Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skupaj sta plezala,

Slovenske novice - Boštjan Fon: ... skupaj sta umrla Igor Zlodej in Tatjana Mazej
Tina Horvat: Ta, ki gre gor, ni nor! GRZS: Igor nas je zapustil

Trupli 54-letnega upokojenega policista in 48-letne Ljubljančanke našli še navezani

BOVEC Koraki, ki so se nam v septembru skupaj z dekliškim čebljanjem usmerili k najvišjemu vrhu na pohodu Sto žensk na Triglav, so nam bili zadnje desetletje skupni. Na predstavitvah dan pred turo je Igor Zlodej puncam vsakič hudomušno povedal, da je bil na Triglavu dvakrat ali trikrat. Nato je, po nekaj trenutkih, dodal: »Ta teden.« Smeha je bilo ob njem zagotovljenega tolikanj, da se je dalo v še tako strm breg zagristi židane volje. Štel je vzpone na očaka, a bil je reden gost tudi drugih vrhov v bližnji in daljni okolici. Poznal je še tako skrite in nevarne poti, a kot ljubitelj gora, ki jih je cenil in spoštoval, nikoli ni zavestno tvegal. Nato se je v soboto ob jutranjih meglenih koprenah v zahodnih Julijcih na južni strani gore Jof Fuart, ki jo po slovensko poimenujemo Viš, zanj in za Tatjano Mazej začela zadnja tura. Od koče Corsi gre do 2666 metrov visoke konice razgledne gore pot, označena kot zelo zahtevna, poleg štirih drugih, enako ali še bolj zahtevnih. Dovolj časa si mora pohodnik vzeti, predvsem zaradi treh malce zahtevnejših zank po srečanju s potjo na Trbiško škrbinico (Forcella di Riofreddo).

Padanje v navezi

Kaj se je zgodilo okoli tristo metrov pod vrhom Viša, bo morda razkrilo šele uradno poročilo italijanskih preiskovalcev, znano pa je, da sta se Igor in Tatjana – zadnji dve leti sta prijateljevala in se skupaj odpravljala na gorske ture – od Zlodejevega vozila na parkirišču Na žlebeh (Sella Nevea) odpravila proti Višu v ugodnih vremenskih razmerah. To je bilo v soboto, toda v torek se Tatjana in njen osebni gorski vodnik še vedno nista javila. Mednarodni policijski center Thorl Maglern na avstrijskem Koroškem je sprožil alarm, stekla je iskalna akcija, ena takšnih, v katerih je Igor Zlodej kot gorski reševalec letalec sodeloval ničkolikokrat.
Sprva so nad našim predelom iskali s pomočjo helikopterja Slovenske vojske. »V zrak je šel nato še helikopter civilne zaščite Furlanije - Julijske krajine in se okoli poldneva pomikal nad potjo po južnem predelu Viša. Iz plovila so opazili dve negibni telesi, se po jeklenici spustili na tla in …« je zastala beseda predsedniku Gorske reševalne zveze Slovenije Igorju Potočniku. »Takoj so spoznali, da jima ne morejo pomagati. Igorja so seveda takoj prepoznali, bil je dober prijatelj z gorskimi reševalci iz Rablja (Cave del Predil), ki so bili v akciji.« Potočnik je povzel informacije iz Italije: »Kot so povedali včeraj gorski reševalci iz Rablja, so ju našli na ledeniškem predelu gore. Bila sta opremljena z derezami in še vedno navezana z vrvjo. Eden od njiju je moral pasti ali zdrsniti in je potegnil drugega za seboj. Okoli sto metrov nižje sta se ustavila.« Ob padanju v navezi sta bila tako hudo poškodovana, da sta umrla.

