PZS: vodja Kyle Dempster, člana pa Hayden Kennedy (oba ZDA) in Urban Novak (AO Kamnik) ter pridruženi Jesse Mease, Erin Wilson, Shingo Ohkawa; trajanje: 29. 6. - 4. 8. 2012
Opravljeni vzponi:
- Sulu peak (5950 m) - Južni ozebnik: Hayden Kennedy, Kyle Dempster, Urban Novak
- K7 (6935 m) - nova smer v V steni: Hayden Kennedy, Kyle Dempster, Urban Novak
- Nasser Brakk (ok. 5100 m) - Britanska smer: Erin Wilson, Urban Novak
- Lady finger (ok. 5300 m) - spodaj verjetno novo do IV (400 m) + Vzhodni raz (150 m): Hayden Kennedy, Urban Novak
- Phatan Brakk (5410 m): Jesse Mease, Urban Novak
Poizkusi:
- Farol west (ok. 6300 m) - poizkus nove smeri v južni steni do višine ok. 6000 m: Kyle Dempster, Urban Novak
- 2. steber v masivu K7 - južna stena: Kyle Dempster, Urban Novak
- Iqbal wall - poizkus v Ski tracku: Erin Wilson, Kyle Dempster, Hayden Kennedy
- Nafees cap - poizkus v smeri Ledgeway to Heaven: Erin Wilson Hayden Kennedy, Kyle Dempster
Aklimatizacija:
Po prihodu v bazo smo vsi trije imeli večje ali manje težave s prebavo. Hayden do te mere, da je moral za dva dni sestopiti do Hush. V tem času sva s Kylom poizkusila v zahodnem Farolu, kjer sva obrnila zaradi težkih snežnih razmer in pretoplega vremena. Prav tako sva poizkusila v 2. skalnem stebru v južnem masivu K7. Obrnila sva zaradi pomanjkanja časa.
Dan po Haydnovem ponovnem prihodu v bazni tabor smo odšli na Sulu (5950 m) po južnem ozebniku. Na vrhu smo bivakirali in s tem opravili z aklimatizacijo.
K7 - vzhodna stena, nova smer (17. do 20. 7. 2012)
Prvi dan smo v šestih urah iz baze pristopili pod vzhodno steno glavnega vrha K7, kjer smo postavili šotor. Preostanek popoldneva smo topili sneg za pijačo in pripravili nekaj hrane.
Ob enajstih zvečer smo pričeli s plezanjem. Spodnjih 300 m smo plezali nenavezani v snežno lednem terenu z odstavki strmimi do 80°. Sledilo je pet raztežajev lednega plezanja - WI5. Do tu so bile razmere odlične, začinili so jih le občasni rahli pršni plazovi v lednem delu. V tem času se je tudi zdanilo in obetal se je lep dan. Nad lednimi raztežaji je sledilo kratko snežišče, nad katerim smo po sistemu ramp prečili proti levi. Tu so bile razmere v primerjavi z lanskim letom zelo težavne, saj smo plezali v strmem globokem snegu. Varovali smo se s pomočjo ledu, ki ga je prekrivala okoli pol metra globoka nepredelana snežna oddeja (na koncu teh ramp smo lansko leto ob neuspelem poizkusu bivakirali). Na zgornje snežišče smo splezali preko kombiniranega terena in dveh lednih raztežajev. Zgornje snežišče je bilo dolgo približno dobra dva raztežaja. Le-to te privede pod zgornjo skalno stopnjo, kjer smo upali na nekakšno šibko točko v obliki izstopne grape - koluarja. Namesto tega smo plezali v nepreglednem kombiniranem terenu (M6) z veliko nepredelanega snega. Do osmih zvečer smo uspeli priplezati do majhnega snežnega grebenčka, kjer smo si izkopali polico, na kateri smo bivakirali. S seboj smo imeli dve spalni vreči in eno majhno ležalno (sedalno) podlogo. Popoldne se je vreme poslabšalo in noč nam je popestrila snežna nevihta. Zjutraj ob petih je vreme kazalo na izboljšanje, zato smo nadaljevali s plezanjem. Po parih raztežajih še vedno kombiniranega plezaja smo priplezali do vršnega snežišča. Vreme se je v tem času poslabšalo in začelo je snežiti. V zgornjem delu je bila na preizkusu naša volja in odločenost, saj smo zopet plezali v strmem nepredelanem snegu. Ob drugi uri popoldne smo stali na vrhu. Kmalu smo začeli s sestopom, ki je izključno potekal s pomočjo spustov ob vrvi. Tudi sam sestop so popestrili pršni plazovi, nekateri so bili kar dolgotrajni. Ob dveh zjutraj smo bili pod steno, kjer smo spali do dvanajstih. V tem času je zapadlo približno 20 cm novega snega. Popolne smo sestopili do baznega tabora.
V smeri smo naleteli na kompleksnejše razmere, kot smo glede na izkušnje iz lanskega leta pričakovali. Skupaj z deveturnim bivakom smo plezali in sestopali 51 ur. Hiter vzpon v dobrih dveh dneh se je izkazal za ključnega, čeprav smo bili zaradi dolgotrajnega neprekinjenega plezanja kar pošteno utrujeni. Uspeh je brez dvoma posledica maksimalnega prispevka vsakega izmed nas.
Smer je popolnoma logična in naravna linija v vzhodni steni, vendar je težko opazljiva. Največje težave so na vrhu smeri, kar uspeh postavlja v negotovost do zadnjega trenutka. Predvsem pa je stena objektivno zelo varna.
Razplezavanje:
Teden po našem vzponu je območje zaznamovalo zelo nestanovitno vreme. V tem času smo predvsem balvanirali, sam pa sem skupaj s Erinom Wilsonom v sneženju splezal na Nasser Brakk. Ko se je vreme nekoliko izboljšalo, sva s Haydnom, po verjetno delno novem, lažjem spodnjem terenu in V razu, splezala na Lady Finger. Zelo lepa smer in res lep dan. Za konec sem skupaj z Jessiem Measeom splezal še na nezahteven pettisočak Phatan Brakk. Poleg tega so Kyle, Hayden in Erin v tem času poizkusili tudi v steni Iqbal ter v Nafees capu.
Zaključek:
Odprava je bila uspešna tako s plezalnega kot prijateljskega, človeškega vidika. Charakusa dejansko ponuja izreden alpinistični prostor. Letos smo imeli tudi to srečo, da smo bili poleg prijateljev, ki so prišli v bazni tabor konec julija, v dolini sami. Tako smo imeli vse njene lepote samo zase. Privilegij, če veš, da se v sosednji dolini po baznih taborih drenja na desetine odprav. Kljub letošnji samoti pa mislim, da ima Charakusa potencial, da v prihodnjih letih zaradi svoje lahke dostopnosti, lepote in alpinistične zanimivosti postane nekakšen mali »azijski Chamonix«. Zato je letošnja izkušnja v njej še toliko bolj dragocena.
Za konec bi se rad zahvalil še vsem, ki so to izkušnjo omogočili. Iskrena hvala PZS in njenima komisijama: Komisiji za alpinizem in Komisiji za odprave v tuja gorstva. Hvala Občini Kamnik in Alpinističnemu odseku PD Kamnik. Ter nenazadnje tudi Juretu Jermanu iz ARSO, ki je prijazno priskrbel zanesljive vremenske napovedi.
Urban Novak
Fotografije: Urban Novak, Hayden Kennedy in Kyle Dempster