Pri založbi Sidarta je izšla nova knjiga priznanega pisca vodnikov, Vladimirja Habjana. Kaj boste v njej našli in zakaj je sploh nastala, pa boste izvedeli skozi intervju z avtorjem, ki ga je opravil Gorazd Gorišek.
Vladimir Habjan
BREZPOTJA
Lektorirala: Mojca Volkar Trobevšek
Risbe: Danilo Cedilnik - Den
Naslovnica: Tomo Jeseničnik
Uredila: Ines Božič Skok
Tisk: Tiskarna Hren
© Sidarta, Ljubljana 2009
UDK 796.52(497.4)(036)
ISBN 978-961-6027-59-5
COBISS.SI-ID: 249176320
Mehka vezava, 210 mm x 125 mm, 228 strani, 29 EUR
Vladimir Habjan, alpinist, gorski reševalec, mentor, vodnik, fotograf in gorniški publicist, ki ga večina ljubiteljev gora najbolj pozna kot pisca in soavtorja številnih uspešnih vodnikov, je napisal novo delo. Pri založbi Sidarta je ravnokar izšel nov gorniški vodnik z naslovom Brezpotja. S podnaslovom Najlepše neoznačene poti slovenskih gora obeta zelo zanimivo in uporabno knjigo za prave gorske romantike. Vladimirja smo ob tej priložnosti poprosili za kratek pogovor.
Minilo je deset let od prvega »brezpotnega« vodnika Manj znane poti slovenskih gora, ki so mu leta 2001 sledila dopolnila in popravki v spletni diskusiji založbe Sidarta. Ali je nov vodnik nekakšno nadaljevanje MZPSG?
Je in ni. MZPSG je doživela več ponatisov, v letu 2008, ko je vodnik spet pošel, pa so me v založbi povabili, naj ga pred ponatisom ponovno pregledam in dopolnim. Res sem se tega lotil in večino poti ponovno tudi prehodil. Vendar, bolj ko sem razmišljal, bolj se mi je stari koncept sesuval. Iz koncepta, kjer so bile še neobjavljene ture, sem prešel na seznam tur, ki se meni zdijo najlepše, pa čeprav so bile te ture v drugih vodnikih že objavljene. Na primer Rušica in Rigljica. Mnoge ture sem v novem vodniku med sabo povezal, npr.: Stoge, Škednjovec in Ograde – kar so bili prej trije opisi, sem povezal v eno turo. Tudi Zadnji, Srednji, Veliki Pelc in Pelc nad Klonicami npr. je zdaj en opis. Ker sem združeval, so se pojavile luknje in te sem zapolnil z novimi turami. Ko sem na koncu spet vse skupaj pogledal kot celoto, je bil pred mano pravzaprav nov vodnik, čeprav ima tudi ostanke starega.
Kako bi po desetih letih ocenil vodnik MZPSG, kako so ga sprejeli bralci?
Zdi se mi, da je vodnik takrat »zadel glavico na žebljico«, da so v tistem času ljudje že začeli obiskovati nemarkirani svet in da je prišel uporabnikom še kako prav. Bilo je tudi nekaj negodovanja zaradi množičnega obiska v neoznačenem svetu, kar pa se je kasneje izkazalo, da je bilo pretirano. Seveda so nastale sledi, samo to je še vedno zelo daleč od množic na markiranih poteh.
Kako dolgo si pripravljal vodnik?
Vodniku sem posvetil vse leto 2008. Čez kopno sezono sem hodil po terenu in pisal opise ali jih dopolnjeval, jeseni in pozimi pa pisal. Zdi se mi, da je šlo – glede na prejšnje vodnike – tokrat vse skupaj zelo hitro, čeprav je bilo pravzaprav precej opisov tudi novih.
V Brezpotjih je predstavljenih petdeset tur; od Matkove Kope in Krničke gore na vzhodu, do Lope v Kaninskih gorah na zahodu. Je bil izbor težak? Kateri so bili glavni kriteriji pri (ne)uvrstitvi določene ture v vodnik?