Gorski samotar

»Igor je bil izkušen gornik, ki je v gorah preživel večji del svojega življenja,« je ob tragediji poudaril podpredsednik GRZS Slavko Rožič. »Moralo se je pripetiti nekaj nepredvidljivega, da se je zgodila takšna tragedija. Zlodeja sem poznal desetletje ali celo več, skupaj sva sodelovala na pohodu Sto žensk na Triglav, na drugih akcijah pa ne, saj sta najini matični postaji Tržič, od koder izhajam jaz, in Bovec, katere član je bil Igor, precej narazen. Ko pa sva prišla skupaj, mi je vedno znal povedati kakšno novo o poteh in vrhovih na Bovškem, ki jih je imel nadvse rad. Spoznal sem tudi, da je neke vrste samohodec, precej tur je opravil popolnoma sam.« Predsednik Potočnik povzema besedo: »Več kot polovico dni v letu je bil Igor v gorah, tudi v najbolj nemogočih razmerah. Triglav, Mangart, gore okoli Bovca na naši in italijanski strani so bile njegove, poznal jih je kot svoj žep. Prepoznaval je razmere, bil je izjemno izkušen. Vendar se je zgodilo to, kar se ne bi smelo. Osebno se poznava še iz časov, ko je s svojega Pohorja prišel v policijsko kadetnico v Tacnu, vendar se najini poklicni poti nista nikoli križali, čeprav sem tudi jaz kot policist nekaj časa služboval v Bovcu, a iz mesteca odšel, preden je Igor prispel na Primorsko. Prav v Bovcu je začel spoznavati gorski svet, potem se je vključil v gorsko policijsko enoto in nato še v gorsko reševalno službo, izpit je opravil leta 1990. Bil je strokovnjak za prepoznavanje vremenskih razmer in jih je vestno posredoval v javnosti. Bil je načelen, včasih neverjetno trmast, a v pogovorih vedno z argumentom. Bil pa je samotarski gorniški popotnik, le s Tatjano se je zadnje mesece, kadar je prišla iz Ljubljane, namenjal v gore v družbi.«

Akcijo so sprožili, ker se Tatjana in Igor domačim nista javila. Tako izkušnjo z Zlodejem smo imeli pravzaprav vsi njegovi kolegi. Poklical si ga, pa se ni javil. Vrnil je klic, ko je bil nazaj, v dolini, včasih je, ker je pohajal po gorskem svetu, trajalo tudi kakšen dan ali dva, da si se slišal z njim. Tokrat se po koncu ture ni oglasil. Nikoli več se ne bo. In tega, da je bil prejšnji teden dvakrat na najvišjem vrhu vseh slovenskih vrhov, našim deklicam ob začetku letošnjega pohoda Sto žensk na Triglav ne bo več povedal in jim s smehom pregnal strahu pred vzponom.

Kraljevska tura pred zadnjo

Dva dni pred vzponom na Viš, ki se je končal tragično, je Igor Zlodej opisal sredino in četrtkovo pohajanje pod Triglavom: »Dejansko sem imel namen samo na Kanjavec iz Zadnjice, zato nisem vzel nobene hrane, pijače pa le minimalno, pač kolikor je rabim za tak vzpon. Vmes se odločim, da izkoristim odlične razmere in s Kanjavca po res ta najboljšem snegu odsmučam na Velo polje. Tam nalepim pse in se povzpnem na Kredarico. Franci in Cveto se ravno odpravljata, meni pa Rado postreže s pijačo in počasi se odpravim na vrh. Pot nič posebnega, zato je niti ne bom opisoval. Na vrhu malo posedim, potem pa nazaj dol. Nekaj pojem, grem še na večerni sprehod, potem pa pivce za lažje spanje. Vstanem še pred sončnim vzhodom in grem na vrh Kredarice, potem pa uživam ob rojevanju novega dne. Vem, da je sneg še trd, ampak ni časa čakati. Poslovim se od Jožeta in Radota, nato pa od kozorogov (Ibex 94 Carbon XLT) iztisnem tisto najboljše in odsmučam po res trdem snegu na višino Konjskega sedla in se s smučmi na nahrbtniku in derezami na pancerjih povzpnem do koče Planika ter odsmučam v smeri »letališča«, to je izravnava na vzhodni strani Šmarjetne glave. Tam spet lepim pse in se povzpnem na Glavo v Zaplanji, še prej malo posedim na Lojzetovi klopci. Smučanje mimo Doliča v konto pod Zob Kanjavca je ena sama poezija, še enkrat lepim pse in grem v smeri Hribaric, kamor pa seveda ne pridem, saj že prej zavijem na vrh Kanjavca. Spet malo posedim, potem pa ob 11.45 po prestavljeni uri odsmučam v dolino 7 jezer. Ko misliš, da je bilo tisto z Glave v Zaplanji najboljše, si seveda v zmoti, ker je tole s Kanjavca najboljše. Še enkrat lepim pse in na rob Prehodavcev, potem pa dol na sedlo Čez Dol in v Zadnjico. Tako včeraj kot danes kraljevska tura.«

BOŠTJAN FON 
bostjan.fon@slovenskenovice.si 

06.04.2017


G-L, 04.04.2017: Slovenca umrla v Julijcih

Ta, ki gre gor, ni nor!

