Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

O kranjski sivki,

Delo/Sobotna priloga - Iztok Geister: ... ki je med nabrala, pa niti besede
O zahtevi za dopolnitev zakona o ohranjanju narave z novim institutom varuha narave.

Predstavniki nacionalne planinske, ribiške, lovske, turistične, čebelarske, kinološke in taborniške zveze, povezani v Skupino nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, so podpisali predlog, s katerim zahtevajo dopolnitev zakona o ohranjanju narave z novim institutom varuha narave.

Ne morem verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Ne le zato, ker po desetletjih govorjenja in razmišljanja o varstvu človekovega okolja v socializmu in po sprejetju evropsko naravnane naravovarstvene zakonodaje z antropocentričnimi varovalkami po osamosvojitvi ni bilo doslej za institut varuha narave pri nas nikakršnega posluha in spričo neprestanih upravnih zapletov pri uveljavljanju zakonsko zajamčenih naravovarstvenih interesov tudi prav nobene pripravljenosti, da bi si s takšnim institutom na zakonodajni ravni še oteževali gospodarske posege v naravi. Gospodarstvo je naravovarstveni zakonodaji vse prej kot naklonjeno, zato jo poskuša obiti na naravi prijazen način, če uporabim ta ljubiteljsko osladen in nemalokrat hinavsko uporabljen izraz. Kot najbolj družbeno sprejemljivo in gospodarsko razveseljivo se je zato izkazalo uveljavljanje t. i. zelenih projektov, ki so v okoljsko ozaveščeni družbi tržno presenetljivo učinkoviti. Pri tem pa ne gre le za bolj ali manj velike infrastrukturne posege, za okoljsko sporne naložbe v industrijo, transport, energetiko, kmetijstvo in turizem, z gospodarskim interesom upravičujejo svoje poseganje v naravne ekosisteme tudi tradicionalno »naravi prijazne« dejavnosti, katerih predstavniki so se podpisali pod zahtevo za ustanovitev instituta varuha narave.

Naravna pravičnost

Instituta varuha narave si ni mogoče zamišljati drugače kot ustanovo, ki skrbi za dobrobit žive in nežive narave, tako v divjini kot v kultiviranem okolju. Varuh narave naj bi torej zagovarjal naravo v vseh primerih, ko se znajdeta nasproti naravni (ne le naravovarstveni) in gospodarski interes, pri čemer velja poudariti, da sta oba interesa človeško legitimna. Nasprotovati antropocentrizmu ne pomeni nasprotovati človeku, saj naj bi bila razsrediščena vloga tudi v njegovo dobro. Ne glede na to, kako daleč v prihodnost je še odmaknjeno priznanje statusa pravne osebe za vsa živa bitja, ki bi do temeljev spremenilo sedaj veljavni pravni sistem, smemo institut varuha narave že sedaj upravičiti z univerzalnim pojmom naravne pravičnosti, ne glede na to, kako ga razumemo, evolucijsko ali kreacijsko, pri čemer sta nam lahko v pomoč tako zgodovinsko izročilo animizma kot sodobna občutljivost za razsrediščeno sobivanje v naravi.

In po čem se naravni interes razlikuje od naravovarstvenega? Od predložitve za tiste čase na moč napredne Spomenice odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pokrajinski vladi za Slovenijo bo kmalu minilo sto let. Spomenica je utemeljevala naravovarstvene zahteve z zavestjo o koristnosti živali za poljedelstvo, z zaskrbljenostjo, da bi ne izginile redke rastline in živali ter naravne znamenitosti, iz bojazni, da bi izgubili dragoceno gradivo za znanstveno proučevanje, in z namenom, da bi se izognili evropskemu očitku nekulturnosti. Ti temelji tradicionalnega naravovarstva so vgrajeni tudi v danes veljavni zakon o ohranjanju narave.

Rastline in živali seveda ne razmišljajo o tem, ali so koristne ali škodljive za poljedelstvo, si ne domišljajo, da so pomembne zato, ker so redke ali ogrožene, še manj, da so hvaležno gradivo za znanstveno proučevanje, in prav malo jim je mar za ponos, ki ga v zavesti ljudi vzbuja sodobno varstvo narave. Zagotovo pa so življenjsko zainteresirane za preživetje po zakonitostih, ki jim jih odmerja dani ekosistem. V okoljskem duhu ustanavljamo naravne rezervate, domišljujoč si, da s tem ustvarjamo idealne življenjske razmere za rastline in živali, pri tem pa pozabljamo, da si nobeno živo bitje ne želi živeti v getu. Živeti po lastni izbiri je naravni interes slehernega živega bitja, etično gledano njegova naravna pravica. In tako naj bi na to gledal tudi varuh narave.

