Piše - Zvonko Požgaj: ... Kot ponavadi je bil v stoneingu najboljši Tomaž.
Temnilo se je že zato sva pohitela iskat Sonam Friendship Lodge, kočo ki nam jo je bil svetoval Čindi. Tomaža ni bilo tam, pač pa je bila gruča Britancev. Z enim sem se zapletel v pogovor. Kasneje me je vprašal, ali je Beograd glavno mesto Slovenije. Presenečeno sem ga pogledal in mu nekoliko jezno vrnil vprašanje, ali je morebiti Dublin glavno mesto Velike Britanije. Pogovor sva hitro končala in grenki nasmeški z obeh strani so povedali vse. Po večerji je prišel v kočo še Tomaž. Ker je bil hiter, je bil tudi že v bazi pod steno. Rekel je, da je stena zelo skalna in strma in da je mesto za bazo kopno.
Upali smo, da bo Čindi prišel z jaki še ta večer in da bomo naslednji dan postavili bazo. Preden smo se odpravili spat, je šef koče Sonam povedal, da nam Čindi sporoča, da ni dobil jakov in da jih bo poskušal najti čim prej. Torej bo prispel naslednji dan ali celo pozneje. To nam je malce pokvarilo načrte, po drugi strani pa se nam je počitek prav prilegel.
Spal sem zelo dobro, toda zjutraj sem se zbudil z rahlim glavobolom. Nič hujšega, to je le zaradi višine. Po zajtrku smo oprali najnujnejšo garderobo. Stena je bila kot na dlani. Kar nisem mogel odmakniti pogleda z njenih pobočij. Ves čas smo jo opazovali in kovali načrte. Več različnih mnenj, boljša rešitev. Jasno je bilo, da je prestrma in da smo premajhna skupina za klasičen stil, kajti potrebovali bi več fiksnih vrvi in časa, kot smo načrtovali. Edini možni način je bil torej alpski.
Spodnji del stene do seraka je bil videti logičen in ne preveč težaven. Predvidevali smo, da bo srednjih 300 metrov najtežjih; tam je bila namreč nekakšna »rampa« v levo, ki se je končala s skala, tudi zgornji del naj ne bi bil preveč težak, saj so bili ledni prehodi vidni do vrha. Na sredini zgornjega dela je bila edina neznanka del, ki ga iz Dingboča (4530 m) ni bilo videti. Poimenovali smo ga »skrita zajeda«.
Po pranju nogavic smo se odpravili naprej po poti, da bi videli, kaj je za to »skrito zajedo«. Z Vanjo sva se dvignila kakih 300 metrov, Tomaž pa je šel še višje. Ta del nam je bil neznan, dokler nismo prišli zadosti visoko. Ko sem pogledal skozi teleobjektiv, sem med podivjanimi meglicami v daljavi zaznal medlo belo povezavo tega skritega dela. Takoj je bila pojasnjena neznanka skrite zajede, v bistvu prehod proti vrhu. Mislim, da je to edini in najšibkejši del zgornjega dela stene. Vsepovsod rastejo grdi in dolgi previsi, ki čakajo na plezalce v naslednjem tisočletju. Seveda smo bili vsi mnenja, da bo najtežji srednji del in ali je potreben še natančnejši pregled.
Jutro 10. aprila je bilo lepo kot vse dni, samo malo preveč je pihalo. Po zajtrku smo si krajšali čas s stoneingom (igra, ki je podobna balinanju, le da so namesto balinov kar se da okrogli ploščati kamni). Ves čas smo upali, da se bo prikazal Čindi z jaki, da bi še isti dan postavili bazo.
Kot ponavadi je bil v stoneingu najboljši Tomaž. Ko je bil ravno na poti, da spet zmaga, se je okoli enih izza vogala prikazal nasmejani Čindi. Vlil nam je upanje, da bazni tabor vendarle postavimo še isti dan.
Na hitro smo pojedli kosilo in se podali na pot proti bazi. Hoteli smo jo doseči s severne strani, in sicer po zahodnih strminah. Sonam nam je povedal, da bi nam tam po običajni poti lahko delal težave sneg. Zato je šel Čindi pogledat tudi na južno stran in se vrnil z novico, da tam sicer ni snega, je pa zelo težak prehod čez reko in da smo za ta manever že nekoliko prepozni. Kljub temu smo vztrajali pri običajni poti. A že na polovici so gonjači začeli godrnjati, da je preveč snega in da je prehod nemogoč. Vedeli smo, da so včasih nekoliko muhasti in da želijo tako izsiliti čim večji zaslužek. Malce smo se sprli in seveda po pregledu terena ugotovili, da so imeli prav in da je resnično pretežak celo za jake. Ker je bilo že pozno, nam ni kazalo drugega, kot da se vrnemo k Sonamu.
Upal sem, da bi bila postavitev baze zelo lepo darilo za moj rojstni dan. Tolažil sem se s tem, da ne more biti nič manj lepše v koči. Naročili smo čang in se pričeli veseliti. V nasprotju s prejšnjim večerom, ko je bila koča nabita z Angleži, sta bila tokrat v njej le dva Avstralca, Natalie in Andre. Sonam je od nekje prinesel prav dobre kasete in nam jih začel predvajati. Vrhunec večera je bil, ko mi je Sonamova žena spekla odlično torto. Od nje je ostala je le za debel centimeter debela zažgana skorja na dnu.