Strašen teden je za nami. V soboto je pri sestopu s Triglava v smrt omahnil izkušeni planinec Boris Heričko, nekaj dni pozneje nas je presunila tragedija Igorja Zlodeja in Tatjane Maze na Višu. Letošnja zimska sezona je pokosila neverjetno veliko alpinistov in izkušenih gornikov. Začelo se je novembra, ko smo onemeli ob smrti alpinista Domna Kastelica na Mont Blancu. Na začetku decembra so v enem samem vikendu umrli kar trije, v Poncah Tine Osolnik, v Olševi zdravnica z Raven na Koroškem in v Škrlatici Sašo Petrovčič. Na predzadnji dan starega leta je pred očmi soplezalke v smrt z Oltarja omahnil Simon Kurent, marca pa je v bavarskih Alpah nesrečno zdrsnil član slovenske alpinistične reprezentance Domen Petrovčič. Le veliki sreči se lahko zahvali gorski reševalec Jurij Jeršin, daje preživel zdrs na poledenelem območju Jalovca, po katerem okreva še danes.

Ljubitelji gora smo seveda pretreseni, žal pa žalost svojcev in prijateljev še povečujejo komentarji na družabnih omrežjih. »Gora ni nora, nor je tisti, ki rine gor. Mu je bilo treba bedaku, doma naj bi bil Sam je iskal nesrečo, kdo pa ga je prisilil, da je rinil z glavo skozi zid. Lahko bi šel na majhen hribček, pa bi še danes bil,« je napisal neki Branko pod poročilom o gorniški nesreči. Neverjetno, kako grenak priokus pustijo te besede. A kdo je tukaj nor, če ne tisti, ki obsojajo alpiniste in vse, ki so si izbrali drugačno življenje od poležavanja z daljincem v roki, všečkanja in komentiranja.

Če bi gledali statistiko, bi takoj ugotovili, da so za Človeštvo veliko nevarnejši posedanje, nacejanje in nažiranje, kar vodi v množico smrti zaradi srčno-žilnih bolezni. Kdor po nesreči, v kateri tragično premine alpinist, na FB napiše, da gora ni nora, ampak je nor tisti, ki gre gor, bi moral nujno k psihiatru, če se noče utopiti v sovraštvu do vseh in do sebe. Dober psihiater pa bi vsakemu takemu moral med drugimi terapijami priporočiti tudi veliko gibanja na svežem zraku in obisk gora. Te so za naše duševno zdravje veliko bolj zdravilne kot pa ždenje v lastnem sovraštvu.

Žalost svojcev in prijateljev še povečujejo komentarji na družabnih omrežjih.
Tina Horvat 

GRZS, 04.04.2017 - Boštjan Fon: 
Igor nas je zapustil

Na južnem predelu Furlanske gore Viš so našli preminula Tatjano Mazej in našega Igorja Zlodeja.

Koraki samotnega gorniškega popotnika Igorja Zlodeja, člana postaje GRS Bovec, so zastali. Kamnit drobir poti po južni strani na italijansko goro Viš je zadnjič začutil njegove stopinje in stopinje njegove spremljevalke na turi Tatjane na višini okoli 2350 metrov. Verjetno v soboto. Danes so ju, oba navezana in v popolni opremi, brez znakov življenja, iz helikopterja civilne zaščite, opazili naši kolegi iz vrst italijanskih gorskih reševalcev.
Predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik je povzemal: »Bilo je leto 1990, ko je Igor postal naš član. Zagotovo je poznal gore okoli Bovca ter poti na Triglav kot lasten žep. Znašel se je tudi na drugih terenih, prepoznaval vremenske razmere in pogoje na poti ter to delil v javnosti. Kako so potekali trenutki, ko se je utrnila njegova življenjska nit, nam trenutno še ni znano. Na žalost moramo potrditi dejstvo, da je v naših vrstah zazijala izjemna praznina. Ob tem bolečem in žalostnem trenutku izrekamo njegovim najbližjim iskreno sožalje.«

Vsako jutro, po kavi, se je Igor odpravil v gore - lahko samo preverit razmere, največkrat pa na turo v izbrane kotičke, ki jih je natanko poznal. Včasih je na turo povabil kakega od nas in nas spustil vanje, nam jih razkazal. In ja, bil je »hribovec« v pravem pomenu besede. Hribi so bili njegov dom. Ko je svoje ture opisoval, so njegove oči kar žarele.
Na akcijah je bil pred nami, na njegovem teritoriju je bil kralj in bil zmeraj pred nami. Vsi ostali smo se počutili kondicijsko nepripravljeni in popolni nepoznavalci terena. Ja, bil je daleč pred nami v vseh pogledih.
GRS Bovec  

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti