Tribuna (1952) - Leo Maduschka: ... 
Nenadoma odjekne strahoten krik, vidiva telo, ki pade iz stene, vrv se pretrga pri vponki in Peter Hardegg pade v smrt.
Lahko smrt je storil. Direktno pod mestom padca se vpogne stena daleč navznoter — 200 metrov nižje je grušč.
Tribuna (1952) - Janko Blažej: Leo Maduschka je bil rojen 24. julija 1908 v Münchnu. Tu je študiral gimnazijo, kasneje nemško jezikoslovje, literaturo in filozofijo ter zgodovino umetnosti na univerzi. Študij je nadaljeval na Dunaju; v zimskem semestru 1932 je promoviral za doktorja filozofije z najboljšo oceno.
V gore je zahajal Maduschka že od leta 1921, torej od svojega trinajstega leta dalje. Vendar je plezal težje smeri po letu 1926. Leta 1931 je postal načelnik Plezalne sekcije münchenskih alpinistov (AAVM): 4. septembra 1932 je umrl od izčrpanosti gorniške smrti sredi neurja in viharja v smeri Comici—Benedetti v steni Civette. V zadnjih trenutkih mu je stal ob strani tovoriš Martl Pfriffer, ki se je živ rešil iz stene.
O gorah je pričel Maduschka pisati in pesniti zelo zgodaj. Leta 1924 je spesnil zelo znano pesem »Smrt v steni«, ki je slutnja lastne smrti. Čeprav je bil v planinskem slovstvu že precej znano ime, je vendar šele knjiga »Junger Mensch im Gebirg« [Mladec v gorah], ki je izšla po njegovi smrti leta 1936 in ki obsega vso njegovo gorniško žetev v celoti, prikazala njegovo delo ter ponesla njegovo ime preko meja domovine. Danes je Maduschka evropsko znano ime, ustanavljajo se literarni krožki z njegovim imenom in cela šola pisunov ustvarja pod njegovim vplivom ter skuša posnemati njegov svojstveni slog. Maduschka je danes že nekak klasik planinskega slovstva ter je vsekakor eden izmed zelo redkih pisateljev o gorah, ki ima resnično umetniško moč ustvarjanja. Pri Slovencih je njegov vpliv viden šele po zadnji vojni; težnjo, posnemati njegov slog, moremo opaziti tudi pri nas. V prevodu se nam Maduschka prvič predstavlja. |
Koča spominov
Leo Maduschka: 
Na srce mi je prirasla naša mala kočica, gori na sedlu Scharnitz. Majhna rjava kocka na zelenem jeziku je, samotna in zapuščena, a zato mi je še ljubša v tem mogočnem in edinstveno lepem okolju. Koča spominov se imenuje: na zunanji steni je pribita lesena tabla in na njej so imena 26 članov Akademske plezalne sekcije, ki so padli v svetovni vojni. Majhen prostor znotraj je zelo čeden in udoben; ura tiktaka, slike te pozdravljajo s sten in majhen štedilnik v sredi sobice prede, ko ga zakuriš, lagodno kakor star maček. Na masivni leseni mizi leži vpisna knjiga. Prelistajmo jo malo.
Tu je vpis maja 1927; G. Kraus in L. Maduschka. direktna južna stena Scharnitzspitze. Nič drugega, a vendar sva takrat prebila vrsto nepozabnih dni tam gori, jaz prvikrat. Bilo nama je 18 let, za nama 9 let šole, okoli naju pa so se vrstile najlepše gore in stene: ali je treba še povedati, kako sva se počutila? Vsaka minuta, vsaka najmanjša faza najinega nevezanega, prostega življenja se nama je zdela izredno dragocena in lepa. Žal je ležalo okoli koče še dosti snega. Nekega dne nisva več strpela, gazila sva proti vznožju rdečkasto rumene in gladke južne stene Scharnitza ter sva vstopila. Vzpon je bil najin praznik — grenak je bil le sestop v plezalnikih po še globoko zasneženem vzhodnem grebenu. Zvečer bi morala biti pravzaprav zopet v Münchnu; v Garmischu pa nama je ušel vlak za nekaj minut. Pa sva se splazila na kolodvor, poiskala sva najlepši voz in sva prespala noč kar udobno.