Za vse nesporazume v odnosu do narave, konfliktna razmerja z rastlinami in živalmi pa tudi za vse pogrome in iztrebljenja je odgovoren človek s svojim kultiviranjem narave v najširšem pomenu besede. Kultiviranje narave seveda ni izraz njegove nepremišljenosti, temveč načina preživetja, se pravi njegova naravna pravica. Povsem neetična pa je njegova nepripravljenost deliti si življenjski prostor z drugimi bitji, čeprav bi glede na svojo sposobnost zavestnega ravnanja mogel in moral upoštevati tudi pravico sobivanja. S tem, ko tisočletja divjino spreminja v kultivirano pokrajino, privablja k obloženemu omizju tudi druga bitja, kruha pa gostoljubno ne razlamlja. Za zagotavljanje občega dobra družbeno organizirani človek oblasti priznava pravico pobiranja davščin, naravi, ki dajatve pobira spontano, čeprav po naravnih zakonitostih, pa ne. V dajatvah naravi vidi zgolj škodo, zmanjšanje prinosov prilaščene narave. Človeška družba, temelječa na virtualnem prilaščanju narave, ne zmore doumeti, da v naravi lastnina ne obstaja, da je pravni red le domišljijski oblak. Lastnik gozda na dražbi hlodovine, ki se ponosno fotografira ob kapitalnem hlodu gorskega javorja, ni prav z ničimer pripomogel k presežni rasti in izjemni lesni masi drevesa, za katero bo zdaj po družbeno veljavnih merilih iztržil zvrhan koš denarja, ta pa se kajpak ne bo vrnil v gozd kot listje na drevju.

V sodobni evropski in nacionalni naravovarstveni zakonodaji je nemalo rastlinskih in živalskih vrst zaščitenih, kar je v primerjavi z zakonodajo izpred sto let, ko so bila bolj ali manj zaščitena le človeku koristna živa bitja, sicer napredek v dobro narave, vendar so se uveljavila nova vrednostna merila, nove naravovarstvene kategorizacije in nova selektivna zaščita. Na koncu vsakega naravovarstvenega predpisa, ki s polnimi usti govori o skrbi za živa bitja, o njihovi ogroženosti in zaščiti, najdemo določila, ki to zanikajo. Vsa ta zanikanja v skrbi za zdravje in eksistenčno dobrobit človeka se sklicujejo na morebitno ogroženost. Ne govorim o tem, da bi morala biti vsa bitja absolutno zaščitena, ampak da je povsem dovolj, da za njihovo relativno varnost skrbijo naravni mehanizmi, kot so tekmovalnost, vegetacijsko nasledstvo in prehranjevalna veriga.

Neetičnost človeka

Ni mogoče zanikati, da ima človek prav tako naravno pravico tekmovati z rastlinami in živalmi, vendar ima kot razumno bitje pri tem možnost drugačne izbire. Naj jo ponazorim s kar se da preprosto izkušnjo: v primerjavi z živaljo se drevo človeku ne more umakniti s poti, lahko pa se mu sam umakne, se mu izogne ali ga obide. To nadvse pomembno izbiro mu omogoča zavedanje svetosti življenja, njegova etična zavest. Naloga varuha narave potemtakem naj ne bi bila le spoštovanje naravnih zakonitosti, ampak tudi etičnosti vedenja do narave.

Neetičnost človekovega ravnanja do narave je mogoče prepoznati tako rekoč na vsakem koraku, ne le pri eksplicitno izkoriščevalskih dejavnostih, kot sta sodobno tehnološko kmetijstvo in gozdarstvo, ampak tudi pri tradicionalno upravičljivih dejavnostih, kot sta lov in ribolov, ki se razglašata za varuha narave v najsplošnejšem pomenu besede. Celo sodobno institucionalno varstvo narave trmasto upravičuje sramotno preganjanje in iztrebljanje tujerodnih rastlin in živali. Z neetičnimi dejavnostmi je indoktrinirano tudi naše šolstvo, ko šolske in celo predšolske otroke učimo pogozdovati z lesno gospodarsko zanimivimi drevesnimi vrstami in iztrebljati tujerodne rastline in to medijsko razglašamo kot okoljsko vzgojo.

