Piše - Zvonko Požgaj: Vanja je v dnevniku zapisal: »Ravno ko urejava pomožno vrvico za četrti spust ob vrvi, se serak odlomi. Velik kos. Zabobni kot ...«
Že med sestopom smo opazili, da se okoli nahrbtnikov motajo kavke. Presenečeno smo ugotovili, da so vsem trem odprle zadrge na kapah in iz njih izvlekle vso vsebino. Na srečo tam nismo imeli hrane. Postavili smo šotor, se spravili vanj in Vanja je začel topiti sneg za čaj in juhe. Kar nekaj časa smo porabili, da smo napolnili želodce. Za podlago smo popili nekaj juh in potem pojedli pire krompir s tuno (poimenovali smo ga fugirna masa), in za poslastico še čokolado.
Spal sem slabo. Ponoči sem zaradi glavobola vzel dva aspirina. Malce neprespan sem zjutraj napravil nekaj reklamnih fotografij, Vanja pa je skuhal čaj za na pot, Tomaž pa je še malo zadremal. Okrog osmih smo se po slabem zajtrku počasi začeli odpravljati v dolino. Srečali smo že prvo skupino Angležev (tiste, ki smo ji spoznali v Sonam Friendship Lodgeu), ki so se vzpenjali proti vrhu.
V »high campu« smo se ustavili le za trenutek, da smo pobrali smeti, ki smo jih bili začasno pustili, in že v nekaj urah prispeli v Čukung (4735 metrov - prva vasica, gledano od hribov navzdol). Sestradani smo naročili veliko posodo čaja in vsak porcijo krompirja. Na poti do baze smo se ustavili na čaju še pri Sonamu. Tam je bil že naš zvezni oficir. Rekel je, da ima težave z opremo, da čaka na nosača, ki mu bo odnesel majhen nahrbtnik v bazo in da pride za nami naslednji dan.
Čindi nas je opazil, ko smo prihajali že po pobočju in takoj pričel kuhati. Ozračje v bazi je bilo živahnejše. Čindi je bistveno povečal in polepšal oltarček, prazne prostore med šotori pa je zapolnil še z dodatnimi molilnimi zastavicami. Odložili smo nahrbtnike, odšli v jedilnico in začeli jesti. Skuhal nam je odlične ocvrte mesne momote (v testo zavito zmleto jakovo meso) in na koncu postregel še z maso za kremne rezine. Resnično je skrbel za nas kot mama.
Priprave na vzpon
Dnevi od 16. do 21. aprila so potekali v znamenju počitka, sproščanja in pripravljanja na vzpon. Igrali smo veliko stoneinga in tudi Čindija naučili te veščine. Prišel je še zvezni oficir. Namestili smo ga v zanj postavljeni šotor. Že naslednji dan je stokal, da ga zebe. Dali smo mu še dva armafleksa in še eno toplo spalno vrečo.
Popoldne drugi dan počivanja je pričelo tako snežiti, da smo morali prekiniti zelo napeto igro stoneinga. Snežilo je pozno v noč in zapadlo okrog deset centimetrov snega. Nočno sneženje ni spremenilo razmer v steni, spremenilo pa je jutranje razmere v bazi. Najprej smo skidali sneg okoli šotorov, potem pa je Vanja očistil še večji prostor med šotori, kjer sta s Tomažem kasneje zlagala opremo za v steno. Jutro je bilo toplo in sončno. Topel dan smo izkoristili za generalno umivanje in pranje obleke. Počutje se je izboljšalo za dvesto odstotkov.
Večji del popoldneva in še dva naslednja dneva sta Vanja in Tomaž pripravljala opremo. Skrbno sta jo izbirala, tehtala in izločala nebistveno. Natančno sta pregledala vsako malenkost. Kar je bilo možno, sta skrčila na minimum. Poleg vsega železja sta imela še šotor in hrane za najmanj pet dni. Opremo, zloženo na tleh, sem komaj ujel v širokokotni objektiv fotoaparata. Kar predstavljal sem si, kako težko bo že spraviti vso to kramo v nahrbtnike, kaj šele nesti čez tako težko steno.
Med tem sem jaz precej časa porabil za ogledovanje osrednjega dela stene. Nekatere dele skal sem takoj poimenoval: šivankino uho, velika plata, kit, ladja .... To nam bo omogočilo hitrejše sporazumevanje med pogovori iz stene in tako bosta laže vedela, kje sta.
Spomnil sem se Škarjevega sporočila.
Prvi poizkus
Dvajsetega aprila zvečer je bila oprema že v dveh nabito polnih nahrbtnikih. Zbrali smo se v šotoru, v katerem smo pripravljali hrano. Med večerjo smo poslušali še vremensko napoved in se dogovarjali o jutranjem načrtu.
Vstali smo ob pol štirih in upali, da bomo odšli ob štirih, a smo odrinili šele nekaj pred peto, ko se je že začelo daniti. Čindi je v oltarju z brinovimi vejami zakuril ogenj. Oltar smo obkrožili po levi in darovali bogovom nekaj svetega riža. Počasi smo odlomastili proti steni. S Čindijem sva pomagala Vanji in Tomažu nesti nahrbtnika in ju razbremenila vsaj del poti do stene. Mislim, da je nahrbtnik tehtal kakih petindvajset kilogramov. Ustavili smo se tik ob ledeniku, kjer sta se oblekla v plezalno opravo in navlekla nase vso potrebno ledno šaro. Objeli smo se in poslovili. Naredil sem še nekaj posnetkov z videokamero, potem pa sva se s Čindijem počasi vrnila v bazo.
