Tone Škarja: Na prvi pogled je dr. Julius Kugy hvaležna osebnost za obravnavo in še posebej za slavilne govore. Tržačan, oboževalec Julijskih Alp, Avstrijec v širšem smislu, ne strogo Nemec, je, če prej ne, letos spet postal »last« treh narodov.
To je dobro za širjenje njegove slave, nekoliko krivično pa do njegove osebe, zanj kot človeka. Trst njegove mladosti je bil cvetoče glavno pristanišče Avstroogrske, Julijske Alpe so bile največja ljubezen njegovega življenja, za plezanje po njihovih stenah in na vrhove je najemal slovenske vodnike, obojim – Julijcem in vodnikom – pa je širil slavo s knjigami, ki jih je pisal v nemškem jeziku, izdajal pa še v mnogih drugih. Sočustvoval je s trpljenjem Slovencev med vojno. Če so se mu fašistični zločini zdeli po poreklu bolj naravni, jih Nemcem ni oprostil, saj so bili po njegovem mnenju zanje same ponižujoči. Bil je svetovljan, nadnacionalen, nagnjen pa k duhovnemu obzorju nemške kulture. Ob tem je genetika manj pomembna in vsako »lastninjenje« njegove osebe po nacionalnosti žaljivo za njegovo veličino in tudi osebno zavest; ni vredno njegovega spomina. Vsemu področju Julijcev je vtisnil svoj pečat, stičišče treh kultur ga je zaznamovalo po svoje. Dobra štiri desetletja se je predajal alpinizmu. S trinajstimi leti je bil prvič na Triglavu, potem pa je sistematično raziskoval Julijce in iskal še neodkrite, a vse težje pristope na vrhove, škrbine in grebene. Gibčni gorjani, njegovi vodniki, so ga imeli za nekoliko nerodnega in počasnega, a z njim so uresničevali njegove ideje in zamisli. Vsaj petdeset prvenstvenih smeri in prvih pristopov se je nabralo v teh štirih desetletjih. Severna stena Razorja, severovzhodna Škrlatice, Triglav z zahoda, Prisojnik in Kanin s severa, direktna smer na Poliški Špik, prvi vzpon na Mali Mangart, Kugyjeva polica pod glavo Triglava, Kotova špica, severna stena Viša in še mnoge druge ture ga izdajajo za sistematičnega klasičnega alpinista. Na takratnih dolgih pristopih – saj ni bilo ne cest ne dobrih prometnih sredstev – je moral velikokrat bivakirati. Res je imel vse možno udobje s seboj, a s tem so tudi njegovi vodniki in nosači kar dobro zaslužili. Prav oni so tudi glavni junaki njegovih knjig; nič ne povzdiguje sebe in odkrito govori o njihovi spretnosti, pogumu, požrtvovalnosti in razsodnosti. Postavil jim je trajen spomenik.
Če že kar dobro poznamo njegove vzpone v Julijcih, tudi nekaj zimskih, pa smo manj pozorni nanj, ko zastavi korak proti zahodu, ven iz ožje zamejenosti. Tam ga je uročila Monte Rosa, njena silna vzhodna sten, najvišja v vseh Alpah. Spremljala ga je vseh dvajset alpskih let. Začel jih je z vzponom na Monte Rosin glavni vrh Dufour, končal z njenim najponosnejšim vrhom Nordendom, na oba po vzhodni steni, vmes pa ju je obiskal še z normalnejše, švicarske strani. Bera njegovih vzponov v Zahodnih Alpah, tudi prvenstvenih, je še po današnjih merilih izjemno velika, za tiste čase pa kaže, da Kugy sploh ni počel nič drugega, kot načrtoval in »izvajal« vzpone, vse to pa potrpežljivo, tudi previdno in odločno. Za obuditev njegovega opusa le nekaj najznačilnejših gora: Mont Blanc večkrat (tudi prečenje in čez Brenvo), Aig. du Midi, Mont Dolent, Triolet, Aig. Du Moine, Les Droites, Les Courtes, Aig. Noire de Peterey, vse v področju najvišje evropske gore. V Bernskih Alpah ga najdemo na Finsterarhornu, Jungfrauu, Schreckhornu, v Valiških Alpah poleg Monte Rose na Lyskammu, Weisshornu, Dent Blanche in podobnih vrhovih, v Dauphineji na Pelvouxu, Barre des Ecrins, La Meije, Ailefroide,, Les Bans. To je le majhen izbor bolj znanih imen, celotno število je nekajkrat večje.
Kugyjevih sedem knjig je trajen spomenik njemu samemu, njegovim vodnikom, Julijcem in Alpam sploh, za nas pa veličastna vpetost našega sveta v širši svet in predstavitev naših gora v njem. Ob Kugyju se spomnimo Henrika Tume, neumornega raziskovalca Julijcev in plezalca tudi v športnem smislu, imenoslovca našega gorskega sveta. Delal je v bistveno težjih pogojih, brez bogatega zaledja. Še prej pa Valentina Staniča, prvega samostojnega alpinista Vzhodnih Alp. Zanimivo je primerjati te tri stebre naše alpinistične zgodovine med seboj, pa tudi naš odnos do njih. Raziskava v to smer bi dala tudi našo lastno podobo bolj na svetlo. Kakšne razlike in hkrati kakšna podobnost! Samo hvaležni smo jim lahko, da so bili in da nam še danes svetijo kot trije zanesljivi svetilniki.