Eno leto kasneje, junija 1928 sem se drugič vpisal: H. Hartmann, L. M., južna stena Schüsselkarspitze. Pod nama je vpis najinih tovarišev in teman, težak stavek; tako se je zgodilo — Sredi velike stene smo. Tovariš in jaz stojiva pred nihalno prečko; odločilno mesto, osemmetrska stena, je že za nama — toda to, kar se kaže pred nama kot nadaljni vzpon, je celo za skale vajeno oko neverjetno. Potem sva obesila vrv v klin — malo trda odločitev in odbijem se, viseč v vrvnem sedežu s stojišča, odletim v zrak, sem metre oddaljen od stene, pod mano ni drugega kot zrak. Na oni strani grabim po prijemu, ki ga ni, ne ujamem ničesar, odletim nazaj in pristanem v rokah tovariša. To se nekajkrat ponovi, potem ugotovim, da sem prenizko, zaniham višje in sem že na drugi strani; to je mesto, ki zapusti plezalcu vtis, kakor malo drugih v skali.
Precej časa mine, preden pride za nama naveza najinih treh prijateljev; medtem greva dalje; sledi nekaj rezkih prečk čez plošče; na mestu, kjer se spustiš v vrsto kaminov, počakava. In potem se je zgodilo tisto grozno. Slišiva šum plezanja, vsak hip mora zaviti prvi najinih tovarišev okoli raza. Nenadoma odjekne strahoten krik, vidiva telo, ki pade iz stene, vrv se pretrga pri vponki in Peter Hardegg pade v smrt.
Lahko smrt je storil. Direktno pod mestom padca se vpogne stena daleč navznoter — 200 metrov nižje je grušč.
Bivak, ki zdaj sledi, je zelo hud. Mrazi nas, ko visimo na majhnem prostorčku, privezani na precej klinov in z eno samo pretresljivo mislijo v možganih.
Naslednjega dne opoldne, po več kakor trideseturni odsotnosti stopimo zopet v našo malo kočico. Stopimo — štirje.
Nekaj dni kasneje stojimo na malem gorskem pokopališču v Leutaschu in polagamo vence na svež grob ...
In zopet so minila tri leta, preden sem spet prišel v kočico. Koča spominov; beseda ima sedaj globlji in temnejši zvok; kakor nekoč je šumela voda za čaj na majhnem štedilniku, ura je tiktakala, govorili smo o gorah in o plezanju. V poltemi ene hišnih sten pa je visela majhna fotografija: Peter Hardegg na svoji zadnji poti v gorah. Posneli so ga tik pred njegovo zadnjo nihalno prečko v južni steni Schüselkarspitze.
Naslednje jutro je prineslo mrzlo in mokro vreme. Kljub temu smo mogli zapisati popoldne v knjigo vzponov: južna stena Scharnitspitze.
In potem je prišel še en dan spominov. Jeseni je bilo, v oktobru, dan poln sladkega čara že preminjajočega leta, ko sem drugič visel v ploščah južne stene Schüsselkarspitze. Sonce v polni moči, daljave so se odpirale, na jugu so se bleščala zasnežena gorovja in k temu le topla, bela in kakor kost trdna kala. Telo se steza in krči v napetosti in popuščanju gibanja pri plezanju, vrv polzi in vponke se bleskečejo — bile so edinstveno lepe ure, v katerih se je družilo opravilo dneva, misli in tisti: bilo je ... v svetlotemno harmonijo.
V vpisni knjigi pa je stalo, ko sva se naslednjega dne poslavljala: južna stena Schüsselkarspitze. L. M., Martl Pfeifer. Ko sva potem potovala skozi Leutaschko dolino proti Mittenwaldu — v zadnji toploti poznega oktobra so goreli gozdovi — sva zaslutila, da je bil to v letošnjem letu najin zadnji vzpon v sončni skali. In tako je tudi bilo: ko sva malo kasneje zopet prišla v gore, so ležali Kaiserji za vse svete že v globokem snegu; plezalnike in kline sva pustila doma — na steni koče Gaudeamus pa so slonele najine rjave smuči iz hikoryjevega lesa ...
Iz knjige »Junger Mensch im Gebirg«, prevedel ter uvodno opazko napisal J. Blažej.
Tribuna, 15. marec 1952