Zvezni oficir je komaj vstal in čakal Čindija, da mu segreje vodo za umivanje. Sedel sem za teleskop. Bila sta že čez ledenik in nadaljevala ob njegovi levi strani do seraka. Videl sem, da hitro napredujeta in da se jima le včasih udre čez kolena. Nekoliko višje ob seraku sta se začela varovati. Zmeglilo se je. Meglo sem izkoristil za krajši spanec.
Zbudil sem se okrog pol dveh. Zunaj je rahlo snežilo, stena pa je bila še vedno ovita v meglo. Počasi se je razkadilo in opazil sem, da sta se Vanja in Tomaž premaknila le za raztežaj ali dva. Spraševal sem se, kaj jima preprečuje hitro napredovanje. Vanja je v dnevniku zapisal: »Snežilo je čedalje bolj in plazenje sploh ni več ponehalo. Tomaž je lezel v obupnih razmerah. Videl ni nič in še dušilo ga je. S cepini je tolkel v slepo, dokler niso prijeli. V takem ni bilo mogoče nikamor. Čakala sva vsaj uro in pol, dokler nevihta ni malce oslabela.« Kasneje sta po radijski postaji poklicala dvakrat. Prvič, ko sta dosegla mesto za postavitev šotora in drugič, ko sta že bila v »toplem« šotoru. »Izčrpana sva postavila šotor in se zavlekla vanj. Bil sem brez apetita in tako zdelan, da mi je bilo slabo. Izbruhal sem še tisto malo čaja, ki sem ga popil, in zaspal.« Pozno popoldne je steno spet ovila megla in se razkadila šele ponoči. Odprlo se je zvezdno nebo, kakršno je lahko le v Himalaji.
Bila sta utrujena in zato sta se odločila, da si vzameta dan počitka. Kolikor se je dalo, sta posušila mokro opremo in obnovila izgubljeno energijo. Šotor sta kasneje prestavila nekoliko nižje na varnejši prostor. Vreme je bilo megleno in turobno. Zvečer sem po radiu poslušal vremensko poročilo in napovedovali so lepo vreme. Klub temu sta se odločila še za en dan počitka, da bi se stena otresla odvečnega snega.
Plezati sta pričela šele ob pol štirih zjutraj, čeprav bi po načrtih morala ta čas biti že precej višje - v rampi. Zvezdnato in malo za tem jasno jutro se je hitro spreobrnilo. Po prvem raztežaju je že začel naletavati sneg in zaradi plazov, sta se morala vrniti na bolj varno mesto. Megla se je spet razkadila in jima vlila novega upanja. Čeprav zelo pozno, sta ob pol devetih poizkusila znova. Ne vem, kaj ju je gnalo k temu, kajti naslednjih 300 metrov je bilo zelo strmih in čez ta del bi morala biti v enem dnevu. Vmesni bivak bi bil zelo neudoben in nevaren. Plezala sta že četrti raztežaj. Stena je bila tam pokončna. Poklicala sta in me vprašala, kje sta. Rekel sem jima, da sta pod »šivankinim ušesom« in naj, če bosta nadaljevala, gresta bolj v levo. Posvaril sem ju še, da z juga prihajajo čudni oblaki in da postajajo čedalje večji. Premislila sta in se pametno odločila za vrnitev. Ob vrvi sta se spustila nazaj do mesta, kjer sta imela prej šotor in ga spet postavila.
Jezil sem se na vremenarje, ki so vsak dan napovedovali isto - delno jasno in delno oblačno z možnimi nevihtami - imeli pa smo vse, od sonca do sneženja. Kaže, da sem s tem užalil našega zveznega oficirja, ki je zagovarjal meteorologe, češ da jim Indijci pošiljajo napačne podatke.
Zgodaj zjutraj sta začela sestopati ob seraku. »Ravno ko urejava pomožno vrvico za četrti spust ob vrvi, se serak odlomi. Velik kos. Zabobni kot prasica. Zgrabiva se za skalo in se stisneva k steni. Led frči naokoli. Jaz ga dobim na čelado in v ramo, Tomaž v kapo nahrbtnika (razbije mu plastično škatlo za rezervna očala in očala). Vsa posrana hitro oddivjava navzdol,« je pisalo v Vanjevem dnevniku. Izračunal sem, kdaj približno bi morala priti na rob ledenika, da bi jima šel naproti. In res smo prišli skoraj hkrati. Ponudil sem jima toplo pijačo in ju razbremenil za nekaj kilogramov železa.
Za seboj sta pustila steno čisto. Pobrala sta smeti in porabljene kartuše plina. Nista pustila niti hrane in šotora, kar bi jima lahko olajšalo težo pri naslednjem poizkusu. Tako sta si zagotovila, da bo tudi naslednji poizkus v čistem alpskem slogu.
Zaradi hudih naporov v zadnjih petih dneh sta potrebovala nekaj dni resničnega počitka. Fizičnega in psihičnega. Ob taki izkušnji se je težko odločiti za vnovični poizkus. Lahko te psihično zlomi, pa čeprav si fizično dobro pripravljen.
Medtem ko sta Vanja in Tomaž počivala in se odločala, kako naprej, sem se jaz odpravil na krajši dvodnevni treking proti Everestu. Odšel sem na Kala Patar (5545 m). Znan je predvsem po lepem razgledu na okoliške gore. Na vrh sem prispel s sončnim vzhodom; ostal sem kar pet ur in poslikal prav toliko filmov. Natančno sem posnel tudi zahodno, še nepreplezano steno Nuptseja - to bi lahko pomagalo nekomu, ki bi se odločil za ta cilj.
Zvonko Požgaj, Delo (1996)