Podnaslov pove vse – najlepše neoznačene poti, pravzaprav brezpotja, da se ne ponavlja naslov. V tem vodniku so po moji oceni torej take ture, ki bi jih vsak ljubitelj brezpotja moral imeti »v žepu«. Seveda je bil izbor težak in seveda je subjektiven. Po moji oceni so nujna območja Martuljka, Fužinskih gora in Trente z Loško steno. Brez tega v nobenem primeru ne bi šlo.
V primerjavi z MZPSG je nekaj tur nadgrajenih, podaljšanih, skratka zahtevnejših: pristopom na Pelce je dodano prečenje celotnega grebena, če smo se prej povzpeli »samo« na vzhodni stolp Široke peči, nas tokrat vabiš na glavni vrh, Morežu v Loški steni je dodan zahtevnejši vzhodni sosed – Bedinji vrh, pa Rigljica in Rušica ... Bi se strinjal, da nov vodnik od uporabnikov zahteva še več znanja, opreme in izkušenj?
Ja, kot rečeno, sem mnoge ture povezal, združil, nekaj ciljev pa je res še zahtevnejših. Vendar je tak tudi današnji čas. Če je bilo deset let nazaj prečenje Loške stene še redkost, je danes nekaj povsem običajnega. To je bistvena razlika. Prej ljudje niso toliko hodili po brezpotjih, z vodniki ali brez njih, danes pa gredo. Danes imajo gorski, nekatere lažje pa tudi planinski vodniki, te ture redno v svojih programih. V bistvu smo napredovali vsi in moj vodnik se je stanju na terenu približal. Zato je tudi tvoja ocena prava, potrebno je več znanja, opreme in izkušenj.
Slovenska smer v Steni seveda ostaja. Brez klasike ne gre, kajne?
Ja, je ostala, čeprav priznam, da sem razmišljal, ali naj jo spustim. Gre namreč za klasično plezalno smer in ne brezpotje. Po posvetu z recenzenti in založbo sem se odločil, da ostane. Pa naj bo za piko na i, tako kot je bilo v MZPSG.
Vsi opisi so seveda narejeni po opravljeni turi in ne »na pamet«. Verjetno je težko odgovoriti na vprašanje, kje je bilo najlepše?
Če gre za izborni vodnik, kjer je »le« 50 opisov, mora biti opis narejen na terenu, ne po spominu, ne po opisih iz drugih vodnikov. Izjema so t. i. enciklopedični vodniki, npr. Julijske Alpe od Tineta Miheliča, kjer res ni izvedljivo, da bi avtor prehodil prav vse poti in si mora pomagati tudi z drugimi opisi. Prav vseh starih tur nisem ponovno prehodil, veliko večino pa sem. Nove ture pa sem vse prehodil, čeprav sem veliko večino tudi že prej. Gre namreč za to, da napišeš dober opis le takrat, ko se temu res posvetiš. Pisanje opisa po spominu se ne obnese. Ko hodiš z namenom, da boš pisal opis, bistveno bolj spremljaš teren. Najlepše? Uf, težko … recimo Kočna, Široka peč, prečenje Pelcev, Loške stene, Kanceljni.
Morda nam lahko zaupaš kakšno zanimivo anekdoto ali pripetljaj s katere od tur iz novega vodnika? Kaj ti najprej pride na misel? Povsod verjetno ni šlo čisto gladko ...
