Gorniška potepanja: »Ogenj« je grel premrle ude hladne jesenske noči nad dva tisoč metri. Nad veličastnim zatrepom sva komaj še opazila Oltarjevo podobo. Pogled v desno je odkril še ostale velikane: Rokav, Škrlatico, Razor, Prisank, Jalovec. V Mangrtovi podobi je večerno nebo dokončno ugasnilo ...
Na treh najvišjih neoznačenih vrhovih v Sloveniji
Prespana noč v »orlovskem gnezdu« je bila odlična. Najprej sva sestopila po izpostavljeni polički na dno Velike Dnine, kar je zjutraj, ko si še ves krmežljav, kar zahtevno opravilo. Čez melišče je šlo približno takole: dva koraka naprej in enega nazaj, a na koncu sva vendarle dosegla rdeč žleb, ki naju je v lažjem plezanju pripeljal pod vršno pregrado Velike Martuljške Ponce (2602 m). Do vrha je možnih več pristopov, o katerih so se nedavno pogovarjali na forumu PZS. Midva sva se držala opisa Marijane in Marka, medtem ko naju je pozimi na vrh prineslo po drugem, s snegom dobro zalitem žlebu. Na voljo je seveda tudi Miheličev vodnik in ostala primerna literatura.
Ne spomnim se, da bi bila na kakšnem zahtevnem dvatisočaku tako zgodaj zjutraj. Visoko izhodišče je seveda veliko pripomoglo k temu. Pravzaprav nama je to prišlo zelo prav. Prvič, vrh je zelo prostoren in kar nekaj časa sva se sprehajala po njem, in drugič, »pot« naju je vodila še na dve višji, zelo zahtevni gori.
Previdno sva se vrnila v Veliko Dnino in premlela še preostanek melišča, ki resnično seže zelo visoko. Na vrsti je bil Oltar (2621 m). Opis pristopa iz Krnice najdete v vodniku Manj znane poti slovenskih gora. Vladimir Habjan ga je uvrstil med zadnje, najzahtevnejše vzpone v knjigi. Iz zatrepa se do grebena dviga več žlebov, a samo eden je takšen, ki omogoča »enostaven« prehod. Enostavnost je seveda treba razumeti v martuljškem jeziku. To sva ugotovila zelo kmalu in pravega zadela šele v drugem poskusu. Zgoraj se je odprl pogled na Kačji jezik.
Greben proti vrhu je na začetku krušljiv, za dodatno pestrost pa poskrbijo navihani roglji in zelo ozek prehod. Nadaljevanje je kmalu precej lažje. Skala v trenutku spremeni svojo kvaliteto, težavnost ni (pre)velika in poplezavanje je čisto veselje. Ni veliko podobnih grebenov v martuljškem svetu.
Pristop z Oltarja na Visoki Rokav (2646 m) je opisan v Slovenskih stenah, v Grebenih slovenskih gorá, zelo pa vam utegnejo koristiti tudi Markove besede. Težko dodam še kaj svojega. Morda le to, da sva v masivu Visokega Rokava prečkala zanimiv naravni most, ki se tudi pod najino težo ni podrl. Pristop je seveda krušljiv in na nekaterih mestih izpostavljen, a nikjer tako zelo težak, da ga zelo izurjeni in ustrezno opremljeni gorniki, ki obvladajo »obiranje« grebenskih rogljev in plezanje žlebov z nekaj kratkimi mesti tretje stopnje, ne bi zmogli. Najbolje pa se je v ta divji svet podati pod vodstvom gorskega vodnika.
Na vrhu sva bila seveda sama. Časa ni bilo ravno na pretek, a vendarle dovolj, da nama je uspelo v miru in brez hitenja preživeti tiho urico na najvišjem brezpotniku ter si ogledati še smer zimskega pristopa nad Rokavskim ozebnikom. Vrnila sva se na Oltar, odkoder sva pozimi sestopila na Grlo, tokrat pa v Veliko Dnino. Kakšno buško na glavi je preprečila čelada, žejo pijača v nahrbtniku, pa tudi za pod zob se je še kaj našlo. Do police pod bivakom je šlo po melišču kot namazano. Za kar sva zjutraj potrebovala skoraj uro, je bilo zvečer končano v nekaj minutah.
Na zahodu je sonce že jemalo slovo. V najinem načrtu je bil tudi sestop v Krnico, kar bi bilo s svetilko na glavi izvedljivo, a naju je prijazni bivak povabil v goste še za eno noč. »Ogenj« je grel premrle ude hladne jesenske noči nad dva tisoč metri. Nad veličastnim zatrepom sva komaj opazila Oltarjevo podobo. Pogled v desno je odkril še ostale velikane: Rokav, Škrlatico, Razor, Prisank, Jalovec. Manjkal je le Triglav, skrit tam nekje za kraljico slovenskih gorá. V Mangrtovi podobi je večerno nebo dokončno ugasnilo. Zlezla sva v spalni vreči in skozi okence opazila še zadnje luči avtomobilov, ki so vijugali z Vršiča proti Kranjski Gori.
Potem ni bilo ničesar več. No, ne čisto ... Lahen vetrič je z ostrih grebenov prinesel sladke sanje. Tiste najlepše ...