Žarko Rovšček na osrednji proslavi v Trenti, 20.07.08: Dragi, spoštovani gorski prijatelji in gostje!
Veliko občutenih misli je bilo te dni, danes, izrečenih o dr. Juliusu Kugyju. Verjamem, da so iskrene. Julius Kugy nam je zapustil spoštovanja vredno vezilo.

Vsak izmed predhodnih govorcev ga je predstavil s svojega vidika, saj si ga upravičeno lastimo prav vsi, ki nas priklepa ta čudoviti »nekoristni svet«, Julijske gore, paradiž na stičišču treh dežel. Sprašujem se, kaj naj še dodam? V 150 letih od njegovega rojstva se je zvrstilo že kar nekaj jubilejev, ki so jih pospremili priložnostni nagovori in objave biografskih podatkov. Mar bi se danes, ob ponovnem soočenju spominov nanj, spet spraševali, kakšne zasluge ima v naših stenah, da ga – vsaj gorniki – s tako hvaležnostjo častimo? Pa vendarle se mi zdi potrebno nekatere stvari posebej podčrtati.

V tistem času proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja, v svojih najlepših letih, je opravil številne prve pristope na julijske vrhove. Zaradi pomanjkanja cestnih povezav, današnjih prevoznih sredstev in planinskih zavetišč je bil vsak vzpon v Julijcih veliko dejanje, célo podjetje. Težko premostljive razdalje so zahtevale številne bivake. Ob pomanjkanju natančnih zemljevidov pa je bila nujna tudi pomoč domačinov, vodnikov. Njihovo brezhibno poznavanje domačega sveta in v stoletnih težkih življenjskih pogojih pridobljena spretnost so skupaj s Kugyjevim podjetnim razumom pripomogli k temu, da je v gorah žel za takratne čase naravnost senzacionalne uspehe. V svojih spisih ni skrival občudovanja nad svojimi neustrašnimi vodniki, Komacem, Ojcingerjem, Pesamosco in drugimi. Brez njih ne bi bil to kar je danes. Postavil jim je trajen spomenik. Spletli so se pristni človeški stiki, saj je »doktor« gojil iskren in topel odnos do preprostih gorjancev. Negoval je sožitje treh sosednjih narodov, spoštoval je njihove različne kulture ob vznožju Julijcev, slovansko, germansko in romansko, katerih stičišče so nemalokrat predstavljali prav vršaci, ki jih je neutrudno oblegal. Ko se danes v - na srečo, že bolj oddaljenem odmevu nekdanjih razprtij -, ki niso obšle niti živeče ljudi v alpskem prostoru, oziramo na njegovo vlogo, se morda premalo zavedamo, da nam je s svojo človeško držo vedno predstavljal svojevrstno lekcijo sožitja in spravljivosti med narodi. V zvezi s tem v uvodu zbornika Pet stoletij Triglava pravi: »Gotovo je tudi dobro, da v teh časih vedno bolj prevladujočega nacionalizma prime za tako delo mož, ki je visoko nad vsako narodnostno nestrpnostjo, čigar obzorje se ne neha tam, kjer ležè meje njegovega jezika. /…/ Vse naj bo nezmotna zgodovina brez drugih vplivov in gôra naj bo vedno gospodar.«

Slovenci imamo do Kugyja poseben odnos. Opravičuje ga že sam ponos na njegovo poreklo, rodbino, ki je tako po materini kot očetovi strani slovenska. Zarezal se nam je v dušo, saj je že s svojimi prvimi objavami ponesel slavo naših gora in njihovih preprostih domačinov v svet. Spadamo tudi med redke alpske narode, ki imajo Kugyjeva knjižna dela v celoti prevedena. Pred kratkim ponatisnjena faksimilirana izdaja knjige Iz mojega življenja v gorah je v prevodu Mire Marko Debelakove izšla že daljnega leta 1937. Po drugi svetovni vojni pa se je pri Založbi Obzorja v Mariboru sprožil pravi plaz prevodov Kugyjevih del, s katerimi so nas oskrbeli odlični prevajalci, med njimi izvrstni poznavalci gorništva, Lilijana in France Avčin, Marijan Lipovšek, Tine Orel in Jože Šmit. Tako je množica Slovencev dobila na knjižne police knjige: Delo, glasba in gore (1966), Iz življenja gornika (1968), Julijske Alpe v podobi (1971), Iz minulih dni (1971), Pet stoletij Triglava (1973), Anton Ojcinger – življenje gorskega vodnika (1977) ter Božanski nasmeh Monte Rose. Zadnji je pri založbi Kres (1995) izšel še prevod nesojenega devetega poglavja knjige Iz življenja gornika, Vojne podobe iz Julijskih Alp (Založba Kres). Gotovo so prav ti prevodi pomagali, da nas je Kugyjevo duhovno poslanstvo še bolj obogatilo, nam približalo njegov intimni odnos do gora, ki so hkrati tudi del naše nacionalne dediščine in so skupaj z gorništvom kot družbenim pojavom postale del našega splošnega kulturnega občestva. Prav Kugy nam je postavil visoka estetska merila gorniške literature in navdahnil številne, odlične pisce, da so prijeli za pero. Danes, v družbi s svojim vzornikom, tudi njihova dela bogatijo naše knjižne police in nas osrečujejo. Velik je njihov vzgojni pomen, saj koreninijo prav na Kugyjevi neomajni ljubezni do gora, ki jo je zasejal med nas.