Tega je v hribih vedno dovolj … Mnoge poti smo obdelali skupaj s kolegi z Alpinističnega odseka Kamnik, s takimi, ki gredo kdaj v hribe »kar tako« in ne le plezat, pogosto nas je bilo več in zato temu primerno tudi veselo. Ko smo prečili Mlinarice, smo na vrhu Požgane srečali moža in ženo in povabil sem ju z nami, čeprav poti v Kot nista poznala. Res sta šla in bila potem vsa navdušena. Zelo nerodno je bilo, ko sva z Ireno v popolni megli prečila južni del Loške stene, kar sem lani tudi opisal v Planinskem vestniku. Tam sem omenil, da me je preletel orel, le meter nad mojo glavo je letel, v megli pa sem videl le njegovo senco. Pozabil sem omeniti, da sva bila malo naprej za vztrajanje nagrajena s krasnim velikim peresom orla, ki ga še zdaj hranim. Čeprav imam dober občutek za teren, sem se na malem Vretovem vrhu v snegu dvakrat »zašil«, tako da sva morala z Ireno 300 višinskih metrov gaziti nazaj v breg, da sva prišla že v temi v dolino … Zanimivo je bilo, kako sem odkril prehod na Kalški Greben. Ko sva pozimi plezala v območju Neškarjevega plazu, mi je v oko padla poseka v ruševju. Prišla sva v kopnem in našla prehod. Lep bivak smo imeli v Vrsniku, ko smo se štirje z odseka naključno našli s koroškimi alpinisti in skupaj preživeli prav romantičen večer ob ognju (čeprav se to ne sme ...). V Bali sem v mraku izgubil mobitel, tekel nazaj in ga celo našel. Zaplezala sva se v okolici Debelega vrha, rila v snegu v Robanovem kotu proti Križevniku, pa v gosti megli na Kaninu, tega je še in še …
Bo brezpotij kdaj zmanjkalo?
Tega sem se malce bal in to je bil tudi razlog, da se že do zdaj nisem lotil nadaljevanja MZPSG, čeprav so me za to večkrat nagovarjali. Po celoletnem iskanju novih brezpotij pa sem prišel do zaključka, da jih ne bo zmanjkalo! Spet sem se umikal z običajnih poti in tudi običajnih brezpotij, pa sem še vedno odkrival predele, območja, kjer ni obiska. To me zelo veseli. In tega ne bomo več opisovali …
Morda bi bilo prav omeniti sodelavce, ki so pomagali pri izdaji vodnika.
Recenzenti so bili Irena Mušič Habjan, Andrej Stritar in Andrej Mašera, dali so mi mnoge koristne popravke in dopolnitve. Danilo Cedilnik - Den je narisal odlične skice. Z opisi sta mi pomagala Stanko Mihev in Peter Benedik, v uvodu Bojč Pollak pri ocenjevanju težavnosti in Tomaž Ogrin v poglavju o varovanju okolja. Skrbni sta bili tudi urednica Ines Božič Skok in lektorica Mojca Volkar Trobevšek, pa na koncu še Janez Skok, ki je kot vedno držal vse niti v rokah. Naj omenim še fotografe, Zorana Gaboroviča, Petra Strgarja in Otona Naglosta, ki so res polepšali vodnik, ki ga hvaležno posvečam svoji mami, Valeriji Habjan.
Leta 2003 je izšel tudi zelo uspešen vodnik Zimski vzponi v slovenskih gorah, ki je prvo delo, namenjeno izključno hodcem in ne turnim smučarjem. Lahko v prihodnosti tudi na tem področju pričakujemo nove opise zasneženih žlebov, grap, ozebnikov ...
Težko bi rekel. Zima je zelo privlačna, tur za opisati je še veliko, vendar po drugi strani za to področje ni veliko kupcev. Potem pa sem ovira še sam, priznam, da sem se teh vodnikov že kar malce naveličal. Raje bi se lotil kakšnih drugih projektov. Trenutno delam kot urednik zbornika ob 100-letnici GRS, ki bo izšel leta 2012, in pišem spremno besedo za tretjo izdajo Lipovškove knjige Steze, skale in smučišča, ki bo izšla letos pri založbi Modrijan. Imam še nekatere druge projekte, ki so pa zaenkrat še bolj v glavi kot na papirju.
Novemu vodniku želim srečno pot med obiskovalce zahtevnega brezpotnega sveta. Upam in verjamem, da bo iz Vladove zakladnice sledilo še veliko uporabnih gorniških del.
Gorazd Gorišek