) z 
namenom, da vas bo ob vrnitvi avto pričakal v senci. Jaz sem ga seveda varno »skril«, a čisto brez potrebe, saj je ob vrnitvi do izhodišča sonce že davno zašlo za gorami nad Vršičem. Darilo od zgoraj je bila mana z vrbovih listov, ki se je tako »uspešno« prilimala na pločevino in šipe, da je dekle ves naslednji dan – toliko kot za opisano turo – porabilo za to, da je bil avto (od)rešen. Že slišim ženske, ki protestirajo: »Zakaj pa ni dec spucal, če je bilo že zaradi njega potrebno generalno čiščenje?! A bi mu krona z glave padla, če bi vzel krpo in čistilo?!«
To ravno ne, a naslednji dan sem imel celodnevno službo, potem pa je bil že čas za pripravo nove izdaje Gorniških potepanj. Skratka, če bi se mene čakalo … Izgovor sicer ni ravno najboljši, a drugega žal nimam na zalogi. Pa itak bi bil še vedno samo izgovor, saj se mi, po pravici povedano, samo ljubilo ni. Če verjamete …