Mladi Julius je že kmalu začel nadgrajevati svoje zanimanje za botaniko, ko je dopolnjeval svoj herbarij predvsem z rastlinami bližnjega Krasa in Istre. Vsakokrat, ko se je v jasnem vremenu povzpel iz domačega Trsta preko Kraškega roba, so pred njim na obzorju zasijali prelestni Julijci in ga vabili. Odzval se je njihovemu klicu in mu ostal tako ali drugače, fizično in duhovno, zvest do konca svojega življenja. Poleg drugih krajših in lažjih vzponov je v letu 1871, ko skozi Trento ni še vodila cesta in jo je obkrožal en sam velik gozd, prvič, preko Tolmina, Škrbine in Zgornjih bohinjskih gora stopil na vrh Triglava. Vseh nadaljnjih štirideset let je trajalo njegovo simbolično iskanje čudežne scabiose trente, njegovo raziskovanje Julijcev in prizadevanje, povzpeti se na vse teže dostopne vršace, preko njihovih sten in škrbin. Leta 1877 je bil prvič na Kanjavcu, tri leta kasneje pa se je povzpel iz Vrat na Škrlatico, takrat imenovano še Suhi plaz, ki mu je leta 1887 dodal še prvi vzpon po njeni severni steni. Leta 1881 je odkril pristop na Bavški Grintavec in na Triglav. Kasneje so ta pristop na našega očaka poimenovali »Kugyjeva smer«. Naslednje leto je obkrožil Triglav po »Kugyjevi polici« in stopil kot prvi turist iz Trente na Jalovec. Nanj se je kot prvi alpinist povzpel tudi iz Planice. Znani so tudi njegovi prvenstveni vzponi na Razor s severa (prvi l. 1885 in direktni l. 1888) ter preko severnega ostenja Prisojnika, na Mali Mangart in Pelc (1891). Vse do preloma stoletja in še kakšno leto čez je sledilo obdobje sistematičnega raziskovanja Zahodnih Julijcev, ki ga je samo občasno prekinil s kakšnim vzponom v gorah nad Trento ali morda še kje drugje. Omenimo nekatere prvenstvene vzpone: na Nabojs (1884), na Gamsovo mater in Visoko Belo Špico (1886), na Špik Hude Police s severovzhoda (1887), na Cimo Vallone (1890 in severni pristop l. 1912), Viš (z zahoda 1891. in vzhoda 1893. leta; leta 1901 prva varianta zahodne smeri in prvi vzpon skozi severovzhodno žrelo, leta 1911 pa druga varianta zahodne smeri). Prvi je priplezal tudi na Kanin s severa (1895). Leta 1902 je Kugy dosegel velik uspeh s svojo diretissimo preko severne stene Poliškega Špika (Montaža) pri katerem se je v ključnem mestu, kasneje po krivici imenovanem »passo Oitzinger«, kot rešitelj izkazal trentarski vodnik Jože Komac. Številne prvenstvene vzpone v Poliškem Špiku (Montažu), za katere sam pravi, da »ni verjetno, da bi posameznik na kaki gori storil kaj več«, je kronal še s prvim zimskim vzponom (1905). Naj k tem podatkom, ki so le skrčen povzetek 50 prvenstvenih vzponov in potrjujejo, da je Kugy s svojim alpinističnim in literarnim delom svetu in nam odkril Julijce, dodam še to, da je v obdobju od leta 1885 pa skoraj do prve svetovne vojne s številnimi vzponi prekrižaril tudi Zahodne Alpe: pogorje Mont Blanca in Monte Rose, Gran Paradisa, Ortler, Grivolo, Savojske Alpe in Dauphinejo. Vse to v posmeh in poduk tistim, ki mu radi očitajo razsipništvo podedovanega družinskega denarja za »nekoristne« dejavnosti. Živel je z vsem srcem za svoje, za naše gore, nam pa pustil dragoceno moralno sporočilo. Svoje vloge se je dobro zavedal in nekoč zapisal: »Vem, kdo sem tu. Vem, da v teh gorah in teh dolinah ne bom tako hitro umrl. Tod in tam bo moj spomin postal izročilo tistih, ki so me poznali, predajali ga bodo otrokom in otrok otrokom. Ko bo osebni in sporočeni spomin povsem zbledel, bo moje ime še plavalo čez ta ostenja kot pravljica. In če bo kdaj kak velik ogled gora, se bom prikazal na svojem mestu in vas, ve svetle trume Julijcev, predstavil kot vaš zvesti zastavonoša sveti Mihael.« Tako se v nadnaravni podobi, v naših mislih tudi danes vrača med nas.