Bazni tabor
Zgodaj zjutraj nas je zbudil Čindi. Težko sem vstal in glava me je močno bolela. Verjetno spet višina. Goniči in jaki so bili že odšli. Srečal sem jih šele, ko so se veseli vračali z zasluženim plačilom. Malce smo poklepetali, se nasmejali in poslovili.
Od vasi Dingboče do baze je kakih 400 metrov višinske razlike. Slabi dve uri hoda, če nisi aklimatiziran, in okrog ene ure, če si že navajen na višino. Tokrat sem potreboval dobri dve uri in končno dosegel mesto za postavitev baze (4700 m).
Vse dopoldne smo postavljali bazni tabor. Vsak si je postavil svoj šotor, imeli pa smo tudi večjega, kjer smo jedli. Nekaj težav je bilo le z iskanjem opreme, ki je bila razmetana po vseh sodih. Počasi si je vsak uredil svoje stanovanjce in v njih smo preživeli naslednji mesec.
Ta dan smo prvič jedli tako rekoč domačo hrano. Za kosilo je Čindi mojstrsko pripravil riž z dahlovo omako in koščki pečenega jakovega mesa. Odkar smo bili na poti, sem prvič tako dobro jedel. Po kosilu smo pospravljali opremo, za večerjo pa nas je Čindi spet prijetno presenetil. Skuhal je odlične rezance s pečenim krompirjem. Šele tedaj se mi je posvetilo, zakaj ga je Vanja vedno hotel za kuharja.
Ta večer sem imel že pripravljeno opremo za aklimatizacijski vzpon na Imja Tse (6189 m) oziroma Island Peak, vendar smo se pri večerji dogovorili, da ne gremo naslednji dan, ampak dan zatem.
Zjutraj, ravno ob pravem času, nam je Čindi prinesel v posteljo čaj. Že pred zajtrkom sem sestavil teleskop in na hitro preletel steno. Ob čaju smo si ogledovali steno, Čindi pa nam je prinesel omlete z jakovim sirom. Jasno je bilo, da je najtežji osrednji del. Ta dan smo izkoristili za postavitev stranišča na varnostni razdalji in urejanje okolice. Iz kamnov smo si naredili mizo in stole v zunanji jedilnici in v šotoru, kjer smo jedli. Prek vseh šotorov smo razprostrli molilne zastavice, ki so poživile ozračje v taboru. Čindi je malo više na hribčku postavil tudi oltarček, ob katerem smo blagoslovili bazo. Poleg dišečih brinovih vej smo za srečno bivanje bogovom darovali tudi nekaj živeža (riž, moka itd.).
Mesto za bazo je bilo zelo lepo. Povsem je bilo kopno in travnato. Kakih sto metrov proti steni je bilo lepo jezerce, iz katerega smo zajemali pitno vodo. Včasih je bilo veliko večje. Pomanjkanje snega ni občutilo le ledeniško jezero, ampak tudi gola stena Ama Dablama. Večji del pogleda nam je seveda zakrivala severozahodna stena Ama Dablama, ki je ob večerni svetlobi dobila škrlatno barvo. Pogled proti severu, proti najvišjemu delu sveta, je bil veličasten. V oddaljenosti sedem kilometrov smo kot na dlani imeli steno Nuptseja (7896 m), Lotseja (8501 m), Lotse Šara (8383 m), za njimi pa je glavo stegoval še Everest (8848), Ibdi Tavoče (6542 m), Avi Peak (5245 m) in Lobuče Peak (6119 m), ki so se razprostirali proti vzhodu, so s strmimi stenami pritegovali občudujoče poglede, čeprav so bili nekoliko nižji!
Aklimatizacija
Ni se nam mudilo in tudi časa smo imeli dovolj, ko smo odhajali na aklimatizacijo. Predlagal sem, da uberemo krajšo pot po zahodnih strminah, da bi prihranili nekaj višine. Kot vsaka bližnjica se je tudi ta izkazala za daljšo pot. Sprva smo naleteli na sneg in takoj za tem smo že gazili do pasu. Bližnjica se je končala, ko smo morali sezuti čevlje ih prečkati ledeno mrzlo in divjo Mlečno reko.
Po zložni in rahlo vzpenjajoči se poti smo hitro dosegli bazni tabor pod ImjaTsom na višini 5100 metrov. Zaradi številnih ljubiteljev trekinga smo se odločili, da gremo naprej in da poskusimo postaviti šotor nekoliko višje, na tako imenovanem »high campu« na 5400 metrih. Našli smo primeren prostor poleg večje skupine Singapurcev.
Spali smo dokaj dobro, pa čeprav smo bili v šotoru trije. Ob štirih zjutraj so nas zbudil Singapurci. Ropotali so in vpili, kot da jih je cel bataljon. Mi smo še malo zadremali in po zajtrku, okoli pol desetih, odrinili proti vrhu. Dvesto metrov više smo Singapurce že prehiteli. Pot se strmo dviguje sprva po ledenem ozebniku, nato po strmi skalni potki, potem pa se med ledeniškimi razpokami položi. Plato pod vrhom na višini 6000 metrov je zelo prostran. Tam smo pustili nahrbtnike in jo lahkih nog odkurili proti vrhu. Vanja je šel kakih sto, Tomaž petdeset, jaz pa deset metrov desno od normalne smeri. Vanja in Tomaž sta se tako izognila vršni ledeniški razpoki, jaz pa sem na greben prišel tik pod njo.
Zvonko Požgaj, Delo (1996)