Kljub najmanj sto let poznani gozdarski doktrini o samoobnovljivosti gozda, ki edino omogoča njegov naravni obstoj in razvoj, gozdarstvo tako na načrtno izsekanih kot na zaradi naravnih ujm opustošenih površinah nadaljuje povsem nepotrebno pogozdovanje, kar je mogoče upravičiti le s protežiranjem lesno gospodarsko zanimivih vrst. S pogozdovanjem še bolj kot z izsekavanjem spreminja naravno pestro sestavo gozda v bolj ali manj sonaravni nasad. Za zgodovinsko zgrešeno pogozdovanje s smreko narava prav zdaj izdaja podlubniški račun.

Kljub dolgoletnemu pojasnjevanju, da ribojede ptice s pridom izkoriščajo ponujajoče se preobilje ribjega zaroda, se vsako leto znova tako v strokovnih kot v medijskih krogih razpravlja o »kormoranjih požrtijah«, nihče pa ne pomisli in ne razišče, kakšno škodo povzroča ribištvo s posiljevanjem naravnih voda z načrtnim vlaganjem rib. Govorjenje, da bi bile naše reke brez ribiške skrbi »prazne«, je neumno in zavajajoče. Razen sistematičnega brzdanja agromelioracij in maksimiranja poljedelskih pridelkov s pesticidi bi tudi zavzemanje za prenehanje tako protinaravnega pogozdovanja kot protinaravnega vlaganja rib v naravne vode moralo biti med prednostnimi nalogami instituta varuha narave.

Lovstvu s strokovno podporo varstvene biologije priznavamo vlogo populacijskega korektorja divjadi. Vloga sonaravnega regulatorja je tej tradicionalni dejavnosti padla tako rekoč v naročje, potem ko so bile iz naših gozdov iz različnih zgodovinskih vzrokov iztrebljene velike zveri in ujede, ki so uravnavale številčnost rastlinojede divjadi. Brez poljedelsko škodljivih živali bi lovstvo ostalo v dobršni meri brez sprejemljivega opravičila. Vrnitev zveri kot naravnih populacijskih regulatorjev povzroča konfliktne situacije predvsem v prosti živinoreji, saj zver oportunistično izbira lažje dosegljivi plen. Tako v živinoreji kot v poljedelstvu je ograjevanje trenutno edini zanesljivi način varstva. Bojazen gozdarstva, da bi divjad brez dostopa do poljedelskih površin z objedanjem gozdne podrasti oteževala gozdno nasledstvo, je pač posledica sedanjega populacijskega neravnovesja.

Treba je priznati, da si lovstvo želi in tudi prizadeva zadržati divjad v gozdu, kar pa je spričo zgodovinske razdrobljenosti gozda, njegovega krčenja zaradi poljedelstva, neuresničljivo. Bolj kot posredniška vloga lovstva je vprašljivo zvračanje odgovornosti za škodo, ki jo sedaj plačuje država, na pleča živali. O tem naj bi razmišljal varuh narave, če naj bi zagovarjal etični odnos do vseh živih bitij, tudi divjadi, ki si jo zgodovinsko lasti lovstvo, čeprav pripada gozdu. Upravljanje divjadi je po zaslugi poljedelstva izsiljena družbena potreba, ki jo lahko reši le v temeljih spremenjeno kultiviranje narave, za kar pa bo potrebno globoko družbeno soglasje o novi, razsrediščeni vlogi človeka v naravi. Ne nazadnje tudi lovske trofeje počasi, a vztrajno izgubljajo statusni pomen.

O institutu varuha narave je torej mogoče govoriti tudi brez sklicevanja na podnebne spremembe in lepodušje. Poslanstvo takšne nujno potrebne ustanove naj bi bilo predvsem zavzemanje za etični človekov odnos do narave. Četudi si nočemo priznati, da smo zasužnjevalci čebel, si iz spoštovanja do njihove nagonske vloge ne bi smeli dovoljevati takšne ošabnosti, kot jo lahko preberemo na etiketi kozarčka medu, kjer piše: Proizvedel in polnil Janez Čebelar. O kranjski sivki, ki je med nabrala, pa niti besede, čeprav bi se s takšnim priznanjem lahko začela etična preobrazba.

Iztok Geister, pisatelj in zagovornik narave.

23.04.2017
O kranjski sivki, ki je med nabrala, pa niti besede


G-L, 15.04.17: Župan + komentarji

O institutu varuha narave je torej mogoče govoriti tudi brez sklicevanja na podnebne spremembe in lepodušje. Poslanstvo takšne nujno potrebne ustanove naj bi bilo predvsem zavzemanje za etični človekov odnos do narave.

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti