Delo - Blaž Močnik: Igor Zlodej (1963–2017)
In memoriam
Igor Zlodej (1963–2017)
Zbledela so od sonca in zime žareča lica nad sivo brado nekega velikega človeka, ki je življenje poklonil goram. Na veliko žalost srenje slovenskih gorskih reševalcev in celotne naše planinske skupnosti ne zgolj v prenesenem pomenu. Kdor je v zadnjih letih – če ne kar desetletjih – redno spremljal dogajanja v hribih in gorah, je poznal Igorja Zlodeja. Če ne drugače vsaj po svetovnem spletu, kjer je redno, skrbno in natančno popisal skoraj sleherni korak v zahodnih Julijskih Alpah. Kdor tega zakletega gorskega sveta ne bi tako srčno ljubil, mu besede nikoli ne bi tako spevno tekle, kakor so prav Igorju.
Gore je spoštoval bolj kakor vse drugo. In v tem globokem spoštovanju je bil tudi jezen na tiste, ki so jim trosili presežnike brez pravega premisleka: »Tako sem razmišljal, kaj komu gore pomenijo. Seveda je en velik flanc, če nekdo govori, da ima gore rad, obišče pa jih nekajkrat na leto, še to običajno v kaki glasni čredi sebi podobnih. Opažam, da so kar mnogim zgolj poligon ali podlaga za afnanje, ki z ljubeznijo do gora nima ničesar.« Kot rojen Pohorec je bil seveda tudi hudomušen: »Sneg je na minimalcu, tako kot plače in penzije pri nas.«
Do zdaj ga najbrž še ni bilo gamsa, ki bi te čudovite poti, doline, stene in prepade poznal bolje kakor on. Še na svoj račun se je znal pošaliti, da ljudje verjetno mislijo, da je brez službe, tako pogosto je opisoval svoje podvige. A vendarle ne zgolj za svoje zadovoljstvo, kje pa: »Vem, da slabo berete opise, ker če bi jih, bi vedeli, da ne maram čestitk, tudi ne cukranja in raznih komentarjev, ki z opisano turo nimajo povezave. Ne objavljam zato, da bi kdo imel kaj početi, temveč da prikažem trenutne razmere in mogoče na kaj opozorim, kar bi lahko bilo za koga koristno. Če je kakšna slika lepa, to zagotovo najbolje vem sam in mi tega ni treba vedno znova dopovedovati.«
To je bil njegov značaj družabnega samotarja, ki je srečo iskal sam, a jo je hkrati moral deliti z drugimi. Tako mu samoto koraka ni bilo težko zamenjati za planinski vrvež organiziranih pohodov. Slovenkam je večkrat pomagal stopiti na Triglav, ki ga je sam osvojil menda kar 430-krat. Mimogrede, Igorjeva velika zasluga je, da Aljaževega stolpa pred leti niso preselili v muzej v Mojstrano.
V gore se je po upokojitvi na leto podal vsaj dvestokrat, in če je le bilo mogoče, je s seboj vzel turne smuči. Gore so ga poklicale tudi po dolžnosti. Bil je pripadnik gorske policije do upokojitve, zavzet gorski reševalec in svoj čas prvi mož bovškega planinskega društva.
Nato ga je preteklo soboto za vedno k sebi poklicala gora Viš v italijanskih Julijcih, ki jo je imel med najljubšimi izbrankami – v navezi s svojo prijateljico. Usoda skoraj ne bi mogla biti bolj tragična. A ker je usoda zgolj posledica naših odločitev, je Igor tudi v bridkem koncu poskrbel za težko sprejemljivo učno uro, da lahko tudi najizkušenejši gornik med nami naredi korak preveč.
Igorju je za vso naklonjenost, razumevanje in potrpežljivost iz srca hvaležna tudi vsa novinarska druščina. Vedno si nam bil na voljo. Kakor vsem drugim.