Svojo pot je v Kugyjevem času prehodila tudi naša planinska organizacija, Slovensko planinsko društvo s svojimi podružnicami, njegova sopotnica v zadnjem, polstoletnem veku njegovega življenja. To je bil čas intenzivnega razvoja organiziranega planinstva pri nas, ki ga nista mogli zaustaviti niti dve svetovni moriji. Slovensko planinsko društvo je skupaj s Kugyjem kljubovalo sporu narodov na tem alpskem prostoru in nadaljevalo svoj razvoj tudi po njegovi smrti leta 1944, vse do današnjih dni. Tako močne osebnosti kot sta bila dr. Julius Kugy in dr. Henrik Tuma, ki ga danes nikakor nočemo zanemariti, brez dvoma vtisnejo globok pečat tudi na dolgotrajno življenje in delo organizacije, kakršna je danes naša Planinska zveza. Komur se zdi taka trditev pretirana, naj si sestavi indeks navedb obeh imen samo na številnih straneh našega Vestnika, preko stoletja vestnega kronista dogajanj znotraj planinske organizacije. Na njih bo zaslutil trajno prisotno duhovno podobo Kugyja in Tume, našel bo neizčrpen navdih za svoje gorniške in siceršnje življenjske podvige.

Letošnje jubilejno leto častimo spomin na oba velika moža našega planinstva in alpinizma. Čeprav je današnji dogodek namenjen predvsem Kugyju, ne morem mimo njegovega sodobnika dr. Henrika Tume. Značajsko sta bila zelo različni osebnosti, a se je njuno delo dopolnjevalo. Primerjalna študija dr. Branka Marušiča o razmerju med obema osebnostima v letošnjem Planinskem vestniku daje dovolj iztočnic za razmišljanje. Navsezadnje gre za dva pomembna protagonista dogajanja na področju planinstva in alpinizma v naši preteklosti. Kdo bi lahko lažje in bolje ocenil Tumovo vlogo kot njegov sodobnik podobnih stremljenj, ki ga v svojem temeljnem knjižnem delu označuje: »Tu se moram spomniti še moža, ki je podobno kot jaz petdeset let hodil po teh gorah, a vselej sam zase ter molče, tako da jih je le malo vedelo zanj. To je dr. Henrik Tuma iz Gorice. V tem poglavju često omenjam moža bodočnosti, ki bo moral raziskati to in ono, kar je še ostalo skrivnost. Mnogo tega je dr. Tuma, na katerega sem postal pozoren šele prav v poslednjih letih, že razjasnil, izsledke pa pokopal globoko v sebi. ‘Bodoči mož’ bo prav storil, če najprej poskusi razvezati jezik temu tihemu popotniku po Julijcih, preden se sam loti posla. Zame je sedaj že prepozno. Mnogokaj bo ta ‘mož bodočnosti’ našel tudi v slovenski literaturi, ki mi je ostala zaklenjena, kajti slovenskega jezika, žal, ne obvladam. V vseh vprašanjih imenoslovja bo dr. Tuma pač prvi poklican, tako menim. Toda spregovori naj, to ga prosim s tega mesta!«

V začetku petdesetih let je tu, v našem tipičnem slovenskem okolju, vladala prava bitka, kje naj bi postavili Kugyjev bronasti kip: morda v Kranjski gori ali na Šupci pod Vršičem. Prevladala je pametna odločitev in »bronastega« Kugyja posmrtno postavila v domovino njegove scabiose trente, kjer počivajo tudi njegovi najljubši vodniki. Samotne Julijske gore, ki to že davno niso več, tiho, v sozvočju z njegovo mislijo pozvanjajo v današnji čas, trkajo na našo zavest, nas opominjajo. Njegova, v bron odeta spominska podoba kljubuje minljivosti, se spogleduje z večnostjo. Ogleduje se tja proti Jalovčevi strehi, prizorišču ponovnega rojstva, kjer je nekoč smrtna kosa zamahnila v prazno, kjer ga je usoda naklonjeno vrnila v življenje. »Tako se bomo sedaj spustili z Julijskih Alp. V večernem soncu. Dolga je bila pot, hodili smo celo človeško življenje. Od prvih vzgibov gorske pomladi do zimskega snega, od pričetka do konca. Naj se tukaj, na skrajnem zahodnem krilu Julijcev, za trenutek pomudim in se ozrem nazaj. Ponavljam njihove velike, v oblake zavite vrhove in tihi pokoj njihovih dolin. Moje srce je polno hvaležnosti, a v mojih očeh se sveti ponos.«